Al Capone - zanimivo življenje državnega sovražnika št. 1!

26. 4. 2015
Deli
Al Capone - zanimivo življenje državnega sovražnika št. 1! (foto: profimedia)
profimedia

V Čikago je prišel kot nepomemben gangster in zgradil organizirano mrežo prostitucije, tihotapljenja alkohola in pobijanja ter postal glavni mafijec na svetu.

Morilec je dvakrat pritisnil na petelina in na tleh je v mlaki svoje krvi ležal Giacomo Colosimo, znan kot Veliki Jim. Veliki Jim je pred kratkim zapustil ženo, vložil prošnjo za ločitev, pobegnil iz mesta in se poročil z 19-letno kabaretsko pevko. Glavni osumljenci za njegov umor so bili njegova bivša žena Victoria Moresco ali pa kateri od njenih podlih bratov, toda policija je dobro vedela, koga mora obiskati. To sta bila Colosimova sodelavca, genialni Johnny Torrio in njegov pajdaš, strah zbujajoči Al Capone s tremi brazgotinami na obrazu.

“Z Velikim Jimom sva bila kot brata,” je zatrdil Torrio. “Z gospodom Colosimom sva oboževala opero. Krasen fant je bil,” se je Capone posmehoval policistom, ki so vedeli, da Colosimovega umora uradno ne bodo mogli nikoli razrešiti. Colosimov umor 11. maja 1920 še vedno velja za nerazrešenega, toda morda je še huje to, da se je čikaška policija odločila ustaviti preiskavo. Colosimo je namreč slabo desetletje z grožnjami in nasiljem obvladoval čikaške ulice ter skupaj s svojo ženo vodil več kot sto javnih hiš. Za nameček je s pajdaši izseljeval lastnike igralnic in s tem denarjem podkupoval policiste in celo župana Williama Hala Thompsona alias Velikega Billa. Toda ali je bilo sploh smiselno iskati tistega, ki je pihnil takšnega pokvarjenca?

V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je bil Čikago surovo mesto in zaradi težke industrije in poceni delovne sile najnaprednejše na Divjem zahodu.

“Mesto je bilo živahno in nasilno, spodbudno in brezobzirno, saj ni trpelo domišljavcev, kaj šele nesposobnežev in strahopetcev,” je takrat zapisal lokalni novinar Robert St. John. Capone ni bil ne domišljav, ne nesposoben, ne strahopeten. Ko je leta 1919 iz New Yorka prispel v Čikago, da bi začel delati za prijatelja Johnnyja Torria, ki si je z veliko sposobnostjo izsiljevanja in pretkanimi grožnjami pridobil Colosimovo zaupanje in postal njegova desna roka. Capone je v Čikagu hitro zaslovel kot izjemen izterjevalec dolgov in hkrati zelo hitro dojel, kako deluje Colosimova zločinska mreža prostitucije in nezakonitih igralnic, ki jih je, če niso redno plačevale za zaščito, čakala bodisi racija podkupljivih policistov bodisi Caponov obisk. No, obisk policistov je bil veliko bolj zaželen. V primerjavi s klavstrofobičnim New Yorkom, kjer se je v vsaki mestni ulici za prevlado bojevalo šest gangsterskih tolp, sta Torrio in Capone brez kakršnihkoli omejitev obvladovala in širila nadzor nad čedalje večjim območjem Čikaga.

V napoto jima je bil le njun šef Colosimo. Januarja 1920 pa so se pravila igre spremenila. Začel je namreč veljati 18. amandma k ameriški ustavi, znan kot Volsteadov zakon ali zakon o prohibiciji, po katerem je bilo prepovedano proizvajati, prevažati in prodajati (ne pa tudi uživati) alkohol. Torrio in Capone kar nista mogla verjeti svoji sreči. Prohibicija je namreč pomenila, da je bil prav vsak odrasel prebivalec ZDA njuna potencialna stranka. Saj kdo si kdaj pa kdaj ne privošči alkoholne pijače? Za to, da bi proizvajala, tihotapila in prodajala alkohol, sta se bila pripravljena odpovedati tudi donosni mreži prostitucije in izsiljevanja, toda na njuno veliko presenečenje in žalost Colosimo ni hotel niti slišati za to. Ni jima preostalo drugega, kot da se šefa preprosto znebita. In ko sta se ga, je John Lisjak Torrio postal glavni čikaški mafijec in Al Capone njegova desna roka.

Pod Torriovim okriljem je Al Capone skrivaj spet odprl pivovarne in žganjarne, ki so jih morali zaradi Volsteadovega zakonom zapreti, ter s pomočjo svojih starejših bratov Ralpha in Franka Capona ustvaril distribucijsko mrežo. “Nihče ni želel prohibicije. Mesto je volilo šest proti ena proti zakonu. Nekdo že mora pogasiti žejo žejnih. Zakaj to ne bi bil jaz?” je takrat izjavil legendarni Al Capone. Njegov predani brat Ralph je postal vodja povsem zakonitega obrata za pridelavo brezalkoholnih pijač in dobil vzdevek Steklenica, Frank pa je bil odgovoren za več kot tristo umorov in mlajšemu bratu Alu je menda dejal, da “se trupla nikoli ne pritožujejo”.

Caponov posel je sicer potekal pod okriljem Johnnyja Torria, toda prav nobenega dvoma ni bilo, da je proizvajanje in tihotapljenje alkohola predvsem njegovo delo. Drzni Al se je kmalu začel vpletati tudi v politične goljufije. Ko je leta 1923 doživel neslavni konec podkupljivi in pohlepni župan Veliki Bill, je demokrat William Emmett Dever prisegel, da bo mesto očistil zalege, kakršna sta bila Torrio in Capone, zato je Torrio zaupal Caponu čimprejšnjo nujno selitev v Cicero, četrto največje mesto v Illinoisu povsem blizu Čikaga, kjer Dever ni imel pristojnosti. Medtem ko sta Torrio in Capone v Čikagu vladala tako kot Colosimo pred njim, torej z denarjem v žepu in grožnjami v zobeh, sta v Ciceru delovala nekoliko bolj prikrito in politično. Na županski stolček sta hitro posedla svojega Josepha Z. Klenha. Brez nasilja seveda ni šlo. Na predvečer županskih volitev je Frank Capone vdrl v pisarno demokratskega kandidata in Klenhovega rivala ter ga skoraj do smrti pretepel, njegovo pisarno pa razdejal. In ko so se 1. aprila zjutraj volivci odpravili opravit državljansko dolžnost, so jih Caponovi pajdaši tam že čakali z ‘navodili’, katero ime naj obkrožijo na volilnih lističih. Gangsterji so opravili tudi z volilnimi uslužbenci na posameznih voliščih; enega od demokratov, ki je sodeloval v volilni kampanji, so ustrelili v noge in vrgli v klet, dva druga so ustrelili kar na ulici in enemu prerezali vrat.

Obupanemu zveznemu sodniku nazadnje ni preostalo drugega, kot da v Cicero pošlje 70 čikaških policistov, ki naj bi v mestecu spet vzpostavili red in mir. Toda Frank Capone se ni nameraval kar tako predati, v bližajoči se policijski avtomobil je brez omahovanja izstrelil nekaj smrtonosnih strelov. Presenečeni policisti so sicer na vso moč odgovorili in Franka s streli pokosili, toda za kakršnokoli vzpostavljanje reda in miru je bilo že prepozno.

Al Capone je s pomočjo svojega župana Klenha brez težav obvladoval mesto, svojemu bratu pa organiziral razkošen pogreb – v pogrebni procesiji se je zvrstilo več kot 150 avtomobilov, Frankovo srebrno krsto pa so okrasili z rožami, vrednimi dvajset tisoč dolarjev. Kljub nasilnemu prevzemu oblasti v Ciceru je bil Al Capone za medije še vedno uganka. Toda bolj ko si je mazal roke z nasilnim in nemogočim vedenjem (to naj bi bilo posledica sifilisa, ki ga je staknil še v New Yorku), pogosteje se je izgovarjalo njegovo ime v nevarnem podzemlju. Nekaj tednov po tem, ko je Frank Capone uzrl stvarnika, sta nepomembnega vlomilca Ragtime Joeja v nekem gangsterskem baru presenetila neznanca. Očividec, ki je zelo hitro pozabil podrobnosti dogodka, se je spominjal le, da je Joeju uspelo še prijateljsko pozdraviti z ‘Zdravo, Al’, potem pa sta ga ustrelila. Nihče od očividcev ni nikogar prepoznal, toda policija in mediji so dobro vedeli, kdo je odgovoren za umor, in na prvi strani časnika se je prvič pojavila slika zloglasnega Ala Capona.

V medijih se ga je oprijel vzdevek Brazgotinec, s čimer so Caponu zagotovo stopili na žulj. Bil je namreč zelo nečimrn in nikoli ni dovolil, da bi fotografirali levo stran njegovega obraza, na kateri je imel brazgotine. Nadležni fotografi so mu šli zelo na živce, zato se je pogosto znašal nad njimi. Toda Capone je imel veliko večjih težav, kot so bili obsojajoči naslovi v časnikih. Irsko-ameriška tolpa North Side pod vodstvom Deana O’Baniona je v severnem predelu Čikaga nadzorovala vse tamkajšnje pivovarne in nezakonite žganjarne, O’Banion pa je trmasto odklanjal Torriove predloge, da bi združila moči. Zavezništva in premirja niso nikoli obrodila sadov, sodu pa je izbil dno dogodek z dne 19. maja 1924. Ko je O’Banion končno pristal, da Torriu prepusti vodenje pivovarne Sieben, je ob Torriovem zmagoslavnem prihodu tja prispela tudi policija. Sledila je racija, zaradi katere je moral Torrio plačati 5000 dolarjev kazni in devet mesecev odsedeti v ječi, O’Banion pa si je vsaj začasno mel roke. Toda ne za dolgo. Capone, ki je v času Torriove odsotnosti vodil njegove posle, je namreč že načrtoval maščevanje.

Eden izmed znanih Caponovih navedkov, povezanih z O’Banionom, pove vse o tem, kakšno mnenje je imel Capone o svojem mafijskem rivalu: “Deany je bil v redu, toda tako kot mnogi drugi je tudi on izgubil glavo.” In res jo je. Ko je O’Banion nekega dne v svoji cvetličarni Schofileds obrezoval krizanteme, so ga obiskali Caponovi zvesti možje John Scalise, Albert Anselmi in Frankie Yale. Ko sta si O’Banion in Yale segla v roke, sta Scalise in Anselmi izvlekla orožje in dve krogli izstrelila v O’Banionove prsi in dve v njegovo grlo. Medtem ko je ležal v mlaki krvi in cvetnih listov, so ga ustrelili še v hrbet. Naloga je bila opravljena. Po O’Banionovi smrti je vodilni položaj v tolpi North Side prevzel George Clarence Moran, bolj znan kot Bugs Moran, ki je nadaljeval vojno proti Torriu, Caponu in drugim rivalom. Sedež tolpe je iz Schofielda preselil v avtomehanično delavnico, v kateri se je leta 1929 zgodil brutalni pokol na valentinovo, ki je bil vrhunec petletne vojne med Torriovo in Caponovo tolpo Outfit ter Moranovo tolpo North Side.

Po prestani devetmesečni zaporni kazni je Torrio ravnal zelo previdno in se potuhnil. Dobro je namreč vedel, da je zdaj Capone tisti, ki sedi na vročem sedežu in da bo ob morebitnem maščevanju on prva tarča Moranove tolpe. Še sanjalo se mu ni, da je vojna med tolpama po O’Banionovem umoru postala veliko bolj osebna. To je spoznal 24. januarja 1925, ko sta se z ženo po nakupovalnem izletu vračala domov. Iz bližnjega modrega kadilaka so se namreč nenadoma usuli streli, ki so prerešetali tako nakupovalne vrečke kot Torriovo telo. Medtem ko je ranjeni Johnny strmel v modro nebo nad seboj in v daljavi slišal prestrašene krike svoje žene Anne, se je Bugs Moran sklonil nadenj in z revolverjem nameril v njegovo lobanjo. Toda revolver je kliknil v prazno, Bugs pa je zbežal s prizorišča. Medtem ko so Torria odpeljali v bolnišnico, je Capone nemudoma prevzel njegov mafijski prestol in obenem spal ob bolniški postelji svojega mentorja. Caponovi pajdaši so noč in dan varovali svojega bivšega šefa ter temeljito premerili in preverili vse in vsakogar, ki je vstopil v njegovo sobo. Ranjeni in prestrašeni Torrio se je rade volje kmalu zatem poslovil od svoje vladavine.

Capone“Vse je tvoje, Al,” je povedal Caponu. “Jaz? Nehal bom in odšel v Evropo.” Medtem ko se je Torrio vrnil v Italijo, je Capone za sedež svoje tolpe izbral luksuzni čikaški hotel Lexington. Najel je četrto in peto nadstropje ter kraljeval v svojem malem kraljestvu, obkrožen z mafijci in prostitutkami. V kleti je dal vgraditi betonski sef in za ogledalom v eni od svojih kopalnic je dal zgraditi skrivno stopnišče. To je bil le eden izmed skrivnih izhodov, skozi katere bi lahko v nujnem primeru, če bi ga lovili predstavniki oblasti, hitro pobegnil.

Capone je večinoma vstajal zelo pozno. Kot kakšen pomemben državnik je najprej prebral jutranje časnike, potem se je oblekel v drago, posebej zanj skrojeno obleko. Zgodaj popoldne se je preselil v svojo pisarno v drugem apartmaju, kjer so ga nestrpno pričakovali razni prosilci uslug in pokroviteljstev. Zdaj nihče več ni omenjal Torria in njegovega ‘svobodnega kraljestva’. Na vrsto je prišla dežela Caponija.

Glede na to, da se je zavedal pomembnosti svojega ugleda v javnosti, je Capone hitro začel dvoriti novinarjem. Podarjal jim je drage cigare in jih vabil na razkošne zabave, kjer je gospodar čikaškega podzemlja igral biljard z boksarji, igralci bejzbola in pokvarjenim županom Velikim Billom Thompsonom, ki je bil leta 1927 kot po čudežu spet izvoljen za župana. »Javne storitve so moj moto,« je decembra 1927 Capone pojasnil radovednim novinarjem, “99 odstotkov javnosti v Čikagu pije alkohol in kocka, moj zločin pa je, da jih zalagam z obojim. Moja pijača je dobra, igre na srečo pa poštene.” Javnost je bila precej naklonjena nezakonitim preprodajalcem alkohola, kar je Capone izkoristil v svoj prid in se v medijih predstavljal za nekakšnega sodobnega Robina Hooda, junaškega odpadnika, ki ga ni strah dati ljudem tisto, kar želijo.

Večji in uspešnejši ko je bil Caponov posel, bolj zapletena in ranljiva je postajala njegova mafijska mreža podkupovanj in zavezništev, ki jo je potreboval za to, da se je obdržal na prestolu. Predstavniki oblasti so bili v nekem trenutku tako množično podkupljivi, da tega preprosto ni bilo mogoče več spregledati. Po šokantnem pokolu na valentinovo so ZDA dobile novega predsednika, Herberta Hooverja, ki je volivce prepričal predvsem s protikorupcijskimi stališči. Njegova prva poteza je bila, da je v Čikago poslal vladnega agenta Eliota Nessa in skupino nepodkupljivih pomočnikov, imenovanih Nedotakljivi, ki naj bi mesto očistili Caponove zalege. Še pomembneje je, da je Hoover tja poslal tudi skupino davčnih izvedencev z bivšim računovodjo in sedanjim možem postave Frankom J. Wilsonom na čelu. Ta je imel nalogo temeljito preveriti Caponove finance in najti nekaj, kar bi lahko uporabili proti njemu na sodišču in s čimer bi ga lahko zagotovo obsodili na zaporno kazen. “Vsakič, ko kakšen fantek pade s tricikla, vsakič, ko črna mačka skoti sive mladiče, vsakič, ko se kdo udari v nožni palec, vsakič, ko se zgodi umor ali požar ali ko marinci pristanejo v Nikaragvi, policija in mediji v en glas vzkliknejo: ‘Primite Capona!’ Sit sem že tega!” je bentil prvi čikaški gangster v svojem hotelskem apartmaju.

Medtem ko je Capone v svojem razkošnem domu živel v objemu drage svile in sifilitične megalomanije, so Ness in njegovi Nedotakljivi začeli počasi načenjati njegov imperij. V eni sami noči so zaprli 18 žganjarn in aretirali 52 proizvajalcev alkohola. V prvih šestih mesecih so Nessove operacije Capona in njegovo tolpo Outfit stale okrog milijon dolarjev, izgubil pa je tudi več zvestih poročnikov, ki so zaradi kršitve Volsteadovega zakona trohneli v zaporih. Nessu niso prišli do živega niti Caponovi nerodni poskusi podkupovanja niti dva poskusa atentata. Capone, znan po nečimrnosti in domišljavosti, je imel Nessa kmalu dovolj. V svojih sobanah je besnel in se hudoval nad škodo, ki mu jo je postopoma zadajal navaden vladni agent, Ness pa je to izkoristil v svoj prid in pred Caponovim hotelom razkazoval njegova zajeta vozila. Toda prav nič, kar je Ness storil, ni moglo Caponu škodovati tako močno, kot mu je škodovala davčna preiskava Franka J. Wilsona. Maja 1927 je vrhovno ameriško sodišče s tako imenovano Sullivanovo odločitvijo zakrpalo bizarno pravno luknjo, po kateri gangsterjem povsem zakonito ob vlogi dohodnine ni bilo treba prijaviti nezakonitih prihodkov, saj naj bi se s tem kršilo državljanske pravice iz petega amandmaja ameriške ustave. Manly Sullivan, čikaški gangster, po katerem je sodna odločitev dobila ime, je bil prvi, ki so ga obsodili na zaporno kazen zaradi utaje davkov, podobna usoda pa je čakala tudi Capona.

Istega leta si je Caponova tolpa Outfit nagrabila kar 108 milijonov dolarjev zaslužka in jasno je bilo, da bo Capone naslednji v nizu mafijcev, ki mu bodo sodili zaradi davčne utaje. Na podlagi dokazov, ki sta jih zbrala Ness in Wilson, ga je čakalo do 34 let zaporne kazni, toda vsi so vedeli, da Nessova preiskava Caponovih zločinskih dejanj na sodišču ne bo šla skozi. Namesto tega so se osredotočili na davčno utajo, ki je Capona spravila ob imperij in svobodo. Razvpita vladavina čikaškega sovražnika številka ena se je s tem neslavno končala.

Al Capone

... v New Yorku

Leta 1898 se je rodil priseljencema Gabrielu in Teresini Capone v revni brooklynski četrti. Že kot otrok je bil član ulične tolpe, delal je za lokalne mafijce. Tako je zelo zgodaj stopil na pot zločina, njegovo kasnejšo zločinsko kariero pa je zaznamovalo predvsem prijateljstvo z Johnnyjem Torriom. Capone se je kmalu zaposlil pri Frankieju Yalu, hudobnem morilcu, ki je delal za Torria. Kot točaj je delal v Yalovem baru Harvard Inn, kamor so zahajale prostitutke in gangsterji.

Capone si je tam prislužil tudi tri brazgotine, ki so poslej krasile njegov že tako ali tako zlovešči obraz. Ko se je sklonil k eni od sester nekega mafijca in ji dejal: "Srček, krasno zadnjico imaš. Verjemi, to je kompliment," je besni Frank Galluccio Capona poklical ven in ga z nožem trikrat porezal po obrazu. Potreboval je kar 30 šivov, toda Capone je vseeno imel srečo. Pijani Frank je namreč meril v njegovo vratno žilo, a jo je zgrešil. V baru je prav tako staknil sifilis, zaradi katerega je nazadnje tudi umrl, zelo možno pa je, da ga je bolezen zdelala že prej. Nevrosifilis namreč slabo vpliva na možgane in hrbtenico ter lahko povzroči nasilne vedenjske motnje, zablode in poveličevanje samega sebe.

Capone in Alcatraz

Zakaj je bil obsojen?

Capona so obsodili na 11 let zapora zaradi utaje davkov (1927–29) in zaradi neplačevanja dohodnine (1928–29). Živel je na visoki nogi, čeprav ni imel zakonitega prihodka. Enajst drugih primerov utaje davkov in 5000 kršitev zakona so opustili, saj so se bali, da tožilstvo na podlagi tega ne bo uspešno.

Kakšna je bila njegova obramba?

Caponovi odvetniki so se s tožilstvom sprva pogodili, da bo Capone priznal manjše obtožbe in odslužil do petletno kazen, njegovi posli pa bi še naprej nemoteno potekali. Toda mediji so izvedeli podrobnosti in ogorčenje javnosti je bilo tolikšno, da je dogovor propadel, sodnik pa mu je izrekel strožjo kazen.

Kaj je bilo na sojenju?

Policija je izvedela, da nameravajo Caponovi pajdaši podkupiti poroto, in sodnik Wilkerson se je odločil zamenjati člane porote. Novo poroto so čez noč osamili, tako da Caponovi možje niso mogli priti v stik z njo. Capone je bil obsojen na 11 let zapora, plačati je moral 50 tisoč dolarjev kazni in stroške sojenja v višini 30 tisoč dolarjev. Sodnik mu ni odobril varščine.

Kako je živel v zaporu?

Sprva je Capone zaporno kazen služil v zaporu v Atlanti v Georgii, od koder je še naprej vodil svoj imperij, saj je podkupoval čuvaje. Denar in sporočila so v zapor prihajala v votlem ročaju teniškega loparja. Kasneje so ga premestili v povsem nov zapor Alcatraz, kjer je končno izgubil vse vezi z zunanjim svetom.

Je bil Alcatraz strog?

V Alcatrazu so pregledali prav vsako Caponovo pismo, za povrh ni imel dostopa do ničesar več, tudi do najnovejših časnikov in revij ne. Bral je lahko le starejše od sedmih mesecev. Dovoljevali so mu le obiske najožjih sorodnikov, z njimi pa se je lahko pogovarjal le skozi stekleno steno.

Zakaj so ga izpustili?

Capona so zaradi možganskih težav, ki so bile posledica nevrosifilisa, v oskrbo družine izpustili 16. novembra 1939. Do leta 1946 je njegovo stanje tako nazadovalo, da naj bi imel pamet 12-letnika. Imel je blodnjave o tem, da ga hočejo umoriti. 21. januarja 1947 ga je zadela kap in 25. januarja 1947 je pri 48 letih umrl zaradi infarkta.

Pet dejstev o Brazgotincu

  • Leta 1932 je ameriško ministrstvo za finance zaseglo Caponov neprebojni, posebej zanj narejeni kadilak. Kasneje se je v njem prevažal predsednik Franklin Roosevelt.
  • Capona vedno povezujemo s Čikagom, toda v tem mestu je živel le 12 let.
  • Capone menda nikoli ni slišal za Eliota Nessa, vladnega agenta z nalogo, da ga razkrinka in aretira.
  • Najljubša pijača moža, ki je Ameriki dostavljal raznorazne alkoholne pijače, je bil viski znamke Templeton Rye.
  • Večino umorov, za katere je bil odgovoren, so izvedli njegovi zvesti pajdaši, Capone pa naj bi sam ubil najmanj 12 mož.

Kako so ZDA plavale v pijači.

1. VISKI NA PROMENADI

Ladje z viskijem iz Kanade so pristale blizu New Jerseyja, kjer jih ni mogla zajeti obalna straža. Tihotapci so s čolni prepeljali na obalo ves alkohol, obala New Jerseyja pa je v času prohibicije postala eno glavnih mafijskih bojišč, saj so mafijci drug drugemu kradli pošiljke. Hedonistična obrežna promenada v Atlantic Cityju je postala ena od pomembnih tihotapskih postojank, ki jo je obvladoval gangster in politik Enoch ‘Nucky’ Johnson. Potem ko je Nucky vzel svoj delež, je pošiljka romala h Caponu v Čikago ali h gangsterjem v New Yorku.

2. RUM S KARIBOV

Med prohibicijo je bila Kuba za ‘žejne’ Američane pravi raj za uživanje, saj je tam kot v potokih tekel predvsem rum. Ta se je na Florido, v Teksas in Louisiano stekal tudi z Jamajke in Bahamov. V Teksasu je eno izmed pomembnih tihotapskih pristanišč postal Galveston, od koder so rum razpošiljali v druga teksaška mesta in sosednje države. V ‘svobodni državi Galveston’ sta kraljevala tihotapca in gangsterja Sam in Rose Maceo, ki sta se nadvse uspešno otepala tekmecev, Ala Capona v Čikagu in Alberta Anastasie v New Yorku.

3. JEZERO VISKIJA

V sicer sila pravičniškem Ontariu niso nikoli prepovedali proizvodnje žganih pijač. Ena od pomembnih tihotapskih poti je tako potekala prek jezera Michigan oziroma reke Detroit, od kanadskega Windsorja pa do ameriškega Detroita. Kot uradni kraj pošiljanja je bila v dokumentih napisana Venezuela, toda alkoholni tovor so seveda raztovorili v Detroitu. Tamkajšnjo tihotapsko mrežo je obvladovala Vijolična tolpa, ki je tesno sodelovala s Caponovo tolpo Outfit.

4. TEKILA IZ MEHIKE

Pred prohibicijo so predvsem Mehičani tihotapili ameriške dobrine, po sprejemu Volsteadovega zakona pa se je vse spremenilo. Domačo mehiško tekilo, pa tudi meskal, so zdaj Američani tihotapili v ZDA, seveda predvsem ponoči. 1300 kilometrov dolga državna meja med Mehiko in Teksasom pa je bila predolga, da bi jo lahko učinkovito nadzorovali. Napete in izredno nevarne akcije teksaških rangerjev proti tihotapcem so kmalu postale legendarne.

5. DOMAČ VISKI

Medtem ko so bili džin, viski, rum in penina rezervirani za bogataše, so reveži lokali domač viski, ki je imel še višjo vsebnost alkohola kot uvoženi. Domačije v gorovju Apalači in na Srednjem zahodu so slovele po pridelavi domačega žganja, v času prohibicije pa se je povpraševanje zelo povečalo. Preproste domače žganjarne je zaradi nevarnih hlapov rado vrglo v zrak, neučinkovit pa je bil tudi nadzor nad kakovostjo teh pijač, ki so bile zaradi velike vsebnosti alkohola pogosto smrtonosne.

Pokol za valentinovo

Kako so na praznik zaljubljencev hladnokrvno pokosili sedem mož.

1. Korak - Zelena luč

Mafijec in boksar Jack McGurn z vzdevkom Strojnica, ki je preživel napad rivalske tolpe North Side, v Miamiju obišče Ala Capona in mu zaupa svoj načrt, po katerem naj bi umoril Bugsa Morana, vodjo tolpe North Side, in njegove pajdaše.

2. Korak - Prevara

13. februarja McGurn najame zmikavta, ki Moranu ponudi donosno kupčijo, po kateri naj bi mu za 57 dolarjev za zaboj prodal kakovosten viski, ki naj bi fa detroitska Vijolična tolpa ukradla Caponovi tolpi. Dogovorita se za srečanje v jutranjih urah.

3. Korak - Straža

McGurn v stanovanje nasproti Moranovemu sedežu v neugledni mehanični delavnici za prostori prevoznega podjetja SMC na ulici North Clark 2122 pošlje brata Harryja in Phila Keywella. Člana Vijolične tolpe naj bi tam ves čas stražila.

4. Korak - V pasti

14. februarja ob 10.30 se tolpa North Side v pričakovanju pošiljke viskija zbere v Moranovi garaži. McGurnova stražarja sta prepričana, da sta tja videla prispeti tudi Morana. Zamenjala sta ga za Alberta Weinshanka, ki je nosil enak plašč in klobuk.

5. Korak - Zaseda

Štirje strelci v ukradenem policijskem vozilu vdrejo v garažo. Dva sta oblečena v policijsko uniformo, zato so Moranovi možje prepričani, da gre za rutinsko racijo. Zato člani tolpe North Side domnevnim policistom brez ugovarjanja predajo orožje.

6. Korak - Uspešen pobeg

Bugs Moran in Ted Newberry do garaže prispeta v trenutku, ko tja pripelje ukradeni policijski avto z morilci. Odločita se počakati v bližnji kavarni, pri čemer opazita še enega gangsterja, Henryja Gusenberga, in ga opozorita na nadležne policiste.

7. Korak - Masaker

Lažna policista postrojita može v vrsto, medtem ko začneta druga dva morilca, oborožena s thompsonkoma, streljati. S pištolama se jima pridružita še ‘policista’, tako da skupaj popolnoma prerešetajo Moranove uslužbence.

8. Korak - Krinka

Lažna policista z orožjem v roki pripeljeta ven svoja pajdaša v civilu, tako da je videti, kot da sta ju aretirala. Sosedje, ki so slišali streljanje in s svojih oken radovedno opazujejo dogajanje, so prepričani, da je policija ujela storilce.

Še nekaj dejstev ...

Morilsko orožje

Ljubitelji starih gangsterskih filmov se verjetno spomnite strelskih obračunov s strojnicami. Gre za strojnico thompson, ki je imela ali nabojnik za 20 nabojev ali boben za 50 nabojev. V minuti je izstrelila od 800 do 900 nabojev, tako da so gangsterji s tommyji, kot so jih ljubkovalno klicali, popolnoma prerešetali nasprotnike. Strojnica je bila učinkovita do razdalje 45 metrov, zato je bila idealna za ulične in barske obračune. Maloprodajna cena je bila 200 dolarjev, in to v času, ko so avtomobili stali 400 dolarjev. Kljub sorazmerno visoki ceni je bila strojnica zelo razširjena, pod ramo jo je skrival skoraj vsak gangsterski zlikovec. Nič čudnega torej, da je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja strojnica tommy postala simbol gangsterjev in ta sloves se je drži še danes.

Policijska preiskava

Franka Gusenberga so prerešetali z naboji, a je po pokolu živel še nekaj ur. Spoštoval je mafijski kodeks molčečnosti in tik pred smrtjo ni hotel priznati niti tega, da so ga ustrelili, kaj šele, da bi povedal, kdo ga je. Čikaška policija je hitro razglasila, da so za masaker odgovorni Caponovi pajdaši John Scalise, Alberto Anselmi, Jack McGurn in Frank Rio, toda preiskava je bila na trhlih mogah zaradi pomanjkanja dokazov. Za nameček je McGurn z ljubico pobegnil iz mesta. Iz obupa je policija začela pripravljati povračilne ukrepe. Spravili so se nad Vijolično tolpo, ki ji je Moranova tolpa pred kratkim izmaknila več pošiljk alkohola. Toda prav nič ni pomagalo. Ko so 22. februarja našli zgorele ostanke ukradenega policijskega kadilaka, v katerem so se morilci izdajali za policiste, dejanja ni bilo mogoče pripisati ne Caponu ne Vijolični tolpi. Preiskava je napredovala novembra, ko so v policijski raciji na domu bančnega roparja in morilca Freda Burka našli dve morilski orožji. Burka so aretirali šele marca 1931 zaradi poskusa bančnega ropa v Kirksvillu v Missouriju, leta 1940 pa je zaradi diabetesa umrl za rešetkami. Ker je ubil michiganskega policista, ga čikaška policija ni mogla pripeljati v Illinois, zato njegova vloga v pokolu ni bila nikoli preiskana ali dokazana.

V primeru, ki ni imel nič opraviti s februarskim pokolom, je FBI uspelo stopiti na prste neizprosni tolpi bančnih roparjev in morilcev Barker-Karpis. Pri tem je eden od njenih članov, Byron Bolton z vzdevkom Monty, priznal, da je sodeloval v pokolu na valentinovo in pri tem v zločin vpletel še Burka. Glede na to, da FBI ni bila pristojna za preiskavo, so o Montyjevem priznanju molčali, a je nekdo vse skupaj vendarle povedal medijem. Vse to je primer ovilo v še gostejšo tančico skrivnosti.

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju