7 presenetljivih dejstev o disociativni motnji identitete

7 presenetljivih dejstev o disociativni motnji identitete (foto: profimedia) profimedia
10. 10. 2018

Najbrž vam je iz filmov in televizijskih oddaj znana motnja multiple osebnosti. Po medijskih upodobitvah se zdi predstava, kako je biti človek z več osebnostmi, dovolj nazorna – oseba s takšno motnjo ima razdrobljeno identiteto z več osebnostmi v istem telesu. A strokovnjaki pravijo, da ta definicija ni tako jasna in preprosta.

»Prvo in nadvse šokantno dejstvo je, da multipla osebnost sploh ne obstaja. Skupnost za duševno zdravje je že dolgo ne priznava,« je opozoril klinični psiholog in specialist za osebnostne motnje dr. John Mayer.

»Čeprav se pojem multipla osebnost pogosto uporablja, uradno gre za disociativno motnjo identitete (DID). To je duševno stanje, ki je pogosto povsem napačno razumljeno,« je razložil dr. Sal Raichbach in nadaljeval: »Televizija in filmi pogosto pretiravajo, ko govorijo o osebah z disociativno motnjo identitete. Prikazujejo jih kot ljudi, ki se dramatično preklopijo iz ene osebnosti v drugo, kar pa ni vedno res. Pogosto je motnja skrita, manj očitna, neprepoznavna. Osebe z disociativno motnjo identitete ne skačejo iz ene osebnosti v drugo, ampak doživljajo več različnih odklonov od svojega pravega jaza.«

Motnja je torej mnogo bolj kompleksna, kot si verjetno mislite. Za lažje razumevanje so strokovnjaki zbrali sedem pomembnih dejstev, ki bi jih morali vedeti o disociativni motnji identitete.

1. Mehanizem spopadanja

»Osebe z disociativno motnjo identitete imajo pogosto za sabo nasilno ali travmatično izkušnjo iz preteklosti. Morda so videli nekoga umreti, morda so jih telesno in spolno zlorabili. Izkušnja je bila tako stresna in boleča, da so jo hoteli pozabiti. Skušali so ji pobegniti, kar so naredili tako, da so jo odcepili, ločili, odrinili v podzavest. Le tako so lahko preživeli dogodek. Pozneje lahko travmatični spomin nekaj sproži in prikliče na površje, zato se takrat spremenijo. Lahko se v budnem stanju zasanjajo ali se nekoliko drugače obnašajo,« je opisal dr. Bryan Bruno.

2. Spominske luknje

Zaradi odmika od svojega pravega jaza ali zaradi odcepljenega občutka imajo osebe z disociativno motnjo identitete težave s spominom. Pogosto se (začasno) morda ne spomnijo svojih osnovnih osebnih podatkov. »Lahko se spomnijo nečesa strašljivega iz travmatičnega dogodka, a pozabijo na vsakodnevne dogodke, na običajne stvari pri delu ali v zasebnem življenju,« je razložil Bruno.

Iz tega lahko sklepate, da imajo težave tako v poklicnem kot v zasebnem življenju.

3. Vsaka identiteta ima svojo zgodbo

Pri disociativni motnji identitete lahko oseba doživi eno ali več drugih identitet. Čeprav sprememba ni vedno tako očitna, kot si predstavljate, ima lahko vsaka ločena identiteta svoje ime, zgodovino, včasih glas, spol in druge specifične značilnosti. V nekaterih primerih identitete niti niso ljudje, lahko pa so tudi bolj podobne funkcijam osebnosti kot entitetam.

»Ločene identitete se lahko pojavijo kadarkoli, in če je prisotna huda amnezija, se oseba tega niti ne spomni,« je pojasnil dr. Bruce Figuered.

4. Občutek, da živiš v sanjah

V primeru depersonalizacijske motnje, ki je še ena disociativna motnja, se lahko nekdo počuti daleč ali celo zunaj sebe. Zdi se mu, kot bi živel v sanjah, ali pa živi povsem mehansko. »Depersonalizacijska motnja lahko traja nekaj trenutkov, lahko pa se raztegne na nekaj let. Blage občutke te motnje ob hudem stresu včasih občutijo tudi ljudje brez teh duševnih težav. Poleg stresa lahko take občutke izzovejo stranski učinki zdravil ali zastrupitev,« je dodala dr. Mae Casanova.

5. Brez filmske drame

»Čeprav liki z multiplo osebnostjo radi privlačijo filmske ustvarjalce, preskoki osebnosti v resnici niso nikoli tako dramatični, kot jih prikazujejo na platnu. Največkrat gre za rahlo spremenjeno obnašanje, na primer za drugačno držo pri sedenju, drugačen način govora. Filmskim scenaristom zadošča že odkašljevanje in oseba ima že multiplo osebnost,« je Mayer razblinil mite s filmskega platna.

Kakšna pa je potem resnična oseba z disociativno motnjo identitete? »Lahko so zmedeni, izgubljeni in pozabljivi, telo pa je ves čas napeto. Moji pacienti to imenujejo depersonalizacija, kar bi lahko opisal kot stanje, ko se jim misli in občutki zdijo neresnični, ali jih sploh ne čutijo za svoje.«

6. Brez zdravljenja traja večno

»Zavedati se moramo, da disociativne motnje nastanejo zaradi tesnobe, ki nas povsem preplavi. Zato je dobrodošlo, da poiščemo način za obvladovanje stresa. V mnogih primerih disociativna motnja identitete izvira iz travme v otroštvu, zato je priporočljiva psihoterapija ali celo družinska terapija. Zdravil za disociativno motnjo identitete za zdaj še nimamo, z zdravili pa se da pomagati, ko motnjo spremljajo motnje razpoloženja, na primer za depresijo in tesnobo. Če pa imate, ali če poznate nekoga, ki ima simptome disociativne motnje identitete, je terapija prava pot. To je prvi in pomemben korak k soočanju in obvladovanju težav,« pravi Mayer.

7. Več, kot si mislite

»Strokovnjaki se prerekajo o razširjenosti disociativne motnje identitete, a večina se je uglasila pri približno dveh odstotkih populacije,« je odkril Raichbach. Morda se vam ta številka ne zdi visoka, a je primerljiva z drugimi motnjami, na primer shizofrenijo in bipolarno motnjo. »Čeprav je redkejša od tesnobe in depresije, disociativna motnja identitete ni tako redka, kot si ljudje mislijo.«

Četudi si morda predstavljamo dosicativno osebnostno motnjo na svoj način, je pomembno poznati dejstva in izbrisati stigmo, ki jo spremlja, zato da se bodo lahko tisti, ki se z njo soočajo, lažje in pogumno odločili, da poiščejo pomoč, ki jo potrebujejo.

Vir: Bustle

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri