Starši se pogosto na vse načine trudite, da animirate svoje otroke. Priznam, tudi sama sem pogosto takšna.
V današnjem norem svetu pa je zaradi raznih tablic, pametnih telefonov, računalnikov in podobnih nenehno delujočih in stimulirajočih naprav skorajda nemogoče, da otroci niso z vseh strani bombardirani z najrazličnejšimi dražljaji. Vendar ne hitite s svojimi idejami, dajte jim čas, da dobijo svoje. Ko je otroku dolgčas, se umiri, si prisluhne in na ta način prihaja v stik s seboj. In takrat se začne buditi domišljija.
Neprijetni občutki, ki jih otrok začne doživljati, ko mu postaja dolgčas, so nujna začetna faza, ki vodi do tega, da se otrok aktivira, motivira in sam začne aktivno iskati pot iz trenutne situacije. Na ta način kreativnost in domišljija dobivata gorivo, otrok pa prej ali slej iz dolgočasja preide v drugo stanje, le dovolj časa mu moramo dati. Kakšna dragocena izkušnja, da otrok sam najde pot. In kakšna škoda, ker otroku to izkušnjo prepogosto jemljemo. Zakaj se takrat, ko se otrok veseli, želimo veseliti z njim? Zakaj ga takrat ne zamotimo ali mu ponudimo druge rešitve? In zakaj takrat, ko je otroku dolgčas, ne rečemo: "Hm, povej mi več o tem." Ali pa: "Kako je v tebi, ko ti je dolgčas?" Morda pa lahko enostavno rečemo: "Lahko prisedem, pa nama bo skupaj dolgčas."
Presenečeni boste, kako kreativne rešitve, ki so posledica dolgočasja, predlagajo otroci. In prav te izkušnje bodo z njim ostale vse življenje. Ko bo sam potreboval idejo, kreativno rešitev in svojo domišljijo, ko bo odrasel, bo sebe imel vedno s seboj, vas pa verjetno ne. Kdo mu bo takrat dajal svoje rešitve, svoje ideje in svoje predloge? Pa ne le to. Šele v tišini, ki mu jo dolgčas nudi, bo lahko zaslišal sebe, svoje želje, svoje potrebe, svoje misli, svoje ideje. Vse to je že v njem, le dovolj časa mu moramo dati, da je lahko v stiku z vsem, kar je v njem.
Morda je dolgočasje za starša nekaj, čemur se je treba izogniti, za otroka pa je to le še eno polje, kjer lahko raziskuje sebe, razvija svojo domišljijo in razvija svojo kreativnost. Dolgočasje je pot v kreativnost. Je pot v domišljijo. Je prva faza akcije. Ko nam je dolgčas, postanemo frustrirani. In prav ta frustracija je notranji motiv, ki stimulira akcijo. Bolj nam je dolgčas, bolj smo motivirani, da kaj spremenimo. Če starši posežemo v ta proces, je otroku sicer morda res manj dolgčas. Morda nam celo ob tem nameni nasmeh ali dva, kar nas prepriča o tem, da delamo dobro, da mu pomagamo, ker mu je dolgčas. Ker ne ve, kaj naj dela.
Vendar če pogledamo širšo sliko, smo prekinili zanj zelo pomemben proces. Proces, ki mu pomaga, da sam začuti svoje lastne občutke, da te občutke nekaj časa čuti, da jih nekaj časa 'drži' in da če mu postanejo neprijetni, sam sebe motivira, da nekaj spremeni. Poleg tega mu damo možnost, da sam izbere, kaj ta akcija bo. Kako pomemben proces, ki ga je nujno obvladati, ko odrastemo.
Mag. Ana Bešter Bertoncelj je psihoterapevtka in imago terapevtka, mama dveh otrok, ki že več kot 15 let raziskuje odnose in pomaga ljudem na poti osebne rasti ter pri izzivih starševstva in partnerstva. Najdete jo na www.libra.si, na Facebooku, Twitterju in LinkedInu.
