Starši mi večkrat pišejo, ali imam kakšen nasvet o tem, kako umiriti otroka. Kako mu postaviti mejo, kako ga pripraviti do tega, da uboga, posluša, ne nagaja, kaj narediti, če je hiperaktiven, če ima preveč energije, in podobno.
Pogosto sem v dilemi, saj nimam enega samega kratkega nasveta, kot ga starši običajno pričakujete, še manj nasveta, ki bi deloval v vsakem primeru, pri vseh otrocih in kar se da hitro.
Toda zadnjič sem imela prečudovito izkušnjo. Skupaj z otrokoma sem obiskala Središče za naravno učenje. V njihovi skupini so otroci, stari od dveh do osem let. Glavna značilnost je, da so otroci skoraj ves dan v gozdu. To ne pomeni, da gredo na sprehod v gozd, v ravni vrsti in se držijo gozdne steze, ampak da SO v gozdu, kjer se igrajo, ustvarjajo in bivajo. Z njimi smo preživeli skoraj tri ure, kar je malo, ampak že v tem kratkem času sem spoznala ogromno stvari.
Nobena igrača ni in nikoli ne bo tako zanimiva in vedno zanimiva, kot je narava. Čeprav mislim, da otrokom veliko dovolim, sem prevečkrat želela posredovati in ju omejevati. Na srečo sem se vedno ugriznila v jezik in jima pustila lastno izkušnjo. Kar me je popolnoma presenetilo, je bilo to, da sta otroka sama prevzela odgovornost zase in nista naredila ničesar, kar bi ju ogrožalo.
Ves čas sem čakala, da bi videla, kako otroke tukaj 'disciplinirajo', 'vzgajajo', 'kaznujejo', če česa ne naredijo 'prav', kako jih 'motivirajo', kako jim postavljajo meje. V času, ko sem bila tam, tega sploh ni bilo. Zakaj? Ker po tem sploh ni potrebe. Otroci imajo na voljo gozd, kjer ustvarjajo, se gibajo, plezajo, lovijo, skrivajo. Zato so pomirjeni, zadovoljni in takrat, ko je treba, z veseljem sodelujejo. Tudi med njimi je sodelovanje.
Nove otroke z veseljem sprejmejo in jih povabijo v svojo igro. Starejši sin (star je pet let) je v roke vzel majhno žago in začel žagati vejo. Če bi bila sama, bi mu to verjetno prepovedala, češ da je še premajhen in bi se lahko poškodoval. Prijel je vejo in jo odžagal, na obrazu pa se mu je narisal največji nasmeh! ''Prvič sem sam odžagal vejo!'' je vzkliknil. Mlajši sin (dvoletnik) je ves čas pretakal vodo, lezel po gozdu in bil popolnoma zadovoljen s tem, kar se je dogajalo. Vmes sem razmišljala, koliko otrok si danes sploh še upa splezati na drevo ali se povzpeti na strm hrib.
Če pustimo to, da je za razvoj otroka gibanje v gozdu bistvenega pomena, saj hodi po razgibanem terenu, pleza, skače, diha svež zrak, razvija čute in še marsikaj, lahko nekaj rečem z gotovostjo: v takšnem okolju ni in ne more biti vedenjskih motenj, ni neposlušnih otrok in ni problematičnih otrok. Otroci vse to razvijejo, če živijo v okolju, ki jim ne omogoča, da se gibajo, igrajo in ustvarjajo. Otroka sta prišla domov pomirjena, zadovoljna in srečna. To vzdušje se je nadaljevalo še ves dan. Verjetno tudi zato, ker gozd ni pozitivno vplival le nanju, temveč tudi name.
Mag. Ana Bešter Bertoncelj
Mag. Ana Bešter Bertoncelj je psihoterapevtka in imago terapevtka, mama dveh otrok, ki že več kot 15 let raziskuje odnose in pomaga ljudem na poti osebne rasti ter pri izzivih starševstva in partnerstva. Najdete jo na strani na Facebooku – Ljubeča mama.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
