Kako smo starši včasih 'nefer' in kako dvolični smo pravzaprav.
Od otroka pričakujemo in zahtevamo, da bo takrat, ko je razburjen, jezen, žalosten, nemiren, znal zadržati svoje občutke, svoja čustva in svoj notranji nemir in se bo znal ustrezno obnašati glede na trenutno situacijo in se odzivati. Če so na obisku kolegi ali tast in tašča, je to še toliko bolj pomembno.
Če je zraven opravljiva soseda ali kdo, katere mnenje vam je pomembno, je še bolj nujno, da se otrok pokaže v najlepši mogoči luči, sicer bo slabo luč vrgel tudi na vas. Ampak ustavite se za trenutek in pomislite, kaj od otroka zahtevate.
Kolikokrat na dan ste vi razburjeni, jezni, žalostni, nemirni? Kolikokrat na dan vas kaj popolnoma vrže iz tira? Kaj takrat naredite? Znate zadržati svoje neprijetne občutke, svoja čustva in svoj notranji nemir? Ali vse stresete ven iz sebe in po možnosti na otroka, ki je v tem primeru le strelovod in mora (hočeš nočeš) prenašati vaše 'izpade'. Verjetno je sicer otrok (v vaši glavi) kriv za to, on je razlog, on je odgovoren, ker ne posluša, ne uboga, ne upošteva in tako naprej. V bistvu gre za to, kako se kot starši znate samoregulirati.
Če so vaši mehanizmi samoregulacije takšni, da ne znate držati neprijetnih čustev in občutkov, boste imeli v odnosu z otroki velike težave. Ali če povem drugače, imeli boste zelo veliko priložnosti za učenje. Otroke boste vse to lahko naučili le toliko, kolikor znate in zmorete sami. Morda ste sami imeli starše, ki niso znali ravnati s svojimi čustvi in občutki. Morda danes reagirate enako, kakor so oni.
Morda ste se naučili, da čustva in občutke potlačite. V obeh primerih ne znate držati prostora za svoje neprijetne občutke in svoja neprijetna čustva. Zato tudi vaši odzivi ne morejo biti ustrezni, ampak so zgolj reakcije, ki so bolj ali manj rušilne za odnose. Učenje samoregulacije in proces gradnje mehanizmov samoregulacije je dolg proces. Ne zgodi se čez noč. Otrok potrebuje mnogo izkušenj, mnogo ponovitev, da zgradi povezave v možganih, ki mu omogočajo, da se lahko spopada s situacijami, ki so zanj neprijetne.
Zato naslednjič, ko bo dvoletnik ali petletnik imel 'izpad', namesto da razmišljate o tem, da je že dovolj star, da bi vse to moral že znati, raje naredite prostor, da se bo teh procesov lahko ob vas učil. In spomnite se, koliko odraslih še danes tega ne zmore in ne zna. Prevečkrat se zapletate z vsebino (kaj otrok hoče), namesto da bi se ukvarjali z odnosom. Tega, kar želiš ti, ne dam/ti ne dovolim (to je vsebina), ampak tukaj bom zate, da se lahko z vsemi neprijetnimi občutki, ki jih ob tem doživljaš in so normalen odziv, spoprimeš. Kako? To pa je izziv za vse sodobne starše, ki morajo krepko prevetriti svoje mehanizme samoregulacije, če želijo to učiti svoje otroke.
Mag. Ana Bešter Bertoncelj je psihoterapevtka in imago terapevtka, mama dveh otrok, ki že več kot 15 let raziskuje odnose in pomaga ljudem na poti osebne rasti ter pri izzivih starševstva in partnerstva. Najdete jo na strani na Facebooku – Ljubeča mama.
