Anja Sekalo: Potovanje se začne z enim samim korakom

Kako se je začela vaša zgodba?

V Sloveniji sem se veliko ukvarjala s turizmom, a sem na koncu končala na Fakulteti za socialno delo. Vmes sem se veliko ukvarjala s prostovoljstvom, ker me je v to vleklo zaradi čuta za soljudi. Na fakulteti sem morala opraviti strokovno prakso in s sošolko sva takrat želeli drugačno izkušnjo. Zato sva začeli razmišljati, da bi prakso opravili v tujini. Na obisku je bila profesorica iz Šrilanke – z dekanom in njo smo se dogovorili za prakso v sirotišnicah v Šrilanki, ki naj bi trajala mesec dni.

Torej se za Šrilanko niste zavestno odločili?

Bila je popolno naključje. Prej o tej državi nisem vedela veliko, vedela sem, da obstaja in kje je. Odpravila sem se tja za mesec dni, kar se je nato prevesilo v štiri leta in zdaj živim tukaj. S partnerjem, ki je Šrilančan, sva odprla turistično agencijo Why not getaways? (Zakaj ne bi pobegnili?). Dejansko nisem nikoli sprejela zavestne odločitve, da se bom preselila. Šla sem za mesec dni, podaljšala na pol leta, deset mesecev in potem sem ostala, po nesreči.

Kako pa so to sprejeli doma?

Doma so me vedno podpirali pri moji odločitvi, predvsem mama. Ona si je vedno želela potovati, pa za to ni imela možnosti, zato zdaj skozi mene živi svoje sanje. Velikokrat tudi pride na obisk.

Se tam počutite kot tujka?

V Šrilanki si vedno tujec. Tujec z belo barvo kože. Včasih se še vedno počutim kot turist, saj me v mestu tako obravnavajo. Doma – živim malo ven iz mesta, na vasi – me sicer večinoma obravnavajo kot vse druge, saj sem se naučila njihovega jezika. Tako vidijo, da nisem turist. A še vedno se kdaj zgodi, da me imajo za neke vrste trofejo, ko pridejo prijatelji na obisk, me povabijo na čaj in me pokažejo, češ da imajo belo prijateljico. Neka mama mi je zadnjič povedala, da sta njeni hčerki zelo priljubljeni, ker v šoli vsi vedo, da imata belo prijateljico.

Zakaj mislite, da je tako?

Menim, da Šrilančani belce povezujejo z denarjem in idejo o bogastvu, saj so Angleži in Portugalci, ko so kolonizirali Šrilanko, prišli tja polni denarja. Če bi vedeli, kakšne plače imamo dejansko v Sloveniji, bi se verjetno zjokali.

Začeli ste v sirotišnicah, zdaj imate svojo agencijo.

Najprej sem delala v sirotišnicah. Definitivno je slika povsem drugačna, kot jo prikazuje Unicef – otroci, ki so lačni in jokajo. Seveda je pomanjkanje, ker ni denarja za take stvari, vendar ni tako grozno. Delo je zelo lepo, osebnostno sem zrasla in dobila veliko izkušenj. Vendar ne moreš večno delati zastonj. Zato sva s partnerjem poskusila s turistično agencijo, odprla sva jo pred dvema letoma, dobrodelne stvari pa ostajajo moj hobi. V okviru agencije poskušamo pomagati, izvajamo na primer kuharske tečaje na vaseh, kjer je populacija izredno revna. Domačinom pomagamo, da kaj zaslužijo. Predvsem želimo pomagati ženskam.

Kako družba obravnava ženske v Šrilanki?

Tukaj je družba zelo prijazna do žensk, lahko si karkoli hočeš, ženske tukaj recimo polagajo asfalt. Težava je pri revnih družinah, saj želijo mlade punce čim prej poročiti, da niso več strošek, in potem vzgajajo otroke. Nimajo izobrazbe, nimajo možnosti, da bi se izobrazile, zato ne morejo delati in zaslužiti.

Katera stvar vam je najbolj všeč?

Budizem. Za njih Buda ni bog, zato budizem ni vera, ampak filozofija. Kar pomeni, da se ne prepirajo. Greš v budistični tempelj, zraven imajo nekaj hinduističnih bogov, zraven je še ena cerkev in mošeja za vsak primer, da ne bo kdo užaljen.

Pišete tudi svoj blog.

Ko sem začela potovati, sem se pisanja lotila bolj resno, prvotni namen je bil, da vse to delim s svojimi prijatelji in družino. Potem sem vse skupaj razširila še za širšo publiko in zdaj pišem svoj blog (https://anyasekalo.wordpress.com/), na katerem lahko najdete veliko zanimivih stvari o potovanjih in Šrilanki.

V blogu spodbujate ljudi, naj potujejo.

Zelo pomembno se mi zdi, da potuješ, saj s potovanji dobiš širino razmišljanja, ki je ne dobiš nikjer drugje. Ko prestopiš prag svoje lastne kulture, doživiš nekaj drugačnega, se soočiš s stvarmi, ki zate niso smiselne, celo čudne, ampak na neki način delujejo. Takrat začneš na stvari gledati drugače. To opažam predvsem pri otrocih. Otroci, ki potujejo, so za svojo starost zelo razgledani, imajo čisto drugačen način komunikacije, drugače sprejemajo svet okoli sebe. Tako da mislim, če imajo starši finančno možnost, naj začnejo z otroki čim prej potovati, ker bodo otroci zrasli v boljše ljudi.

Katera je bila najbolj zanimiva zgodba, ki se vam je pripetila?

Ko smo bile še s puncami tukaj, smo šle na obisk v neko vas, kjer otroci še nikoli niso videli belca. Sedele smo na čaju v dnevni sobi in prišla je punčka s krpo, se usedla zraven moje prijateljice Vesne in jo začela drgniti s krpo. To je počela nekaj časa, potem pa jo je oči vprašal, kaj počne, in punčka je rekla: »Tako je umazana, da je vsa bela. Umiti jo moram.« Ni vedela, da je to naša barva kože.

Petra Znoj

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ