Preden sva se srečala, me je poklical in prijazno obvestil, da se ne rokuje – saj nisva poročena. Namesto tega mi je v dobrodošlico izročil dve knjigi: Priročnik za učenje arabskega jezika in Molitev v islamu.
Marca leta 1989 na Jesenicah rojeni Alim Hasanagić se je med odraščanjem srečeval z enakimi težavami kot vsi njegovi vrstniki. Predvsem z vprašanjem identitete. »Vse otroštvo, ki je bilo resnično čudovito, sem se spraševal, ali sem Bošnjak ali Slovenec. In na koncu ugotovil, da sem Slovenec, ki pa je muslimanske veroizpovedi,« sklene in se pogladi po dolgi, za ortodoksne muslimane tako značilni bradi, zaradi katere ga imajo ljudje za rokerja, sploh ne za pravovernega muslimana. Pove še, da dobro pozna slovensko kulturo, zgodovino in geografijo, da so mu všeč slovenski običaji, Slovenija pa je zanj najlepša dežela na svetu. »O bošnjaški kulturi vem zelo malo ali celo nič, tudi moje poznavanje jezika ni tako temeljito, kot je, denimo, moje poznavanje slovenščine.« Dolgo namreč ni vedel, kdaj se piše mehki in kdaj trdi č. Krizo identitete je še najbolj doživel v gimnaziji, saj je bilo v osnovni šoli v razredu 12 učencev iz dežel nekdanje Jugoslavije, v gimnaziji pa se je slika obrnila, bil je edini.
Za islam 'kriv' srednješolski referat
Prvi korak v islamsko vero, starši namreč niso verni, je naredil v drugem letniku gimnazije. »Za domačo nalogo pri zgodovini sem moral napisati referat o islamu. Ko sem prebiral knjige, ki sem jih potreboval za izdelavo naloge, sem videl, da je to prava pot zame.« Po končani gimnaziji se je vpisal na ljubljansko Fakulteto za računalništvo in informatiko in uspešno končal dva letnika. Nato pa spoznal, da bi raje študiral nekaj, kar je povezano z islamom. »Začel sem se veliko ukvarjati z davo, bil sem neke vrste misijonar. Nato sem razmišljal, kam naj grem študirat islamsko teologijo. Na voljo sem imel Egipt, Savdsko Arabijo, Kuvajt in Katar. Odločil sem se za Katar. Opravil sem enoletni tečaj arabskega jezika in se vpisal na štiriletni študij, ki sem ga leta 2014 tudi uspešno končal. Diplomiral sem iz dogmatike, načina, ki popisuje, kako verjeti v boga.«
Arabščina je zapletena
Z jezikom ni imel težav, arabščine se sicer še vedno uči, tekoče pa govori tudi angleško, nemško, špansko, bošnjaško in seveda – slovensko. »Arabščina je sila zapleten jezik,« nadaljuje. »Res, da ima dvojino tako kot slovenščina, vendar pa ima pridevnike, ki se pišejo za samostalniki, in nobenega samoglasnika, samo kombinacije črk, iz katerih moraš vedeti, kako se izgovori določena beseda, in teh je v arabskem jeziku gotovo deset milijonov. Nenavadno je tudi to, da obstaja samo za leva deset različnih izrazov,» pojasni sobesednik, ki je na jeseniški gimnaziji leto dni vodil tečaj arabskega jezika ter napisal in prevedel vsaj 15 knjig. Najin pogovor se vrne k veri in Alimov obraz dobi nedolžen, mil izraz. Da, vera je del njegovega vsakdana, molitev, salat, opravlja petkrat na dan. Osebno meni, da ljudje islam zelo dobro sprejemajo, vendar poudarja, da govori subjektivno, saj živi na Jesenicah, ki so mali Balkan. »Ljudje pa se na splošno bojijo tistega, česar ne poznajo,« razlaga.
Poligamija, da ženska ne ostane sama
Mikavno je, da mu njegova religija dopušča poroko s štirimi ženami, vendar meni, da so moški, rojeni na zahodu, čeprav muslimani, drugače vzgojeni in zato ta praksa preprosto ne deluje. »Ženske je treba vzdrževati, jim omogočiti, da ima vsaka svoje gospodinjstvo, tudi čas si moraš vzeti za vsako posebej. Če bi bilo vse tako preprosto, bi se za takšno prakso odločilo veliko muslimanov, pa se ne.« Osebno pozna zgolj tri, štiri moške, ki imajo več žena, saj mora človek navsezadnje najti tudi žensko, ki se strinja s tem, da bi živela v poligamiji, in si je pripravljena moža deliti. O navadi mnogoženstva ne misli nič slabega, saj bo žensk vedno več kot moških, ti umirajo v vojnah in večkrat kot ženske pristanejo v zaporih, muslimanska vera pa ima poligamijo predvsem zato, da bi ženska ne ostala sama in nepreskrbljena.
Islama ne enačite s terorizmom!
Za Alima Hasanagića, ki danes obiskuje Islamsko akademijo ZAD v Savdski Arabiji in v prostem času kolesari in bere, je najbolj pomembno, da je neodvisen. Sicer je že sedem let poročen, z ženo Eniso imata dva otroka. Mirno družinsko življenje pa mu sem in tja kalijo grozilna sporočila, ki jih prejema od Islamske države in desničarskih skrajnežev. »Za prve sem heretik, odpadnik, ki ga je treba ubiti, drugi pa so mi grozili, da bodo pobili vso družino, vendar jih nisem naznanil policiji, saj menim, da pes, ki laja, ne grize.« V svetu bi spremenil marsikaj, najraje ustavil številne vojne in popravil krivice. Vsekakor pa obsoja terorizem, ki je, po njegovem mnenju, v nasprotju z islamsko vero. »Vsak človek je rojen s fitro, neke vrste prirojeno naravo, ki narekuje, kaj je prav in kaj narobe. In ubijanje drugih ljudi je nekaj zelo napačnega,« sklene sobesednik in se le nasmehne ter reče: »Ah, provokacija,« ko mu ob koncu pogovora nehote ponudim roko.
Besedilo: Saša Bešter // Fotografije: osebni arhiv, Shutterstock
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
