Medtem ko je v nizozemskih šolah obstajala ena sama realnost, ki smo si jo delili vsi, ki smo govorili ta jezik, jih je zdaj v mojem svetu bilo veliko več.
Na predavanjih sem sedela med Irko in Avstralko, obe angleško govoreči osebi, in vendar dva povsem različna jezika. Čeprav sta 'uradno' obe govorili angleško, so bili njune besede, izbira stavkov in izrazi kot nebo in zemlja. Medtem ko sta me irska prijateljica in energija njenega nežnega izražanja povlekli v literarne vode in k Jamesu Joyceu, me je avstralska prijateljica navdihovala s svojim močnim, glasnim in energičnim izražanjem, ki ga je skoraj vedno prelomil glasen smeh. Zdela se mi je tako 'sončna' in vesela kot cela njena 'Avstralija'.
V meni se je prebujala lakota po drugih svetovih, ne samo jezikovno temveč tudi fizično: želela sem si, da bi lahko hodila tam daleč spodaj (down under) po tej sončni rdeči zemlji in se tudi jaz naučila smejati tako glasno in govoriti tako sproščeno. Spoznala sem, da jezik ni samo beseda in da beseda ni samo beseda, temveč je v besedi veliko več, kot vidi človeško oko.
Začela sem doživljati jezike kot žive energije, ki potujejo skozi eter, a ne nosijo samo 'prevoda' besede. Prepoznavala sem skrite notranje pomene v besedah in skoraj intuitivno čutila njihovo moč. Besede so zame postale živa bitja. Tako sem se hitreje učila jezika. Nič več nisem potrebovala slovarjev, saj so kontekst, ton in način, ko je bila beseda izgovorjena, nosili dovolj močen pomen. Moj angleški vokabular se je širil in zelo hitro sem si prisvojila angleščino za svojo. Moj jezik.
Se nadaljuje.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
