Zadnjič sem skozi okno videla prizor, kako je triletni otrok kričal do onemoglosti, pred njim pa je hodila mamica.
Otrok je kričal dolgo in vse bolj histerično, mamica pa je nekaj časa nemirno, potem pa čedalje bolj nezadovoljno govorila, da naj gre z njo do trgovine. Tak prizor sem videla že večkrat, in ker menim, da večina staršev ne zna ravnati v takem primeru, sem se odločila, da napišem več o tem. Prva težava je prepričanje številnih, da je treba ignorirati vedenje, ki ni zaželeno. In roko na srce, če se otrok začne dreti na vse pretege na sredini naselja, kjer vsi odrasli grdo gledajo ne le otroka, temveč tudi mamico, potem je to zagotovo velik izziv za starša.
Druga strategija je, da starši otroka, ki kriči na vse grlo, poskušajo čim hitreje utišati. Nekateri mu celo začnejo govoriti, da ni priden, da ni prijazen, da takšnega ne marajo, da ne bo dobil čokolade in podobno. Predpostavka, iz katere izhajam sama je, da je otrok okej, vendar njegovo vedenje pogosto ni takšno, kot bi si morda želela mamica. Tudi vedenje staršev je lahko pogosto zelo hladno, neprijazno in za otroka boleče.
Zato menim, da je vzgoja otroka hkrati tudi vzgoja starša, saj je starševstvo pravzaprav zelo naporno čustveno delo. Kako torej ravnati ob takšnih histeričnih izpadih? Najprej razčistimo s tem, da otrok ne deluje proti vam, ampak se bori zase in sam s seboj. Če ga je razjezilo to, da mu ne boste kupili čokolade, njegova reakcija pa je popoln histerični napad, potem se v njegovem svetu in njegovem telesu zagotovo dogaja še marsikaj! Morda on to razume, kot da ga nimate radi, morda je ta dogodek v njem sprožil še kakšne druge zelo težke, neprijetne ali celo boleče občutke (zavrnitve, ločitve) in vse to zdaj divja v njem.
Predstavljajte si, da pridete iz službe slabe volje, ker ste se sprli s šefom. Počutite se enako spregledani, kot ste bili od očeta spregledani vse svoje otroštvo. V vas je nemir. In ko doma partner reče ali naredi eno malenkost, izbruhnete. Kaj takrat potrebujete? Da vas partner zapre v sobo in reče, da pridite ven, ko se pomirite? Da vas posede na 'time out' stolček? Da vam pove, kako grozno se obnašate, da niste pridni in da ne boste dobili čokolade? Ali pa da vas ignorira toliko časa, dokler spet ne boste dobre volje?
Predstavljam si, da je vse, kar takrat potrebujete, le varen prostor, morda partnerjeva rama, na kateri se lahko razjokate, in občutek, da je varno, da lahko predelate svoj notranji čustveni tornado. Nobene logične razlage ne potrebujete, še manj odrivanja stran.
Enako je z otrokom. Zaveden in zrel starš bo v takšnem primeru počepnih k otroku in mu dejal: "Tukaj sem zate ... Vidim, da ti je težko ... Varno je ..." In bo dovolil (vsaj kdaj, ko bo to zmogel), da otrok odloži svoje čustveno breme oziroma predela svoje notranje napetosti, ki so v tem trenutku bruhnile kot vulkan na plano. Kdo ve, koliko časa se je vse to že nabiralo. Je to lahko delo? Ne! Vendar ko otroku omogočite, da ste zanj zares prisotni in varni, ko gre čez čustveni vihar, je to VEDNO vredno!
Mag. Ana Bešter Bertoncelj je psihoterapevtka in imago terapevtka, mama dveh otrok, ki že več kot 15 let raziskuje odnose in pomaga ljudem na poti osebne rasti ter pri izzivih starševstva in partnerstva. Najdete jo na strani na Facebooku – Ljubeča mama.
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
