Azra Širovnik (kolumna) o dovzetnosti za bolečino, ki pride od otrok

Azra Širovnik  (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Lady
20. 4. 2018

Trikrat sama sebi pokima, zajame sapo in izstreli: "Zdaj pa moj sin – našel je krvosesa, kot je bil zame njegov oče ... Punco, mlado 20 let, pol mlajšo od sebe, iz geta, brez šole, lepo, seksi, ki ga zvablja v posteljo, v kateri preležita sedem ur na dan, da bi mu jokala o tem, da se boji življenja, če jo on zapusti ...

On pa, doktor znanosti, dela pri državno pomembnem raziskovalnem projektu, si je vzel dopust ves mesec, da lahko z njo, nepismeno, revno že po družbeni lestvici (oprosti, teh delitev si nisem izmislila jaz, so pač dejstvo in realnost, pravilo tega sveta), obsojeno na lastno usodo, izgublja svojo življenjsko priložnost. Že vse to me je delalo živčno in panično. Zbegano in izgubljeno. Komaj sem lovila sapo, da se spravim v red, ko prileti še močnejši udarec.

Danes mi ta moj sin v zgodnjem telefonskem klicu, ves ponosen kot pav, kot bi pravkar odkril nov svet, pove: "Mami, ona si želi mojega otroka ... Pa ne samo enega, želi si dva ... Dva za začetek ... Oh, mami, ona me tako ljubi ... To je ženska, na katero sem čakal vse življenje!"

Ženska, ki ima za seboj družino z 20 člani ...

Dejstva pa so takšna: on ne dela svojega dela že ves mesec, ujčka njene notranje potrebe ...

Zanaša se na moj denar, ona, predvsem pa ona, ki ni neumna, posebej ne zato, ker jaz dobro vem, da z njeno glavo misli tistih 20 članov družine, računa na to, da je ljubezen mojega sina do nje močnejša od vsega, kar on je ... On s svojim življenjskim statusom."

Zavzdihne:

"Moram si vzeti čas ... Čas, da se ohladim in umirim. Da trezno razmislim o vsem ... O vsej tej godlji, v katero ni padel samo on, vso družino je potegnil v ta film ..."

Vsa se trese. Objamem jo. Ena najmočnejših žensk, kar jih poznam (pa jih ni veliko), se zlomi v mojem naročju: "Moj otrok ... tako čist, tako plemenit ... zmanipuliran ... Bo preživel? Bom jaz preživela?"

Le držim jo v naročju in sem tiho ...

Zajoka:

"Ja, tako pač je – vsak ima svojo Ahilovo peto. Mene do zdaj nikoli ni mogel zlomiti nihče ... Otrok je moja slaba, smrtna točka. Sicer pa, za katero mamo pa ni?"

Hm ... Mogoče je bil preveč lepo vzgojen. Tudi angleški kralj je zamenjal krono za žensko. Se pač dogaja. Ljudje, ki nimajo nič, grabijo za slamico, da preživijo. Jim kdo lahko zameri? Mar ne počnejo čisto vsi, vsak na svojem nivoju, natanko to? Objemam jo močno. Sama sem mati. Dovzetna sem za vsako bolečino, ki pride od otrok. Otroci pač zmorejo smrtno zaboleti ... To je dejstvo.

Pridem domov. Sonce sije v mojo sobo. Odprem hladilnik in potegnem ven mrzel šampanjec. Utrujeno se usedem na kavč. Stiskanje nebogljenega k drugemu, močnejšemu, res ni ljubezen ... Temveč je: 'Ubogaj me ...' Kako ozavestiti čiste duše o tem, kaj je resnična Ljubezen? Saj še Jezusu ni uspelo ...

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri