Azra Širovnik (kolumna): Najbolj boleča ljubezen (2. del)

Azra Širovnik  (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Lady
4. 2. 2018

Je, definitivno do lastnih otrok ...

Mame so, kljub službi, vsakodnevno kuhale kosila, likale snežno belo perilo, generalno čistile stanovanja enkrat na mesec, redno pa vsak teden, obiskovale prijateljice in frizerske salone s svojimi otroki; družine so prijateljevale tako, da so se redno družile na domu, ženske so kuhale večerje in sladice , presajale rože in si izmenjevale recepte ...

Delalo se je od 6. zjutraj do dveh popoldne in pol dneva je ostajalo družinam za skupno bivanje. Mi, otroci iz teh družin, smo imeli dom, občutek ljubljenosti in varnosti ...

Čeprav smo živeli, kar se denarja tiče, razmeroma skromno – le nekaj igrač, brez avtomobilov in televizije v zgodnjem otroštvu. Bili smo srečni. Imeli smo radi svoje starše in jih spoštovali, čeprav smo bili včasih jezni nanje in se nismo v vsem strinjali z njimi. Grdo govoriti s starši je bila sramota, znamenje, da si nevzgojen.

Izraz 'razvajen otrok' je bil skoraj tujka ...

Zleknem se v svojem kavču sedanjosti in globoko vzdihnem. Ne, jaz zagotovo nisem bila razvajen otrok, v demagoškem smislu. V ljubezenskem, kar se tiče starševske ljubezni, pa sem ... predojena z ljubeznijo. Da mi je mleko te ljubezni prekipevalo leta in leta potem.

Potem pa sem se, pri 20 letih zaljubila. Prvič v življenju zares. In kaj je zaljubljenost??? Predvsem privlačnost! Saj je bil privlačen – visok kot Triglav, lep kot angel in nežen kot toplo morje ... Iz katerega nočeš nikoli ven.

Jaz sem hotela le 'ljubezen'. On se je smejal. "Ti hočeš romanco in seks, to ni ljubezen," me je prepričeval.

Kaj pa je Ljubezen, sem ga spraševala?

"Ljubezen je odgovornost," se je smejal poln samozavesti on. "In jaz jo tebi, moji dvomeči punčki, lahko dam ... Hočem s teboj otroke, zakon, hočem se starati s teboj, gledati, kako se v ta gladki, porcelanasti obraz zarisujejo gube, hočem vse, kar spada v življenje, hočem življenje s teboj – do njegovega konca," je zatrjeval in me močno objemal ...

Odkimavala sem: "Otroci so odgovornost. Nisem prepričana, da jo zmorem."

Umikala sem se, ker nisem bila pripravljena plačati cene ljubezni, če je ljubezen to, kar je moja mama dala očetu in nam.

V poroko so naju potisnili starši, ki niso razumeli, da seks pred poroko obstaja tudi pri visoko moralnih dekletih in fantih – poročni list sva dala staršem kot darilo in dovoljenje, da se smeva fizično ljubiti. Za otroke nisem niti slišati hotela.

Potem pa je on prvi diplomiral in izjavil. "Hočem otroka ... otroke ..."

Ni se oziral, da še nisem diplomirala.

Ko pa sem začutila življenje znotraj sebe, se je zgodilo natanko tisto, česar sem se najbolj bala in zaradi česar sem bežala stran od tega: resnično in dobesedno suženjstvo ljubezni – do otroka! Dostojevski je bilo prvo ime, na katero sem pomislila takoj po porodu. Štiriindvajset ur nisem zatisnila očesa, vse dokler mi niso prinesli mojega otroka, da se ga prvič dotaknem. Nihče mi nikoli ni povedal, kako dokončna je ta ljubezen in kako spoznaš do srži, prvič v življenju, kaj pomeni strah za drugega.

Foto: Helena Kermelj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri