Afera Oxfam: "Z mano delaš, kot da sem prostitutka!"

17. 3. 2018 | Vir: Jana
Deli
Afera Oxfam: "Z mano delaš, kot da sem prostitutka!" (foto: Profimedia)
Profimedia

Medije te dni pretresa nova spolna afera: britanska vlada se je z grožnjo ukinitve javnega financiranja odzvala na razkritje časopisa The Times, da so sodelavci humanitarne organizacije Oxfam najemali prostitutke na popotresni misiji na Haitiju leta 2011 in da organizacija ni ustrezno ukrepala proti vpletenim sodelavcem.

Ti naj bi prirejali 'orgije' s prostitutkami, vse stroške zanje pa je organizacija tudi plačala. Podrobnosti afere ne morem poznati, me pa v primerih različnih spolnih 'zlorab' bega črno-belo obsojanje prostitucije in moških, ki so prostitutke najemali, medtem ko me v isti sapi veliki filmski plakati vabijo k ogledu bizarne romantične drame 50 odtenkov svobode (sive), posnete po največji knjižni uspešnici 21. stoletja?! Je 'humanitarka', pardon, sužnja Anastasia Steele, dekle, ki se 'igra' z bajno bogatim in lepim gospodom Greyem oziroma on z njo, kaj drugega kot prostitutka, ki je zaslutila priložnost za življenje na visoki nogi? Tudi prostitutke s Haitija si želijo zaslužka, zanj imajo bržčas nasploh veliko manj priložnosti kot Anastasia. In v zabavo s tujci, pa naj bodo humanitarci ali denimo arheologi (na začasnem delu v tujini), so nekatere zagotovo šle tudi z upanjem po trajni odrešitvi iz pekla, v katerem živijo, in ta se na Haitiju pač ni začel z rušilnim potresom leta 2010.

Haiti, polovica rajskega otroka Hispaniola v Karibskem morju, velja za eno najrevnejših držav sveta. Zanimivo je, da je nekdanja francoska kolonija že davnega leta 1804 razglasila neodvisnost in postala prva črnska republika. Mislili bi, da bo svoboda ljudem prinesla srečo in blagostanje, ali vsaj mir, pa se je zgodilo ravno nasprotno. V 200 letih je Haiti doživel 32 državih udarov. Med letoma 1915 in 1934 so ga okupirali Američani, ki so nekaznovano pobijali domačine, ko pa so zapustili otok, je njihovo delo nadaljeval dominikanski diktator Rafael Trujillu, ki je na meji z Dominikansko republiko v tridnevnem genocidu pobil od 10 do 20 tisoč Haitijcev. Sledilo je obdobje brutalne diktatorske vladavine družine Duvalier. Tega so zaznamovali velikanska korupcija, osebnostni kult in morilska vojska, ki je pobila okoli 30 tisoč ljudi. Na predsedniških volitvah leta 1990 je zmagal črnski duhovnik, glasnik teologije osvoboditve Jean-Bertrand Aristide, vendar ga je že po manj kot letu dni odstranila vojaška hunta. Nasledil ga je Rene Preval, človek iz Aristidove stranke, vendar tudi njemu ni uspelo uveljaviti demokracije, nasilje in umori so se nadaljevali. Če vas zanimajo podrobnosti, se pravi presunljive in grozljive zgodbe iz haitijske resničnosti, za katere niti vedeti nočete, da obstajajo, si jih preberite v knjigi Krik? Krak! pisateljice Edwidge Danticat, ki je pred leti izšla pri založbi Sanje.

Z mano delaš, kot da sem prostitutka!

Prepričana sem, da so haitijske prostitutke bele humanitarce pozdravile kot rešitelje, in še plačali so! Uslužbenci na različnih misijah po svetu so od nekdaj najemali ženske, s katerimi so se kratkočasili, in vse pač niso naivne in nedolžne. Med njimi so tudi takšne, kot opisuje slavni britanski pisatelj George Orwell, avtor znamenite Živalske farme, glasnik družbenih krivic, demokratični socialist, ki je med letoma 1923 in 1927 služil kot policijski častnik v Indijski imperialni policiji v Burmi. Svojo osebno izkušnjo je popisal v romanu Burmanski dnevi.

Njegov junak sliši na ime Flory, iz razmerja, ki ga ima s svojo burmansko priležnico Ma Hla May, pa lahko sklepamo, da pravzaprav ona izkorišča njega, in ne nasprotno. »Samo zato me imaš rada, ker sem belec in ker imam denar,« se nekega dne posveti Britancu, ko ga Ma Hla May zbitega od vročine zmoti pri počitku in mu hoče vsiliti svoje spolne usluge. Burmanka seveda ljubi Burmanca, belčeva ljubica je izključno zaradi preračunljivosti – lepih oblek in zlatih zapestnic, ki jih vestno nosi v zastavljalnico in zahteva nove. Ljubi brezdelno življenje konkubine in obiske v domači vasi, kjer se pražnje oblečena baha s položajem ba-kadaw – žene belega moškega, potem pa mu surovo zabrusi: »Z mano delaš, kot da sem prostitutka!«

Orwell v prvi vrsti res kritizira britansko samovščečnost, vendar je tudi podoba lokalnih samodržcev in burmanskih žensk, ki prežijo na bele moške, da bi se okoristile, dovolj zgovorna. Kako daleč lahko gre ženska v želji po odrešitvi iz pekla, ki ni nujno tako globok kot tisti na Haitiju, govori zgodba ambiciozne Američanke Ginny iz filma Lunapark. Z zakonom in še bolj s klavrnim družbenim položajem nezadovoljna natakarica v zabaviščnem parku na newyorškem Coney Islandu v petdesetih letih 20. stoletja se zaplete z mladim reševalcem iz vode, v katerem vidi moškega, ki jo bo odpeljal v svet in boljše življenje. Spregleda, da ima sin težave v šoli, možu ukrade denar za šolanje odrasle hčere (iz prejšnjega zakona), ki se nenadoma pojavi na njunih vratih, da ljubčku kupi drago uro. Ko ugotovi, da je fant vrgel oko prav na moževo hčer in v njej prepoznal iskreno in nedolžno dušo, se kruto maščuje za prevaro, ki se sploh še ni zgodila. Poskrbi, da dekle pride v roke mafijcem (nadnjo jih pošlje bivši mož, potem ko ga je razkrinkala), ki jim je naročeno, da jo ubijejo. In življenje teče dalje.

Besedilo: Smilja Štravs // Fotografije: Shutterstock, Profimedia

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju