Lepo pozdravljeni. Končno sem se opogumila in vam pišem. Z možem sva pred ločitvijo. Najin odnos je že več let prazen in odločila sva se, da bo bolje, če živiva narazen. Imava dva otroka, stara 8 in 10 let. Zelo naju skrbi, kako bosta prenesla novico o ločitvi. Vem, da otroka čutita, da med nama nekaj ni v redu, ampak že ko pomislim, da bi jima povedala za ločitev, me kar stisne in začnem jokati. Zanima me, na kaj naj bova z možem pozorna, ko bova novico povedala otrokoma?
Zaskrbljena mama
Lepo pozdravljeni, draga mamica. Hvala za vaše pismo in izkazano zaupanje. Prestajate zelo zahtevno, stresno in čustveno naporno obdobje. Odločitev za ločitev ni nikoli preprosta in je navadno sprejeta v nevzdržni stiski. Upam, da imate podporo ljudi, ki jim zaupate, in niste sami. Ločitev lahko povzroči veliko bolečine, saj se je treba posloviti od partnerskega odnosa, ki je dajal občutek varnosti. Čez veliko sprememb in novosti boste šli vsi skupaj.
Verjamem, da vas skrbi tudi za otroka, zato si skupaj poglejva, kako je otrokom najbolje sporočiti to novico. Dobro je, da starša otrokom za ločitev sporočita skupaj in da pri tem umirjeno govorita oba. Vsi moteči dejavniki, kot so TV, radio in telefoni, naj bodo ugasnjeni. Pazljivo izbirajta besede, ki naj bodo prilagojene starosti otrok in sposobnosti razumevanja ter bodo hkrati osvetlile najpomembnejše spremembe in potek dogodkov. Bolje je recimo reči, da oče in mama nista več srečna skupaj in bosta od zdaj živela narazen, kot pa, da se nimata več rada, ker to lahko otroka prestraši, da bosta nekoč nehala imeti rada tudi njiju.
Najpomembnejše teme naj bodo: kateri od staršev bo zapustil dom, zakaj odhaja in kam gre. Pojasnita, kako se bosta od zdaj s tem staršem srečevala in kaj se bo spremenilo. Najosnovnejše informacije torej. Otroka bosta lahko v velikem šoku, lahko bosta reagirala z jezo, žalostjo, se zaprla vase ali kaj drugega. Vsa čustva je dovoljeno čutiti in izraziti, saj jima bo to pomagalo pri žalovanju in omogočilo okrevanje. Ločitev je zanju izguba, ki jo je treba izžalovati. Takrat še posebej potrebujeta vaju kot sočutna starša, ki bosta služila kot vir varnosti, opore, nežnosti in razumevanja. Večkrat jima ponovita, da ju imata nadvse rada in ju bosta vedno imela, da imata lahko onadva rada vaju, da nikakor nista kriva za vajino ločitev in da bosta še vedno skrbela zanju tako kot do zdaj. Kako dobro se bosta otroka prilagodila ločitvi, je precej odvisno od okoliščin ločitve, njunega temperamenta, starosti, predvsem pa vajinega čustvenega okrevanja.
To je bistveno, ker iz nedokončanega okrevanja pri starših izhajajo največji zapleti pri okrevanju otrok (starša se lahko v odnosu ohranjata tudi prek jeze in zamer, med seboj težko komunicirata, kar posledično vpliva tudi na kakovost njunega starševstva). To za vaju pomeni, da bosta tako kot otroka šla čez težka čustva, kot so žalost, jeza, krivda, strah, obup, nemoč, osamljenost, sram in še kaj. Pustite si čutiti, vzemite si čas, poskrbite zase. Res je, da ločitev prizadene in za vedno ostane v spominu, vendar je lahko tudi priložnost poglabljanja odnosov in nekaj, kar okrepi. Vam želim veliko notranje moči, poguma ter sočutja do sebe in svojih otrok!
Vedno se lahko obrnete na Alenko! Če bi želeli nasvet za svojo stisko, lahko vedno pišete terapevtki Alenki Lanz na e-naslov: info@alenkalanz.si (pripis: za revijo Jana).
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
