Andreja Sterle Podobnik: "Moramo se imeti rade take, kot smo!"

Andreja Sterle Podobnik: "Moramo se imeti rade take, kot smo!" (foto: Aleksanda Saša Prelesnik ) Aleksanda Saša Prelesnik
Vir: Jana
31. 1. 2017

Neposredna in skrivnostna, ostra in mehka. Ženska brez dlake na jeziku. O materinstvu, o karieri in o sebi kot ženski, ki se zna imeti dobro v svoji koži.

Da je ravno Andreja Sterle Podobnik prejela največ glasov za Slovenko leta, je morda za koga presenečenje. Do lanske jeseni je bila namreč slovenski javnosti povsem neznana, dokler nas ni dosegla novica, da je prepričljivo zmagala na Everest Trail Race, ki velja za eno najtežjih tovrstnih preizkušenj na svetu.

Andreja Sterle Podobnik je ženska z izjemno energijo, njena pozitivna narava kar žari. Je nežna in ženstvena, a hkrati natančno ve, kaj bi rada dosegla. Mama, žena, podjetnica, športna navdušenka. Navdihujoča sogovornica, s katero bi se z veseljem še dobila na kavi ali na vrhu kakšnega hriba.

Ste bili presenečeni, ko ste izvedeli, da so vas bralke in bralci revije Jana izbrali za Slovenko leta?

Presenečena sem bila že ob sami nominaciji, saj le nisem tako poznana osebnost, in se v medijih ne pojavljam tako pogosto kot nekatere druge kandidatke. Vesela sem, da so ob nominaciji ljudje začutili to mojo energijo, glasovali zame in za to energijo.

Kaj bi sporočili tistim, ki so glasovali za vas?

Rada bi se vsem zahvalila. Mogoče sem jih za neke stvari motivirala in navdušila, da so v meni začutili nekaj, kar bi tudi sami radi dosegli. Morda so v meni začutili neko spodbudo, da je vse mogoče, če se hoče. Vse je v volji. Človek mora imeti cilje, pot, po kateri naj bi šel, in pri tem slediti svojemu srcu. Jaz to vedno počnem. Seveda pa imam tudi vzpone in padce, a kolikor je le mogoče, sledim svojemu srcu. Po vsakem padcu je človek še močnejši in še bolj predan cilju.

Po prihodu s Himalaje so vas tudi vaši sokrajani prav prijetno presenetili ...

Res je. Presenetili in razveselili so me moj mož, otroka, družina in prijateljice, ki so bile pobudnice sprejema. Bilo je tudi medijsko odmevno. Ko sem prišla na prizorišče blizu doma, sem bila zelo ganjena, koliko ljudi me je prišlo pozdravit, objet, kljub slabemu vremenu. Vsi so bili navdušeni nad mojim uspehom. Bila sem res pozitivno presenečena, da se znamo ljudje še tako pristno razveseliti uspeha drugega. Še zdaj danes mi sokrajani pravijo, kako so navdušeni nad mojim uspehom, se veselijo z mano in me podpirajo. Pred tem sem mislila, da živimo drug mimo drugega, a sem zdaj videla, da se ljudje vseeno znajo veseliti tudi tujega uspeha.

Kako pa se je po tem uspehu spremenilo vaše življenje?

Sem zelo družaben človek, a imam rada tudi svoj mir in grem rada v hribe. Veliko hodim sama. Zdaj pa me tudi v hribih ljud-

je ustavljajo in sprašujejo o moji dogodivščini na Himalaji. Ampak navajena sem delati z ljudmi in mi ni težko deliti lepih izkušenj, ki sem jih doživela na tej preizkušnji. Po eni strani mi celo godi. (smeh)

Za navadnega človeka je lahko podvig že vzpon na kakšen naš hrib. Vi pa ste se odločili za verjetno eno težjih preizkušenj v teku. Kako ste sploh prišli na takšno idejo?

Gore so moja velika strast. Zelo rada tečem, a v gorah se počutim res svobodno. Tam mi zaigra srce, povežem se z naravo in sem jaz jaz. Moj mož nad visokimi gorami ni tako navdušen, a mene je vedno vleklo na Himalajo in občutek sem imela, da me tam nekaj čaka. Za treking sem rekla, da ne grem, in ko sem pred šestimi leti videla to tekmo, sem si rekla: To je to! Bilo mi je napisano na kožo. A ko sem brala, kako težek je ta tek, sem malo podvomila, da se mi bo uspelo pripraviti na te visoke gore. S tega vidika je veliko v glavi. Trenirala sem res veliko in vse je odvisno, kako si ti v tistem trenutku pripravljen tako fizično kot psihično. Mislim, da moraš na tej tekmi imeti tudi srečo. Tekma je bila za vse neznanka, tudi za profesionalce. Tudi oni so imeli težave, tako kot sem jih imela jaz. So pač stvari, ki jih prej ne moreš izkusiti. Čakajo te nepredvidljive razmere, ki jih niti telo niti glava ne poznata in vse je v moči uma in telesa, kako hitro se je sposobno prilagajati neznanim razmeram.

Za našo revijo ste ob prihodu s Himalaje povedali, da se je na tekmi vse poklopilo. Pa vendarle brez temeljitih priprav ni šlo. Kako ste se pripravljali za ta podvig?

Športnica sem že 20 let, tako da sem bila fizično že pripravljena do neke ravni. Leto dni pred tekmo pa sem se res intenzivno pripravljala. Vsak dan sem trenirala po dve do tri ure teka v hrib, eno uro ravninskega teka za hitrost, ko je bilo vreme primerno, sem dodala še dve uri cestnega kolesa za moč. Veliko sem hodila v hribe. Sem tudi vaditeljica skupinske funkcionalne vadbe, kar daje veliko vzdržljivost.

Kako je sicer vaše priprave spremljala družina?

Tudi mož mi je velikokrat rekel, da se moram dobro pripraviti na tekmo. Veliko sem trenirala med službo, saj sem podjetnica in si lahko prilagodim, kdaj naredim stvari. V hribe sem hodila res zgodaj zjutraj, ko je bila hčerka v šoli, sin pa že dela. Veliko stvari smo tudi skupaj počeli, skupaj smo šli v hribe. Še danes, če grem teč, gre hčerka z mano s kolesom. V svojih pripravah nisem bila egoistična. Vseeno ne moreš mimo dejstva, da imaš družino in podjetje, da imaš zaposlene, ki so vsi tvoja odgovornost. Veliko stvari moraš razmisliti in koordinirati, nikakor se ne moreš usmeriti zgolj na trening. Nič ne pade z neba.

Ste imeli tudi kakšen poseben prehranski režim?

Že zadnjih pet let se prehranjujem brezglutensko in brezlaktozno, ker imam intoleranco. Odkar se tako prehranjujem, imam bistveno boljšo krvno sliko, imam več energije in tudi tu se je pokazalo, da mi ta prehrana dobro služi. Na količino hrane nisem gledala, bolj na kakovost.

Bi rekli, da je bil to vaš življenjski podvig?

Ja, res. V tem himalajskem pogorju sem se počutila nekako domače. Te občutke je res težko opisati ... Predvsem to, kako se človek počuti poln energije kljub vsem naporom. Tudi zdaj, ko pomislim nazaj, mi nekaj zaigra pri srcu. Nekaj tam je. Kot pravijo, so tam neke močne energije. In mislim, da je to res. Mene je tja nekaj vleklo. Izkušnja mi je dala izjemno moč.

Ste kdaj vmes pomislili, zakaj vam je tega treba? Kako je bilo v kritičnih trenutkih? Ste imeli kdaj težave z motivacijo?

Že vmes, med pripravami, sem se kdaj vprašala, ali sem si zadala pravi podvig ali nisem morda pretiravala v svojih ciljih. Bili so trenutki, ko sem bila zelo utrujena in se spraševala, ali sem sposobna tega. Ko sem prišla na prizorišče in videla sotekmovalce, me je zajel kanček dvoma. Naj povem, da so bili sotekmovalci večinoma profesionalci. Krizo sem imela že prvi dan tekme. Že po desetem kilometru sem si želela kar domov, na poti sem se zjokala in šla korak za korakom, da kriza mine. No, pa tudi kar odstopiti tam ne moreš, ker moraš priti do nekega etapnega cilja. Potem pa vidiš, da imajo tudi drugi težave. Rekla sem si, tu si, uživaj, to je to, kar imaš rada. In začutila sem vso moč tega sveta. Prav čutila sem energijo podpore, ki so mi jo izražali ljudje, in imela sem vsak dan več energije.

Za žensko je verjetno vse skupaj še težje ... Kako so vsi ti napori vplivali na vašo ženskost?

To so res nadpovprečni napori. Poleg tega imamo ženske še svoje težave. Naj povem, da sem šest dni tekla z menstruacijo. Moram poudariti, da vseh šest dni teka nimaš na voljo nobene vode za umivanje, vse je na prostem. Ne le da so bili napori izjemni, tudi druge razmere so bile precej osnovne. Prvi dan na startu so me te ženske zadeve še dodatno spravile iz tira, imela sem kopico težav. Rekla sem si, če bom to premagala, sem zmagovalka. Sama sebe. Potrebuješ izjemno moč, da to pozabiš in premagaš.

Bi rekli, da ste strogi do sebe?

Če si nekaj zastavim, sem. Tudi sicer izpeljem, kar si zastavim. Sem zelo discipliniran človek. Tudi meni je bilo včasih težko vstati ob 3. uri zjutraj in se odpraviti na trening, na primer na Triglav. A vse se poplača. Vsak trud, ki ga v nekaj vložiš, se vrne. Morda ne tisti trenutek, ampak vse pride ob svojem času.

Odšli ste sami, brez spremstva, kot so ga imeli nekateri drugi tekmovalci. Vas je pred odhodom kaj stiskalo?

Večinoma so bili res vsi z nekom, s prijatelji, trenerji, sodržavljani, samo jaz sem bila popolnoma sama. Občutek je bil najprej čuden, ampak jaz se nikoli ne bojim. V Katmanduju sem si našla družbo sotekmovalke in somišljenice iz Argentine, s katero sva se res ujeli in imava še vedno pogoste stike in je bilo vse drugače.

Ste se tam aklimatizirali?

Ne, nič. Kar takoj smo morali na start dirke. Niti od poti si nismo opomogli, že smo bili v akciji. Res so bili veliki šoki in preizkušnje.

Kako je vas osebno ta izkušnja spremenila?

Že prej sem bila optimistična in predana ciljem, zdaj pa se manj obremenjujem z nekaterimi stvarmi. Ko sem videla razmere tam, kako malo imajo ljudje, a so vseeno srečni, veseli in se veliko smejijo. Nam manjka malo zadovoljstva s tem, kar imamo. Seveda je prav imeti višje cilje in ustvarjati, a bolj bi morali biti zadovoljni sami s sabo in s tem, kar imamo. Opažam, da pri nas velikokrat ljudje gledajo kar v tla, ne odzdravijo, se ne veselijo, kot da bi bila neka čudna energija.

Včasih se zdi, da imamo Slovenci ekstremne športne podvige zapisane v svojem DNK. Ste ena tistih, ki jih adrenalin pritegne? Že načrtujete naslednje podvige?

Mogoče sta res v Sloveniji dva ekstrema – na eni strani ljudje, ki tarnajo, da se nič ne da, in na drugi strani takšni, kot sem jaz, ki si vedno želimo nekaj več. Vedno iščem tekme, ki so malo drugačne, in od sebe zahtevam nekaj več. A do kam to pripelje, poznamo tudi nekaj naših primerov. Ko sem dosegla ta cilj na Himalaji, sem se ob prihodu domov vprašala, ali lahko sploh še več. Kaj pa zdaj, ko sem že prestala eno najtežjih preizkušenj. A načrtujem že neke nove zadeve – 300-kilometrsko preizkušnjo v Alpah, ki je prav tako ekstremna. Rada odkrivam nove kraje, spoznam nove ljudi, vidim naravo in se predajam novim doživetjem.

V čem sicer uživate? Katere so tiste vaše male radosti?

Res uživam v športu in v tem, kar počnem. Si pa znam tudi vzeti trenutke za uživanje v kakšnem velnesu, ob morju, z možem in uživati malo ležernega življenja. Z družino tudi radi potujemo.

Za kaj ste najbolj hvaležni v življenju? In kaj vas navdihuje?

Hvaležna sem za družino. Otroci in mož so mi res stali ob strani ob vsem. In staršem, ki so me vzgojili v to, kar sem. Nikoli mi ni bilo nič dano, vse sem si morala sama zaslužiti in hvaležna sem jim, da so me vzgojili v samostojno in trdno osebnost. In prijateljice, ki se veselijo z mano. Jaz pravim, da kar oddajaš, to dobiš. Vse se ti enkrat vrne.

Kaj bi predlagali ženskam, ki se želijo lotiti kakšnega podobnega velikega podviga ali cilja?

Prva stvar je zaupanje vase. Saj ni pomembno, da je ta cilj ekstremen, naj bo malo višji, kot si ga v tistem trenutku sposoben. Zaupati si moraš, da ti bo to uspelo. Kakršenkoli je ta cilj – povezan s službo, športom, družino – dvomi nas ne pripeljejo prav daleč. Saj tudi jaz kdaj podvomim, a potem si rečem, če sem bila vsega tega sposobna do zdaj, bom pa še tole naredila. Zelo pomembni so volja in moč, cilj in zaupanje vase. Pa rade se moramo imeti take, kot smo. Saj nihče ni popoln. Popolnost in ideal ne obstajata. Sprejeti moraš, kar imaš, in se imeti rad. Vse je mogoče, če se hoče!

Polona Prešeren

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri