Mamica je pripeljala sinčka na odvzem krvi in v čakalnici je bilo videti, da bo to zelo dobro prenesel. Ko sta vstopila, pa so se začeli jok, strah, kričanje. Mamica ga je 'nekako' bodrila, da sta se dogovorila, da bo priden. Ker to ni pomagalo, je mamica postajala jezna in razočarana, otrok pa je začel jokati še bolj glasno in na koncu kričati. Ker se je zelo močno upiral, mu krvi niso mogli vzeti.

Kaj lahko naredimo v takem primeru, da se otrok pomiri in je pripravljen na odvzem krvi? Z otrokom se lahko (ko odrašča) dogovorimo o vedno več stvareh. Če se starš z otrokom dogovori, da bo po tem, ko bo dal kri (kar je zanj največkrat zelo neprijetno), dobil nekaj, kar mu je všeč, je to dogovor, in če deluje ... super. Starš se mora zavedati, da je ta dogovor sklenil s tistim delom možganov, ki lahko razmišlja (prefrontalni korteks – področje čela). Ko pa otrok dejansko pride skozi vrata in na stol, lahko postane zaradi strahu veliko bolj aktiven drugi del možganov, ki je zadolžen za čustvene odzive.

V tem primeru racionalen dogovor preglasi strah in čustvo ima vedno močnejši naboj kot dogovor. Zato krmilo nad vedenjem prevzame drugi del možganov, ki ga dogovor ne zanima. Že evolucijsko je bilo za preživetje najpomembnejše, da je takrat, ko je bila nevarnost, strah reševal življenja, saj je človek (ali žival, ki ima enak mehanizem) pobegnil ali se boril. Ko otrok začne jokati in zganjati histerijo, je čas, da starš naslavlja strah. To pa najlažje naredi, da otroka vidi v tem, da ga je strah. To ga pomirja.

Kaj to konkretno pomeni? Vzamem ga v naročje, ga odzrcalim (vidim, da ti je težko), validiram oz. osmislim (tole je res zelo neprijetno), lahko naredim empatijo (strah te je). Če ima starš možnost, se lahko od situacije odmakne (npr. v čakalnico in tam pomaga otroku, da se pomiri) in se pozneje ponovno vrne v laboratorij. Če se zgodba ponovi, starš naredi isto. Torej se starš z otrokom približuje neprijetnemu dogodku toliko časa, dokler otrok nima več tega čustvenega naboja, ker mu vmes starš pomaga, da se vedno znova pomiri in odloži čustveno napetost.

Ker pa je v realnosti to pogosto težko izvedljivo (vsaj v primeru laboratorija, ker v čakalnici sedi še 50 ljudi), je najboljša možnost ta, da otroka vnaprej pripravimo na to, kar ga čaka, če pa vmes začne jokati, smo z njim v tem, da mu je neprijetno. Medtem ko joka, ga zrcalim in sem tam ljubeče z njim. Tako bo imel otrok občutek, da sem z njim tudi takrat, ko mu je težko, in da ga vidim.

Če želite brezplačen vodič LJUBEČE POSLUŠANJE – 7 korakov, kako se odzivati, ko ima otrok čustven izpad, mi pišite na ljubecamama@gmail.com.

Mag. Ana Bešter Bertoncelj je psihoterapevtka in imago terapevtka, mama dveh otrok, ki že več kot 15 let raziskuje odnose in pomaga ljudem na poti osebne rasti ter pri izzivih starševstva in partnerstva. Najdete jo na strani na Facebooku – Ljubeča mama.

22. avgust 2017 Zanimivosti
Lady

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Lady

Naročite se na revijo Lady:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Lady

Letna naročnina (52 izvodov)

Cena s popustom: 77,61 €

REDNA CENA: 103,48 €

NAROČITE ZDAJ

Jana

6-mesečna naročnina (26 izvodov)

Cena s popustom: 41,39 €

REDNA CENA: 51,74 €

NAROČITE ZDAJ

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri