Izbira najlepše ženske na svetu se je začela pred 76 leti in še vedno velja za dogodek, ki pritegne veliko pozornost. Če izvzamemo olimpijske igre in svetovna prvenstva, je bleščeča parada lepotic takoj za njimi po udeležbi – s svojimi lepoticami se namreč predstavi okrog 120 držav.
V zaodrju lesketajčega se blišča je razen obsežne organizacijske ekipe seveda razvita lepotilna industrija. Priprave na nastop spremlja blizu sto frizerjev in mojstrov ličenja, ki posredno narekujejo smernice in dojemanje lepote. Kako to doživljajo kandidatke za kraljico sveta, smo vprašali nekaj udeleženk, ki so se prebile skozi to kalvarijo. Strinjale so se, da je glavni recept za dober vtis na odru samozavest, nastop pa seveda spremljajo hud stres in številni pritiski, na primer ustrezna teža, poudarjen odtenek kože in nenehna bitka z lastno negotovostjo.
Carolyn Desert, Haiti
»Ena od glavnih težav je barva kože in las. Ženske na Haitiju in v Afriki si svetlijo kožo, kar je zelo problematično. Ne gre za to, kateri produkt je boljši, ampak za to, da vse nimajo možnosti za nakup izdelkov za svetlenje in zato počnejo nore stvari. Kožo skušajo posvetliti z izdelki za lase. Noro!
Ne samo, da jim ni všeč njihova barva kože, niso jim všeč niti lasje. Tega ne razumem. Naj so lasje nakodrani ali gladki, spuščeni ali speti, v vsakem primeru bi ženska morala sprejeti sebe in svoj videz. Ne bi se smela pretvarjati, da je drugačna, kot v resnici je. Saj ni smisel v tem, da bi bile vse enake, zanimiva je prav raznovrstnost, drugačnost. To je tudi razlog za mojo odločitev, da sama stopim na oder. Rada bi spremenila merila za ocenjevanje lepote in mislim, da bi morala največ šteti notranja lepota.«
Tatjana Maul, Nizozemska
»Dolgo sem bila izpostavljena ustrahovanju, zato nisem bila samozavestna. Kljub temu sem se prijavila na manekensko tekmovanje in celo zmagala. Spraševala sem se, zakaj so izbrali ravno mene, ko pa so bile druge veliko bolj čedne. Potem sem začela delati in opazila, da so bile tako kot jaz negotove tudi druge manekenke. Mnoge so si omislile plastično operacijo, da bi bile še lepše. Skušala sem jih prepričati, naj ne počnejo tega, a kaj ko je vpliv medijev tako močan. Ženske hočejo biti kot ideali s fotografij. Ne zavedajo se, da so slike obdelane in neresnične.
To je bil razlog, da sem na družabnem omrežju delila svojo sliko z nenaličeno podobo. Predstavila sem se taka, kakršna sem zjutraj, ko zlezem iz postelje. Torej enaka kot vse druge. Ženskam bi rada sporočila, da tisto, kar vidijo v revijah ni resnično in da ne šteje, bolj pomembno je, da vsaka sprejme svoje telo takšno, kakršno je. Potem bo bolj srečna in samozavestna.
Nekaj časa sem živela v Teksasu, kjer so ljudje bolj polni kot drugod po svetu. Čeprav ženske niso bile koščene, so se v svoji koži počutile dobro. Bile so nasmejane, odločne, samozavestne. In to je zame prava lepota.«
Hwa-Young Song, Koreja
»Korejci smo zelo dovzetni za zunanji videz, pomembno nam je, kaj oblečemo, kakšno torbico nosimo ali kakšen avto vozimo. Zunanja podoba je nekakšen simbol in ima velik pomen. Lepota je neke vrste moč.
Zase mislim, da nisem pretirano lepa in nimam izbranega okusa za obleko, zato pa z odprtimi očmi sanjarim, sem samozavestna in imam toplo srce. Zaradi tega sem tudi stopila na oder. Včasih sem sicer malo otožna, ker se mi zdijo tekmice lepše in imajo bolj imenitne obleke kot jaz. Potem se opomnim, da je bolje, če se ne menim za druge ter skušam predstaviti in uresničiti svoje sanje.«
Andrea Forfori Aguilera, Bolivija
»V Boliviji je tako malo raznovrstnosti. V resnici sta le dve skupini žensk: ene temnejše polti z velikimi črnimi očmi in druge svetlejše, blondinke kot sem jaz. Po moje je lepota povezana z ljubeznijo do narave in medsebojnimi odnosi. Mi smo topli ljudje, znamo si pokazati čustva in naklonjenost.
Najbrž jaz ne spadam v ta blišč, saj obožujem ekstremne športe, hitrost in motorje. Zato je toliko bolj nenavadno, da me je nekega jutra prešinilo lepotno tekmovanje. Ko sem mami rekla, da bi rada postala prva lepotica Bolivije, se kar ni nehala čuditi. Razumljivo, saj se sicer rada preganjam po blatnih cestah in divjam z motorjem. Še sama ne vem, zakaj sem si nenadoma zaželela sodelovati na lepotnem tekmovanju. Doma so me izbrali za kraljico in znašla sem se med drugimi lepoticami v boju za svetovno krono. Nenavadno. Ko mi je Andrew (eden od stilistov na tekmovanju za miss sveta) uredil lase, se kar nisem nehala čuditi. Spraševala sem se, ali sem to res jaz. Nisem se prepoznala, kajti doma se ne naličim vsak dan. Sem pač bolj športni tip.«
Zoe Trotman, Barbados
»Na Barbadosu je pojmovanje lepote raznoliko, saj nadvse cenimo naravno lepoto. Ženske smo močne in nepopustljive, večji poudarek se daje razumu kot zunanjosti. Trudimo se torej, da izpostavimo naravni videz, zato je ličenje diskretno, zelo pomembna pa je gladka koža. Izrazitega lepotnega ideala pri nas ni. Večinoma imamo afriško-karibske korenine, mešani pa smo tudi z drugimi rasami.
Čeprav je pojem lepote relativen, lahko izločim nekaj priljubljenih in cenjenih telesnih značilnosti. Na prvem mestu je brez dvoma gladka koža, pa najsi ima karamelno barvo ali vabljiv mahagonijast odtenek. Cenimo tudi lepe oči. Bolj kot barva je pomembna oblika. Priljubljena je rjava barva, prav tako zelena, ki je bolj redka, največ pa šteje, da so oči polne življenja. Pri laseh so nam všeč temne barve, ni pa pomembno ali so lasje dolgi ali kratki, da so le čisti in urejeni. Telesne oblike nimajo posebne teže, vse tipe upoštevamo enako. Nekaterim so bolj všeč vitke, suhljate postave, drugi imajo radi bolj zaobljena dekleta ali športni tip ženske. Važno je, da je ženska zdrava, pa bo v vsakem telesu lepa.
Zadnja in morda najbolj cenjena lastnost je lep nasmeh. Veliko poklonov dobim na račun nasmeha, pri ženski pač dela čudeže. Briljantno beli zobje in iskren nasmeh razsvetlijo vsak prostor. Prepričana sem, da je ženska, zadovoljna sama s sabo, najlepša. Sprejemanje tistega, kar imaš, je po moje pravi ideal lepote.«
Amina Ashraf, Egipt
»Egipčani dojemamo lepoto na različne načine, a tako je najbrž povsod. Vsak ima svoj okus. Zase bi rekla, da je ne vidim kot neko notranjo lepoto, to se mi zdi preveč klišejsko. Bolj se mi zdi povezana s pozitivnim značajem. Med svojimi tekmicami sem videla veliko čudovitih deklet in sem jih na tihem občudovala. Potem pa sem kakšno ujela, ko ni bila preveč prijazna ali je bila celo zlobna, in naenkrat se mi njene poteze niso zdele več tako lepe. Ko sem se o tem pogovarjala s kolegico, mi je pritrdila. Tudi njej se je po neprimernem obnašanju zdela grša. To spoznanje bi morda lahko strnila v misel, da telesno lepoto določajo značajske poteze.
V Egiptu ženske nismo stoodstotno varne. Država je pač bolj konzervativna. Vsaka kultura ima svoje zakonitosti in tradicijo, ko odstopaš od uveljavljenih pravil, najsi so dobra ali slaba, pa te okolje ne sprejme. V Egiptu je to očitno. Ne moreš si obleči vsega, kar ti je všeč in iti na ulico. Lahko nosiš krilo, kak mini pa ne pride v poštev. Niti preveč izrezana majica. Na kratke hlače pa niti pomisliti ne smeš. V Libanonu je drugače, tam me ljudje pustijo pri miru. Tudi v Londonu se zaradi obleke nihče ne obregne ob žensko.«
Ellie McKeating, Škotska
»Mislim, da so resničnostne oddaje na televiziji popolnoma spremenile dojemanje lepote na celotnem otoku, ne samo na Škotskem. Vsebina teh programov je opogumila mlade moške in ženske, da svojemu videzu dodajo umetno zagorelo polt, japonske obrvi in podaljšane trepalnice, zato se je povprečni videz Škotov bistveno spremenil. Verjeli ali ne, vpliv znanih obrazov s televizijskih zaslonov je ženskam naložil veliko pritiska. Hočemo biti v dobri telesni kondiciji, hrepenimo po lepi, gladki koži, želimo imeti bleščeče bele zobe. Meni vzbujajo zavist lepo zagorele ameriške lepotice. Na Škotskem ne moreš na plažo in se izpostaviti sončnim žarkom, zato si za tolažbo pomagamo z lažno barvo.
Po mojem mnenju sta pri nas dva idealna tipa lepote. Prvi je podoben manekenki Heleni McKelvie. Ima dolge, plapolajoče rdeče lase, izrazite zelene oči in porcelanasto kožo z nekaj pegicami. Na drugi strani je tip starejše generacije na Škotskem. Znani smo po smislu za humor, zato imajo naše babice na obrazu vidne smejalne gubice okrog oči in ust. Mislim, da so te gubice nekaj najlepšega, kar si lahko želiš.«
Elizabeth Safrit, ZDA
»Najhujši pritisk, kateremu je ženska izpostavljena v ameriškem svetu lepote, je teža. Ne vem, kje smo to pobrale, a verjamemo, da moramo biti vse enake velikosti, če želimo ustrezati lepotnemu idealu. Morali bi se bolj zavedati, da smo si različni, zato bi morali misliti na svoje zdravje in se pravilno prehranjevati. Nihče si ne bi smel dovoliti, da mu uravnavajo življenje številke na tehtnici, ki posredno vplivajo na samozavest.«
Debora Menicucci, Venezuela
»S tekmovanja za najlepšo na svetu sem se vrnila domov z novimi spoznanji. Odkrila sem povsem drugačne lastnosti, potrebne za lepotno kraljico. Ob tem seveda, da imaš primerno suhljato postavo in ustrezno urejen videz. V Venezueli je to drugače, lepota je precenjena in ko se lotiš lepotnega tekmovanja, je na prvem mestu estetski vtis. Vtis, ki je površinski, površen, plitek.
V otroštvu z mano niso bili prijazni, ustrahovali so me, ljudje so mi govorili grozne reči, tako da o moji samozavesti ni bilo ne duha ne sluha. Danes sem mirna, všeč mi je moje telo in zadovoljna sem sama s sabo.«
Vir: Elle
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
