Dalj časa sem v Bostonu poglobljeno brala in raziskovala tezo dr. Freuda o nasprotujočih si silnicah podzavesti – o notranji borbi v podzavesti med dvema osnovnima nagonoma (drives) Erosom in Tanatosom.
Ena te vleče k življenju, druga pa potiska v smrt. Ena skrbi za to, da v življenju 'napreduješ', druga te vleče nazaj in 'zapeljuje' v tista dejanja, za katera veš, da ti bodo škodila. Obe sili živita v tvoji notranjosti, globoko v podzavesti in edino, kar lahko narediš, je, da ju ozavestiš in se sprijazniš s tem, da sta v tebi. Tako nekako je šla ta teza. Strinjala sem se in povsem sem razumela, da imamo lahko v sebi del, ki nas vleče k napredku, in del, ki nas 'sabotira', saj sem v svojem življenju in okolju lahko opazila delovanje teh dveh 'notranjih sil'.
Tisto, kar me je 'zmotilo' in s čimer se nikakor nisem mogla strinjati, pa je bila teza, da smo ljudje 'nemočni' pred tem temnim delom v svoji podzavesti. Več mesecev sem prebirala različne teorije znotraj našega programa in iskala nekaj, kar bi lahko potrdilo moj 'instinkt'. Nisem našla nič. Težko bi opisala, kaj točno sem iskala, a nekje v sebi sem vedela, da je nemogoče, da bi ljudje bili nemočni pred svojo temno platjo, pred svojim delom podzavesti, ki nas 'sabotira'. Nisem mogla verjeti, da smo ljudje le nemočni sužnji. Čutila sem, da je v človeku veliko več.
Nekako sem vedela, da obstajata pot in način, da pridemo do te 'teme' in jo osvetlimo, morda celo spremenimo. Udeleževala sem se odprtih diskusij z mentorji in kolegi, strinjali so se z menoj (do neke meje), a nihče ni vedel, kako bi se ta vizija, ki sem jo imela in bežno videla, udejanjila s pristopi, ki so nam bili na voljo. Spoznala sem, da moram naprej. In čeprav sem se zelo dobro 'ugnezdila' v tem skoraj akademskem središču, sem vedela, da moram iz cone ugodja in da brez odgovorov zame ni obstanka.
