Arheološki zakladi Gosposvetske ulice v Ljubljani

Ne ozirajoč se na utrip urbanega vrveža in zvedave poglede, vzporedno pišejo drugačno zgodbo. Deset ur na dan, sedem dni v tednu. Zarezali so v srce zapečatene meje med poznanim in nepoznanim delom skupne zgodovine – Emoncev.

Lažna filmska podoba, kako s čopiči previdno razkrivajo skeletne ostanke prednikov, tukaj dobi drugačen obraz. Namreč, na Gosposvetski ulici v Ljubljani tudi ob hrupnem brnenju mimoidočih prevoznih sredstev naše uho zazna odzvanjanje krampov, motik in lopat. In čeprav se mojstrom te stroke pridružujejo študentje številnih fakultet, ob koncu tedna pa še prostovoljci, se vzdevka, ki jih tako rad doleti, družno otepajo z vsemi štirimi. Beseda 'žličkarji' je slabšalni izraz. To smo razjasnili takoj, ko sem pustila prvo sled v njihovem 'peskovniku'. Oni imajo svoje ime, arheologi. Ali po domače – ljudje s privilegijem, da nam zgodovino položijo na dlan in dokažejo, da le ni tako skrita očem, kot bi sprva predvidevali.

Ne radovednost, temveč varovanje skupne dediščine

Kjer bomo v bližnji prihodnosti imeli prenovljeno cestišče, kanalizacijo, javno razsvetljavo in drevored, trenutno poteka sodelovanje Muzeja in galerij mesta Ljubljana in Arheološkega konzorcija za Ljubljano. V nastajanju tega poljudnoznanstveno obarvanega članka smo morali dohiteti njihov korak in prestopiti prag izven Emonskega zidu. Na severno emonsko grobišče ob eni izmed glavnih vpadnic v mesto dotičnega časa. Tiste s severa, ki je v metropolo vodila iz Celeje – Celja. Mimogrede, z vzhoda so pripotovali prek vpadnice iz Siska na Hrvaškem, z zahoda pa iz Ogleja na italijanski strani. Rimljanom, tako kot nam, tradicija namreč veleva strogo ločevanje živih in mrtvih, torej ob glavnih mestnih vpadnicah. Ker so že pred 'našimi' arheologi odkrili gradbeni kamen, ki priča o postavitvi pomembne strukture mesta (najverjetneje mestnega obzidja) cesarja Avgusta ali njegovega naslednika cesarja Tiberija, vemo, da je bila Emona s pravokotnim oblikovanim sistemom ulic dograjena leta 14 ali 15 našega štetja. Vendar je v času, ko so začeli na tem območju pokopavati, Emona pisala že 300-letno zgodovino. Smo torej na območju, zaščitenem pod roko pravice o varstvu kulturne dediščine. »Zato so izkopavanja nujno potrebna,« pripoveduje arheologinja Mojca Fras.

»Tukaj ne raziskujemo iz lastnih vzgibov ali radovednosti. Izkopavanja so reševalna, z namenom ohranjanja naše skupne dediščine,« s prizadevanjem, da se dediščina dotakne Ljubljančanov, pripoveduje arheologinja. A po kakšnem naključju prav to območje? Svoje povedo stari vojaški zemljevidi iz 18. stoletja z izrisanimi zgradbami tistega časa. Antično grobišče pa je bilo dokumentirano že v času, ko sta se gradila Figovec in Tavčarjeva palača oziroma današnja Evropa. »Vedeli smo, s čim se bomo soočili,« pravi Frasova in nas popelje v 4. stoletje. Časovni okvir, določen na podlagi načina pokopa, ter novčnih najdb iz konstantinskega obdobja. Da novodobno prebivalstvo le ni tako napredno, kot samo meni, priča dejstvo, da so že Rimljani svoje umrle sprva sežigali, pepel nato položili v žaro in to zakopali v grobno jamo. Vanjo so dali še osebne predmete pa hrano in pijačo ali kak novec, da so si z njim plačali prevoz na oni svet. Način pokopavanja v žarah so ohranjali vse do prihoda krščanstva, kakršnemu smo priča na gosposvetskem najdišču. Z družbeno spremembo - uveljavitvijo krščanstva - se uveljavi skeleten način pokopa. Glede na družbeni stan so revnejše pokopavali v preproste grobne jame, včasih prikrajšane celo za krsto, medtem ko so za bogato srenjo izdelovali grobne kamnite skrinje oziroma sarkofage.

Priložnost za nove generacije

Ali morajo slediti higienskim načelom, določilom in podobno, me je zanimalo. Gre vendarle za človeške posmrtne ostanke. »Načeloma jih ni, a ne glede na to ravnamo z vsakim skeletom kar se da spoštlijvo« zatrjuje Frasova. »Če bi izkopavali srednjeveška grobišča – z apnom zapečatene grobove – bi vedeli, da gre za kužne bolnike, preminule zaradi kuge. V tem primeru bi bilo nevarno in bi bili potrebni posebni ukrepi.« Ste vedeli, da se virus kuge obdrži tudi do 500 let? Opazim pa, da ob odpiranju sarkofaga nosijo zaščitne rokavice in masko. Skelet bodo namreč poslali na antropološke analize v upanju, da se ugotovijo starost, poškodbe, morebiti celo vzrok smrti. Skratka vse, kar na terenu ni vidno prostemu očesu. K prvovrstno ohranjenim ostankom pripomore še bazična zemlja, ki v nasprotju s kislo na Dolenjskem pomaga ohranjati kosti v primarni sestavi.

Sicer pa se tudi miti o 'skritih zakladih' tukaj razblinijo. Presenečenj med izkopavanji načeloma ni, morda arheologe v največji negotovosti drži zgolj misel na kakovost ohranjenih izkopanin. Načeloma izkopavajo do geološke osnove – v arheološkem jeziku sterilne plasti, pod katero ni več sledi o človeški aktivnosti. In ko se bo Gosposvetska vnovič ovila v staro podobo, bodo še zadnji izdihljaji Emoncev za vedno ostali v objemu prsti. Najdbe bodo zašle v depoje mestnega muzeja Ljubljana, arheologi pa bodo še naprej pridno nabirali izkušnje na terenih. Pa nič zato, če ima Slovenija po paradižu avtocestnih izkopavanj v devetdesetih in začetku dva tisočih manjšo krizo. Gosposvetska bo novim generacijam odšla v spomin kot ena najboljših izkušenj, kar jih študent arheologije lahko pridobi. 

Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Nina Krajnc, Primož Predalič

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec