Ariana Mijamoto & Prijanka Jošikava: Dve mladi ženski, ena zgodba

Ariana Mijamoto je namreč otrok japonske ženske in očeta afroameriških korenin. Rodila se je na Japonskem, odraščala je na Japonskem, vselej se je torej počutila Japonko. A na Japonskem, v deželi izjemnih stoletnih modrosti in strahovite gospodarske moči, je po uradnih podatkih 98 odstotkov ljudi iste, po njihovem čiste japonske rase. Ker japonska družba vzdržuje tradicijo in hierarhijo v družbi, ker ni tako hitro socialno pretočna kot na primer ameriška in britanska ali avstralska, je Mijamotova v šolskih klopeh hitro in predvsem na svoji koži spoznala, kaj te veličastne tradicije lahko v praksi pomenijo. Da se v njih ne skrivajo le čudoviti običaji in ohranjanje stabilnosti družbe, ampak tudi predsodki.

In je zato bila prepričana, da na lepotnem tekmovanju nikoli ne bi imela možnosti. Nikakršnih. Kaj šele možnosti na zmago. Ne z rjavim odtenkom kože, saj ta silovito odstopa od prevladujočega belega odtenka. Ne s polnimi ustnicami, ki prav tako odstopajo od japonskega poprečja.

Ni se sprejemal, ker ga ni sprejemala družba

»Moj prijatelj je bil tako kot jaz otrok japonske ženske in očeta afroameriških korenin. V japonski družbi se zaradi videza ni nikoli počutil zares sprejetega. Zato tudi sam sebe ni znal ali zmogel sprejeti. In odločila sem se, da bom, če lahko nekaj storim, da tudi japonska družba počasi spregleda, to tudi storila. Od trenutka odločitve je bilo vse lažje,« je konec marca 2015 z lento, namenjeno uradno najlepši Japonki, razlagala Mijamotova. V šoli je stoičnost, to siceršnjo značilnost Japoncev, natrenirala do popolnosti. Otroci na šoli, dijaki v gimnaziji so vanjo včasih metali smeti. Bila je moteča, ker je bila drugačna. Ko ji je ena izmed sošolk dejala, da se je boji dotakniti, saj je prepričana, da ji bo na roki ostala rjava barva, je imela Ariana vsega dovolj. Zapustila je javno šolo in se na srednjo šolo vpisala v Združenih državah Amerike. Toda ob koncu najstniške dobe je bil klic rodne Japonske premočan.

Njen uspeh na tekmovanju za miss Japonskem 2015 je bil uspeh naprednih sil v japonski družbi, v kateri se sicer pogosto dogajajo modne revolucije, ni ga mestu na svetu – niti New York in London nimata tako odtrgane energije –, na katerega ulicah bi človek videl toliko originalno oblečenih ljudi, kot jih vidi na ulicah Tokija. Njihova originalnost je posledica dvojega. Spon, ki jih s tihimi pravili in stoletnimi tradicijami narekuje družba. In gneče. Japonska je namreč izjemno gosto poseljena, ljudje v velemestih se zdijo kot komaj opazne kaplje v rekah ljudske mase, ki se premika po ulicah, po cestah in s sredstvi javnegaprevoza. Originalnost je beg iz spon in gneče.

Osvežitev za Japonsko

»Zmaga Mijamotove je bila za Japonsko zelo osvežujoča,« je na primer za Reuters povedal Greg Dvorak, raziskovalec kulture in družbenih običajev v azijsko-pacifiškem bazenu na univerzi Hitotsubaši. »Toda zapisi o japonski družbi kot zaprti so strahotno prenapihnjeni. Seveda se dogajajo ksenofobni izpadi, a kje se ne? Moje raziskave in moj občutek mi pravijo, da smo sredi velikega premika predvsem v glavah mlajših generacij. Njihovi predstavniki so namreč pripravljeni sprejeti dejstvo, da nekdo, ki po videzu ni tradicionalno japonski, govori . . . perfektno japonsko.«

In miss Japonske 2016 je . . . hči Indijca!

Leto dni po Mijamotovi se je Japonski še enkrat zgodila zmagovalka iz rasno mešanega zakona, ki bo Japonsko zastopala na lepotnem tekmovanju.

Prijanka Jošikava je hči japonske ženske in indijskega moškega, rojena je v Tokiju, in kot je povedala v pogovoru za televizijsko postajo CNN, se je rodila na Japonskem, odraščala na Japonskem, v šolo je hodila na Japonskem in vselej je govorila japonsko.

»Sem Japonka in drugega niti ne morem biti,« je dejala dreserka slonov. »Čeprav je moj oče Indijec, je moj potni list japonski. Lahko sem le, kar sem, in tega niti ne želim spremeniti. Adriana Mijamoto je moja vzornica, velikodušna mlada ženska izjemne lepote,« je tudi povedala Jošikavova, katere praded je bil politik in je v družinski hiši nekoč skoraj tri tedne skrival Mahatmo Gandhija.

In odziv na njeno zmago je bil – tudi ali predvsem zaradi primera Mijamoto – na družabnih omrežjih konstruktiven.

»Če si toliko ljudi želi videti zgolj 'čiste Japonce', potem naj mi prosim kdo razloži, koliko generacij se morajo ljudje iste rase poročati med seboj, da je nekdo 'čist'. Japonska je bila zgrajena na plečih priseljencev iz drugih delov Azije. Mar oni tudi niso 'čisti' Japonci?« se je vprašal nekdo.

Besedilo: Luka Tonelli