Naš največji sovražnik je težnja po zapiranju v svoje obzidje
»Vsak med nami je človek med ljudmi, s svojim kosom vrline in s svojim oprtnikom slabosti. Čemu bi jih skrivali v zatohlost, ki pogojuje plesnobo. Zakaj se jim ne bi smejali,« je dr. Aleksandra Kornhauser pred davnimi leti izjavila v intervjuju za časnik Pavliha, kjer so ugotovili, da ima doktorica znanosti precej več vrlin, med njimi so prepoznali tudi njeno duhovitost ter jo ovenčali s prav posebnim priznanjem. Gospe Kornhauser Frazerjevi za povrhu na ustih vedno igra nekakšen skrivnostni nasmešek, ki me spominja na slovito da Vincijevo Mono Lizo, in prepričana sem, da bo najuglednejša slovenska znanstvenica to primerjavo brez ogorčenja sprejela.
Aleksandra Kornhauser - Frazer, rojena leta 1926 v Škofji Loki, je doktorica kemijskih znanosti in pedagoginja, katere dosežki so bili zapisani v več kot 30 knjigah in stotinah člankov. Za svoje delo je prejela več mednarodnih priznanj, predavala, vodila mednarodne okoljske projekte. Še vedno je edina ženska na svetu, ki je prejela prestižno japonsko veliko nagrado honda za prispevek k razvoju in uporabi metod za multidisciplinarno sintezo znanja, zlasti na področju razvoja čistih tehnologij in varovanja okolja. Svoje neverjetno življenje, predvsem pa izjemne ljudi, ki jih je pri svojem delu srečevala in so ji vsak po svoje širili obzorja, je popisala v knjigi Poti in srečanja, ki je pred kratkim izšla pri založbi Modrijan.
Kočljive situacije zna premostiti z izvirno duhovitostjo
Leta 1974 so ji v uredništvu Pavlihe podelili priznanje za duhovitost pri obravnavanju javnih zadev (nagrado so podeljevali v letih 1972 do 1981). Priznanja ni dobila kot tedanja podpredsednica izvršnega sveta in tudi ne kot univerzitetna profesorica, ampak kot človek, ki vnaša v zahtevno družbeno delo tudi veliko vedrine in optimizma ter sproščenost v odnose med ljudmi. Žirija je svojo odločitev utemeljila takole: »Aleksandra Kornhauser tudi v zahtevnih trenutkih ne izgubi smisla za dobro voljo. V urejanje skupnih zadev, v katerih sodeluje, ne vnaša le intelektualne svežine, temveč tudi človeško toplino. Kočljive situacije zna premostiti z izvirno duhovitostjo, ve pa se nasmejati tudi na svoj račun.«
Kočljivih situacij je bilo v njenem, na prvi pogled sijajnem akademskem življenju precej. Ker je kot promotorka varovanja planeta veliko sodelovala pri projektih ravnanja z odpadki, jo je delo pogosto zaneslo v države, kjer je bilo večkrat ogroženo njeno zdravje in celo življenje. Ko je leta 1991 potovala v Moldavijo, je najprej morala s kovčki (brez koles) ob polnoči pešačiti po dober kilometer dolgi vzletni stezi, po pomožni lestvi lesti v prezasedeno letalo, potem pa je še skoraj zmrznila v nezakurjenem hotelu v Kišinjevu. Nekoč je na poti v Minsk ostala na letališču na Dunaju, ko so protestirali in je zavladala panika. Ker njenega kovčka ni bilo nikjer, je sedla na tekoči trak in se odpeljala v skladišče, pri čemer pa so jo trakovi gumijaste zavese močno udarili po obrazu, da je zakrvavela ... Takrat je doumela, kako krhka reč je ta naša vrhunska civilizacija, kako jo že majhna težava lahko povsem podre.
Ljudje – njena največja sreča
Ko je premišljevala, zakaj se je sploh lotila pisanja knjige o svojem sicer neverjetnem in razburljivem življenju, je dejala, da si je pravzaprav komaj želela opisovati prav lastno življenje. Ne nazadnje nas je na svetu že več kot sedem milijard, in prav vsako življenje je edinstveno. »En zapis več ali manj,« piše. Popisovanja svojega življenja se tudi ni lotila zato, da bi opozorila na to, kako ranljiv in že ranjen je naš planet, in kako nevarni so kopičenje orožja, divje onesnaževanje, revščina ..., čeprav tudi.
Kot večna optimistka, ki verjame v dobro in v ljudi, se je pisanja knjige lotila predvsem zato, da bi komu odprla pogled in razširila obzorje, kot so ga njej številni velikani uma in ustvarjalnosti, ki jih je imela priložnost srečati v življenju. To je bila njena največja sreča, in da bi vsaj delček tega doživeli tudi njeni bralci, je napisala knjigo, ki jo je prav zaradi ljudi, ki so šli skozi njeno življenje in ga bogatili, naslovila Poti in srečanja.
Kajti ko je kot prejemnica številnih priznanj (leta 1991 je dobila naziv ambasador Republike Slovenije v znanosti, leta 1997 državno nagrado RS za življenjsko delo, leta 2000 srebrni častni znak svobode RS, če omenimo samo najbolj prestižna domača priznanja) razmišljala, kaj od njih bo ostalo, je napisala: »Vedno pravim, da imata slava in slama več skupnega kot štiri od petih črk svojega imena – obe se vnameta z velikim plamenom, obe hitro pogorita, ostane samo prgišče pepela in še tega razpiha veter časa. Kar ohranja vrednost, so odnosi med ljudmi.«
Tem je posvečena njena knjiga Poti in srečanja, ki je nekakšna avtobiografska monografija in hkrati pripoved o uresničevanju sanj drobnega dekletca iz predmestja majhnega mesta majhne dežele, ki je zraslo v svetovljanko.
Če te kdo udari po levem licu, ga ti usekaj po obeh!
Aleksandra Kornhauser Frazer ni le skrivnostna slovenska Mona Liza, je tudi nagajiva Pika Nogavička, ženska, ki je pogumno prisedla k ministrovemu moškemu omizju v albanski kafedžinici, kar je bil za žensko tako rekoč »zločin«, in zbranim nazdravila z »raki«. Ministra je vendar morala nekako prepričati, da odobri predlagane okoljske projekte; in ji je tudi uspelo. Nikoli ni sprejela podrejenosti, nikoli se ni ustrašila naporov, ljubila je izzive in živela za ustvarjalnost in povezovanje z različnimi. Gospodom se nikoli ni umikala s poti in svoje enakopravnosti ni nikdar postavljala pod vprašaj, imela jo je za samoumevno.
Ko je začenjala svojo kariero, so bile ženske v znanosti velika redkost, in čeprav je na svoji akademski poti dobila veliko bušk, se samostojnosti ni odrekla. »Če te kdo udari po levem licu, ga ti usekaj po obeh!« je komaj osemletna v samostanski šoli, v katero so hodile deklice, saj je bila državna šola samo za fante, odgovorila katehetu na vprašanje, kako si razlaga nauk iz Svetega pisma, ki se glasi Če te kdo udari po levem licu, mu nastavi še desno.
Samozavest ji je bila očitno prirojena. »Moja mama je rada pripovedovala, kako sem, ko sem komaj shodila, vsakega, ki mi je hotel pomagati, udarila po roki in rekla: »Sama!«, piše v knjigi.
Dobrodošli, gospod Kornhauser!
Ženska se v znanosti težko prebije v vrhove. Če pogledamo zgodovino, tudi Nobelovih nagrad, je slika jasna: ženske, ki so bistveno prispevale k nagrajenim dosežkom, so bile največkrat odrinjene. Eden izmed kričečih primerov je priznanje za odkritje DNK. Nobelovo nagrado za to so leta 1962 dobili Francis Crick, James Dewey Watson in Maurice Wilkins. Znanstvenica Rosalind Fraklin, ki je s svojimi rentgenskimi kristalografskimi raziskavami bistveno prispevala k odkritju sestave DNK, pa je ostala praznih rok. Ko je priletela v eno od držav v Severni Afriki, sta jo na letališču pričakala dva možakarja s tablico, na kateri je pisalo: Dobrodošli, gospod Kornhauser!
Ko sta videla, da je gospod Kornhauser ženska, sta se namrdnila in jo pustila samo vleči težak kovček, poln papirjev za srečanje, niti do hotela je nista pospremila, odložila sta jo kar na parkirišču. Ničkolikokrat je naletela na barbarske obmejne policiste, ki so se požvižgali na mednarodne dogovore ali dvostranske sporazume. Še vedno je edina ženska na svetu, ki je prejela prestižno japonsko veliko nagrado honda, in to v državi, ki ženske vidi predvsem za štedilnikom. Ko je potovala na Japonsko, jo je presenetil ponižujoč odnos do žensk v eni od najbolj razvitih držav sveta, ki niso smele sedeti z gosti pri mizi. Tako je na enem od obiskov, ko so jo povabili domov, izvedla za svoje japonske kolege precej barbarski podvig – vzela je krožnik z mize in se preselila v kuhinjo, k doktorjevi soprogi. »Zaleglo je. Na vseh naslednjih srečanjih je sedela z nami,« pripoveduje.
Znanstvenice se morajo praviloma še danes izjemno dokazovati – kot je nekoč povedala Charlotte Elizabeth Whitton, prva ženska županja Ottawe (1951): »Karkoli ženske naredijo, morajo narediti dvakrat bolje kot moški, da bi bilo sprejeto kot pol tako dobro.« Bila pa je tudi pronicljivo zajedljiva, da je dodala: »Na srečo to ni težko.« Vendar pa v svoji dolgoletni praksi ni doživela zgolj poniževanja žensk, temveč tudi ozaveščenih moških, ki so poskušali reševati »ženske probleme.« Takšen kričeč primer je bil denimo Carl Djerassi (1923– 2015), veliki kemik in pisatelj, oče kontracepcijske tabletke, ki pa nikoli ni dobil Nobelove nagrade, čeprav bi jo za 'pilulo' več kot zaslužil.
Le malo je odkritij, ki bi v tolikšni meri vplivala na življenje ljudi po vsem svetu, saj je tabletka sprožila pravo socialno revolucijo in temeljito spremenila položaj žensk in družin pri najmanj polovici človeštva. »Med najinimi zadnjimi pogovori je potožil, da mu niso odobrili raziskav, usmerjenih v moško kontracepcijo, čeprav jih je bil sam pripravljen financirati,« piše. Predvideval je, da moška kontracepcija bržčas ne bi imela takega vpliva kot ženska, saj moški ne bi bili tako dogovorni, pa tudi ženske se nanje ne bi zanesle. Vseeno pa ga je grizlo, da za vse stranske učinke, ki jih ima tabletka, nosijo celotno breme samo ženske.
Primerjati ženske in moške je tako, kot bi primerjali jabolka in hruške
Odnos Aleksandre Kornhauser Frazer do 'ženskega' problema je bil zato najbrž za marsikoga vprašljiv. »V političnih akcijah za uveljavljanje enakopravnosti ženske v znanosti nisem nikoli sodelovala. Prepričana sem, da je narobe, če ženske tožimo, da nam ne priznavajo enakopravnosti in se moramo boriti zanjo. Raje imam tiste, ki vzamejo usodo v svoje roke. Po mojem mnenju moramo enakopravnost uveljavljati kot dejstvo že v izhodišču in po potrebi udariti po mizi,« je jasna.
Prepričana je, da ženska znanstvenica ne sme biti možača, čeprav je spoznala številne, ki so se zatekale prav v to podobo. Ženske so ponekod boljše, drugod šibkejše, večinoma pa sorodne moškim. Primerjati ženske in moške je tako, kot bi primerjali jabolka in hruške, pa najbrž nočemo, da bi hruške postale jabolka ali obratno. »V čem je torej podobnost in v čem razlika med moškimi in ženskami, tudi v znanosti? V čem je razlika med levo in desno roko? Potrebujemo obe natančno taki, kot nam ju je dodelila narava. Z eno manj razvito smo invalidi.«
Vsem, ki stopajo po poti izobraževanj in znanosti, svetuje, naj hodijo po tisti poti, ki jo sami občutijo kot svojo, seveda pa nam mora biti jasno, da ni poti brez trnja. Na vsaki omembe vredni poti je treba računati na podcenjevanje, oviranje pri ustvarjalnem delu, podtikanja in tisoče oblik zavisti, pa naj bo v Sloveniji ali v Kaliforniji, celo poskuse izničenja dosežkov ... »Proti obupavanju pomaga želja, kar strast po ustvarjalnosti, garanje kot način življenja ter lasten sistem vrednot, ki deluje kot jeklen oklep,« pripoveduje.
Njen bog je delo, to jo je vedno reševalo. »Pa ne le da je bilo v vsem mojem življenju prav delo tisti most, ki me je v krizah vodil čez najhujše prepade v preživetje, delo je tudi osmislilo vsak moj dan. Z leti sem spoznavala, da je bilo zame vsako delo ustvarjalno, da me je včasih sicer počasi, a vedno v pravi smeri vodilo k ciljem. In vselej umirilo.«
Narava čistokrvnosti ne mara
»Življenje živimo vnaprej, razumemo pa ga šele ob pogledu nazaj,« piše. Knjiga Poti in srečanja je pripoved o njenem življenju od majhne deklice, otroka iz premožne družine, ki je čez noč padla v revščino, spoznala, kaj se pravi biti lačen in ponižan, drugačen, odrinjen, kako z otroškim delom iskati pot iz brezna; pa vse do mednarodno uveljavljene znanstvenice, ki je na tem planetu, ki ga je, kot sama pravi, kar trikrat obkrožila, pustila še kako opazno sled. Med največjimi dosežki dekleta s fotografskim spominom pa je zagotovo to, da je že čisto na začetku svoje profesorske kariere znala za učenje navdušiti mlade in jih celo 'spreobrnila'. Na kamniški gimnaziji so ji leta 1947 prepustili »razred razbojnikov«, najslabših učencev, ki so drugim profesorjem najbolj parali živce.
Pa so ti dijaki, ki so bili skoraj toliko stari kot ona, postali njen najljubši razred. Iskreno jim je povedala, da ne oni ne ona ne uživajo spoštovanja in da si ga bodo morali ustvariti sami. »Dogovorili smo se, da bomo vsem pokazali, kdo smo in kaj zmoremo.« Do konca leta se je razred razbojnikov po uspehu in disciplini prebil z zadnjega na prvo mesto na šoli! Koliko je učiteljev, ki se lahko pohvalijo s čim takšnim?
V 21. stoletju jo skrbi predvsem to, da se prepad med bogatimi in revnimi poglablja, izginjajo pravice, ki smo jih že pridobili. Globalizacija je dejstvo, ki zadeva vsakogar. Je obet in grožnja. Zbuja občutke nemoči in naivna upanja, da se negotovostim lahko izognemo z zapiranjem v domače meje. Prepričana je, da je v tem trenutku ključna nuja po mednarodni odprtosti, to moramo Slovenci vzeti zelo resno. Imamo prelepo deželo in na tem koščku smo se ohranili, ne da bi se zaprti izrodili, ker smo skozi vso zgodovino sprejemali tujce, jih posvojili in poslovenili. »Moja hči ima slovenske, nemške, švicarske, madžarske in italijanske gene, pa bi težko našli bolj globoko prepričano Slovenko.«
Spoznanje, da so najbolj bistri prav mešanci, drži tudi za ljudi. »Spominjam se, da so sredi preteklega stoletja genetiki iz vse Evrope hodili študirat prebivalstvo osamljenega otoka sredi Jadrana, kjer so se stoletja ženili med seboj – otok je postal velika umobolnica. Narava čistokrvnosti majhnih skupin ne mara, kaznuje in preganja jo in z izrojevanjem postopno izloči.« To je nauk, ki ga lahko potegnemo iz naravoslovja. Naš največji sovražnik je težnja po zapiranju v svoje obzidje. »Vsak zaprt sistem se izrodi. Življenjsko potrebujemo mednarodni meter. Odprimo okna in vrata, naj bo prepih, ki osveži zrak!«
Besedilo: Smilja Šravs // Fotografije: arhiv založbe Modrijan
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
