Odhod iz Bostona ni bil lahek, saj sem za seboj puščala vse, kar mi je bilo ljubo, blizu in kar sem ustvarila v tem obdobju, ko sem živela tam.
Del mene si je želel ostati v udobju znanega, predvsem zato, ker sem vedela, kam me pelje pot, če ostanem. Mnogo kolegov je delalo med Bostonom in New Yorkom in tudi sama sem se rada srečevala na poznih kosilih na Manhattnu, kjer smo se pogovarjali o novih odkritjih v psihologiji in psihoanalizi. Hkrati pa se je kolegom zdelo neskončno 'pogumno', ko sem odrivala plasti svojega notranjega vodstva, ki me je klicalo v aktivno sodelovanje z življenjem.
Hkrati sva s sosedom, ki je živel in delal v filmskem svetu, odpirala nova področja na temo filma, scenarija in pisanja. Vse bolj sem čutila, kako me kot magnet vsrkava ljubezen do filma, ki je dobivala v mojem razumevanju življenja celo metafizično razsežnost. Nekega dne sem dobila uvid, da je naše življenje kot film: marsikdo igra v lastnem filmu samo vloge, režija pa jim ostaja neznanka. Spraševala sem se, ali bi mi globlje razumevanje filma, filmske produkcije in režije lahko odkrilo tančice skrivnosti, kako kreirati film svojega življenja. Moj sosed se je strinjal z mojo tezo.
“Če boš lahko snemala svoje filme, potem si zagotovo tudi režiser lastnega življenja,” se je nasmehnil tej ideji. Vera vseh mojih prijateljev in kolegov, tako iz sveta filma kot psihologije, mi je vlila pogum, da sem obrnila list v svoji življenjski knjigi in se po nekaj postajah med Berlinom, Sarajevom in Parizom odselila na Novo Zelandijo, kjer sem dejansko študirala in diplomirala na filmski akademiji ter začela svojo pot v filmski industriji. Čutila sem, da delam prav, saj sem, kot bi rekel Freud, delala in ljubila vse v zvezi s filmom.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
