Andrej Debeljak ni nikoli podvomil o svojem poslanstvu, ki je pomoč ljudem

Zanimiv človek, čigar življenjska pot je v mnogočem zelo posebna. A o svojem poslanstvu – pomagati ljudem – ni nikoli podvomil. To počne s srcem in spoštovanjem do sočloveka. Srečanje z njim pa je nedvomno eno tistih, ki pri sogovorniku pusti pečat. Je izjemen sogovornik, kot terapevt pa s sebi lastnim pristopom združuje različne principe. Človeka gleda čim bolj celostno.

Prepričan je, da nas otroštvo pomembno zaznamuje. Da je vsa naša psiha nekako vpisana v fizično telo, gre za nevronske zgodbe. In vsaka izkušnja, ki jo dobimo, vzpostavi nevronske mreže. Prepričan je, da je večina sodobnih bolezni psihosomatskih. Iskreno je povedal, da ob luninih menah in drugih nebesnih pripetljajih beleži več klicev za pomoč kot ob »navadnih« dnevih, čeprav to ni znanstveno dokazano.

S kakšnimi težavami se ljudje najpogosteje obračajo na vas?

Največkrat gre za težave v odnosih, težave pri vzgoji otrok, bivanjska vprašanja … Pri tem moram jasno povedati, da nimam strank, ki potrebujejo psihiatrično pomoč, ampak se kot psihoterapevtski svetovalec ukvarjam z zdravo populacijo, ki se spopada z nekimi težavami v življenju. Pomagam jim poiskati vzrok teh problemov in jim svetujem, kako si pomagati pri njihovem reševanju.

Kaj najprej vprašate človeka, ki pride k vam po pomoč?

Po kaj je prišel in kaj si želi od mene. Kadar človek ne ve odgovora na to vprašanje, bo težko kaj spremenil. Že ob prvem srečanju povem, kaj lahko ponudim. Če ugotovi, da ga ta način in moj pristop ne pritegneta, nima smisla, da hodi k meni. Nekateri pa imajo zelo jasno razdelano, kaj si želijo, in to je seveda precej lažje. Zato je vprašanje o pričakovanjih na mestu, saj le tako lahko definiramo jasen cilj.

V nadaljevanju jim povem, da na življenje gledam na način, da je moje življenje moja kreacija. Za Slovence je to pogosto šok, saj smo radi žrtve. Razumem krivice, a ne gre pozabiti, da so že znanstveniki s področja kvantne fizike dokazali, da različna čustva povzročajo razlike v gibanju DNK v vsaki celici. To pa ustvarja različne, fiksne strukture na subatomski ravni. Gre za materialno in povsem znanstveno raven.

Pomembno se je zavedati, da je moje življenje v celoti izraz mene samega – mojih prepričanj, čustev, razmišljanj, besed ... Običajno človek razmišlja na način, da lahko o sebi in o življenju kot takem sklepa na podlagi življenjskih izkušenj. A vedeti moramo, da ravno naša prepričanja, večinoma nezavedna, kreirajo naše življenjske izkušnje.

Torej je odnos med čustvi in razumom zelo pomemben. Včasih se nam zdi, da ne delujeta kot usklajena mašina. Kako vi gledate na to?

Psiha je sestavljena iz zavestnega dela, to je tisto, kar poznamo in česar se zavedamo, in podzavesti, ki nastaja v času mojega spočetja, počutja v maternici, načina poroda in prvih petih let življenja. To, kar je v podzavesti, je tako močno, da človeka vodi tudi v obdobju odraslosti. Seveda ljudi vprašam, koliko se spomnijo tega časa in odgovor je navadno nič, malo ali samo lepe stvari.

Tukaj nastopi pomembna psihološka premisa: težke, boleče, strašljive, ranjene zadeve človeški čustveni sistem umakne, potlači ali zamrzne. Gre za stopnje, koliko je bilo otroku pravzaprav težko. In zdaj smo tam. Težke stvari radi pozabimo. To pomeni, da imamo vsi svoje izzive, ki nas bolijo in nam ne dajo miru. Rešimo pa jih lahko tako, da odpravimo vzroke, ki so vedno na začetku, saj naša psiha tako deluje.

Prva izkušnja, ki jo imamo, je za nas varna, in to ne glede na to, ali je za nas dejansko varna, zdrava in produktivna. Poglejmo si klišejski primer, da večinoma gospa, katere oče je bil alkoholik, izbere moža, ki je prav tako alkoholik ali ekstremen abstinent, kar je s stališča psiholoških nastavkov enako, le realizacija je drugačna.

Se pravi, da je zgodnje otroštvo zelo pomembno...

Ko želimo vzpostaviti povezavo s podzavestjo, je pomembno, da si odgovorimo, kako smo se počutili kot majhen otrok. Kako ste se počutili, ko ste bili stari eno, dve, tri … leta. Ljudje me pogosto vprašajo, ali se bodo lahko spomnili teh svojih najbolj zgodnih izkušenj. Odgovorim jim, da zagotovo, če si bodo tega res iskreno želeli. Človek te stvari odpre, ko je pripravljen. Opozoriti moram, da je odpiranje določenih vrat v preteklost lahko pot v temo oziroma bolečino. Ni vedno prijetno in boli. To je tako kot rana, ki se gnoji.

Če želimo izboljšanje, jo moramo očistiti in zaceliti. Ostane brazgotina, ki pa je neboleča. V naslednji fazi človeka učim izražanje in regulacijo čustev. Pridemo tudi do strahu, kjer se napaja jeza, ki pozneje vodi v žalost in na koncu lahko tudi v depresivna občutja. Ljudi naučim, kako si pri določenih čutenjih lahko pomagajo s preprostimi vajami in tehnikami. Za nas je velik uspeh, če si dovoliš jokati, ko si žalosten; sproščati jezo, ko si jezen … Saj veste, v končni fazi je vse energija. Če te energije ne sproščamo, ima telo težave.

Ko je človek v stiku s podzavestjo, ima film, sliko, podnapise ali čutenja otroštva. Ko pride do bolečine, postavim človeku vprašanje: kaj sta te tvoja oče in mati učila pravilnega in dobrega na zate često boleč in tudi zelo neugoden način. Z razumevanjem namreč pride odpuščanje. Z odpuščanjem pa odpadajo stare in nepotrebne stvari, pa še telo ostaja zdravo.

Kako torej doseči povezanost razuma in duše?

Če stopimo korak stran od področja čutenj in na človeka pogledamo kot bitje z dušo, potem je treba poudariti, da je bil um dan človeku zato, da služi duši. Tako lahko človek razvije svoj najvišji potencial kot duhovno bitje. Žal pa imam občutek, da v sedanjih časih um bolj služi egu. Človek vedno najde stik s svojo dušo prek svojih čutenj.

Človek je bitje odnosov, ste rekli. Kje je tu vloga terapevta?

Vedno trdim, da smo v odnosu drug do drugega ogledala. Izhajam pa iz tega, da odnos, ki ga imam do sebe, projiciram na druge odnose tako navznoter kot navzven. Človek, ki je sam s sabo zelo strog, bo strog tudi do drugih ljudi. Človek, ki ima v sebi ogromno bojev, jih bo projiciral v vse druge odnose. Nastavki so v meni, in ko jih bom odstranil, bo moje življenje ubralo drugo smer. Zato se tudi nikoli ne vtikam v odnose svojih strank, ki jih imajo z drugimi ljudmi. Jih pa spodbujam, da se vprašajo, kaj in zakaj nekaj gledajo.

Prvinska izkušnja je, da moškega v odnosu do sebe in drugih prejudicira njegov odnos z mamo, pri ženskah pa je to odnos z očetom. Ko padejo maske, ko se določena prepričanja razblinijo, je lahko za človeka to zelo osvobajajoče, a hkrati tudi težko, saj je to trenutek, ko mora prevzeti odgovornost za svoje življenje in sprejeti, da mu vloga žrtve ne ustreza več.

Se vam zdi, da se prepogosto počutimo kot žrtve?

Žrtev se kaže na več načinov. Ponavadi je to nekdo, ki veliko jamra, se pritožuje, ampak hkrati tudi nekdo, ki trmasto vztraja v situaciji. Za vsem tem stoji le velik strah pred soočenjem z bolečino. Če spustiš svoj prav, boš srečal sebe, tega pa ne želiš, saj je boleče. So ljudje, ki nikoli ne jamrajo, jih pa zelo moti, če poslušajo druge, ki jamrajo. To pomeni, da imajo to v sebi globoko skrito. V slovenščini pa je še en moment, in to je trpni način govora, ki ga naš jezik ne spodbuja.

Vsakokrat, ko uporabimo tak način govora, smo žrtev (na primer »zgodilo se mi je«, »prizadeli so me« …). In to je že kar sofisticirana oblika jamranja. Vztrajanje v vlogi žrtve ne bo nikoli prineslo uspeha. Vsakega človeka v pisarni spodbujam k temu, da razume, da vedno obstaja razlog, zakaj srečuje ali si ustvarja določene ljudi in situacije v življenju. Saj veste, kaj pravi naš pregovor: da ni vsak slab, kdor te porine v drek, in ni vsak dober, ki te iz dreka potegne.

Ko ravno omenjate uspehe … Kakšne rezultate pa lahko prinese terapija?

Lahko raje govoriva o rezultatih pogovorov pri meni. Ti so različni. So ljudje, ki rečejo, da jim je ena ura spremenila življenje. So spet drugi, ki šele ob prvem pogovoru ugotovijo, koliko stvarem bo treba posvetiti pozornost. Tretji ugotovijo, da je zanje vsega tega preveč. Četrti rečejo, da se ne splača. Peti pa rečejo, da jo to to, kar iščejo v življenju. Veliko ljudi je predvsem šokiranih.

Odzivi so različni, tako dobri kot slabi pa so dobrodošli. Kdor želi iskreno pogledati vase in se seveda tudi iskreno spreminjati, bo dosegel zelo dober rezultat. To pomeni, da se mu izboljša vitalno počutje, ima več energije in predvsem telo ostaja zdravo. Planet Zemlja tako postane avantura za bivanje, in ne solzna dolina.

Kako si lahko sami pomagamo, da bi se bolje počutili v svoji koži?

Prvi korak je narejen že s tem, ko človek ugotovi, da se ne počuti dobro. Lahko čustveno ali telesno, lahko pa se mu podira svet. To je prvi korak – samopriznanje. Pot se začenja s tem, ko začnemo iskati možnosti rešitve. Osebno se mi zdi ob prvem koraku najpomembnejše čutiti. Če ne čutimo, delujemo po principu avtopilota.

Reševanje težav je vedno lažje ob pomoči nekoga, s katerim nismo v intimnem ali sorodstvenem odnosu. Einstein je rekel: »Če je problem nastal na enem nivoju, zamenjaj nivo, če želiš rešiti problem.« Vsak pogovor je dober. S kom, pa se mora odločiti vsak zase na podlagi tega, kar čuti. Končni cilj je, da človek začuti svoj notranji glas.

Ampak to je pogosto težko. Kako lahko sprožimo ta proces, da »slišimo« svojo intuicijo, svoj notranji glas?

Moramo se čutiti, se umiriti in si vzeti čas. Poznamo različne tehnike vodenih meditacij, ki nam odpirajo svet v našo duhovno sfero. Žal sodobni človek veliko svoje energije izgubi za razmišljanje in intuicija ne more priti na plan. Pomaga tudi stik z naravo.

Kaj pa razne afirmacije, ki so zelo priljubljene, ali drugi duhovni pristopi – nam lahko pomagajo?

Afirmacije da, a pogojno. Lahko vse delamo prav in zavestno in po pravilih, se trudimo, a stvar vseeno ne deluje ali je včasih še slabše. Zakaj? Ker človek ne čuti svoje podzavesti in majhnega otroka, ki je prepričan, da se nič ne da. Podzavest je močnejša kot zavestni um. In sva spet pri čutenju. Kar se duhovnosti tiče, so razne duhovne in energetske ideje super, same po sebi do neke mere držijo, a obstaja nevarnost, kadar jih uporabljajo ljudje, ki se ne čutijo in se ne poznajo.

Najbolj prestrašen človek se pogosto oprime najbolj rigidnih in rigoroznih idej, ki dajejo lažen občutek varnosti. Jaz pač prisegam na čutenje in občutenje. Človek, ki se čuti, ki pozna podzavest, ki uporablja podzavest, ni podvržen manipulaciji in zna odločati. Ta, ki se čuti, brez težav razlikuje svoj notranji glas od drugih vsiljenih idej.

Napisali ste tudi knjigo Srečen sem, ki jo dobi vsak, ki pride k vam na pogovor oz. terapijo. Ste vi vedno srečni?

Ne. (smeh) Večina stvari, ki jih razlagam v njej, izhaja iz mojega življenja in zgodb, ki so mi prišle nasproti. Knjigo sem napisal z namenom, da si jo človek, ki se je odločil za pogovore pri meni, prebere in se pouči, kaj ga čaka. Tako lahko vsak spozna že nekaj metod oz. vidi, kako poteka (psiho)terapevtski proces.

Besedilo: Polona Prešeren // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec