Ime ji je bilo Marina. Jaz sem hodila v šesti razred osnovne šole, ona v osmi. Predstavila naju je učiteljica srbohrvaščine, ker je menila, da "svoji dve najbolj talentirani učenki, ki ju imam najraje na celi šoli, moram predstaviti, da bi postali prijateljici. Ker obe dobro pišeta in imata lep značaj."
Z Marino sva oboževali učiteljico maternega jezika. In sva vzljubili tudi druga drugo. Postali sva neločljivi. Marina je bila vitka, temnejše poti, imela je temne, ravne, lepe lase dolge do hrbta. Oči pa kot mandlja – dobesedno. Tople in svetlo rjave. Imela je milo naravo, bila je inteligentna, odkrita in iskrena. Veliko je brala, goltala je knjige in enako veliko pisala.
Okrog njenega bloka so bili travnik, sadovnjak in igrišče s klopmi in mizami.
Najina vsakodnevna druženja so potekala približno takole – pogrnili sva odejo na travniku, v senci drevesa in vsaka zase pisali zgodbo. Potem sva druga drugi prebrali zgodbo ali pesem in povedali mnenje.
Če nisva pisali, sva se sprehajali skozi drevorede divjih kostanjev in se ure in ure pogovarjali o knjigah, ki sva jih prebrali, eden njenih ljubših romanov je bil Močnejša od smrti (mišljena je Ljubezen) in Rdeče in črno. Potem se je vpisala na gimnazijo, jaz pa v sedmi razred. Ona mi je prinašala knjige, ki so ji bile všeč, in jaz sem jih vneto brala. Govorili sva tudi o filmih, ki sva jih gledali na televiziji. Meni je bil zelo všeč film La Paloma (ne vem, ali je to pravi naslov) o cesarju Maksimilijanu, njej pa tudi drugi. Nisva se mogli nasititi družbe druga druge. Nihče drug ni mogel k nama, v najin svet.
Potem pa se je ona zaljubila. V nekega fanta iz drugega mesta. Bil je njenih let, igral je kitaro in čez poletje živel pri dedku v stari avstro-ogrski vili. Vsa ponosna me je nekega dne povabila, da se družim z njima.
Se nadaljuje ...
