7 posledic pri otroku, ki je odraščal brez ljubezni ob hladnih starših

7 posledic pri otroku, ki je odraščal brez ljubezni ob hladnih starših (foto: profimedia) profimedia
30. 8. 2019

Vzroki, da se starši ali skrbniki čustveno odmikajo od otrok, so različni. Med drugim lahko gre za duševne bolezni, osebnostne motnje, poslovne cilje ali neprimerno vzgojo.

Katerikoli od vzrokov za starševsko hladnost in odtujenost otroku prinaša vseživljenjsko potovanje skozi nestanovitne in neuspešne medsebojne odnose, čustveno lakoto, praznino, zmedeno identiteto, šibko navezanost na druge ljudi, nizko samopodobo in delovno učinkovitost itd.

Raziskave so pokazale, da je za dojenčke in odraščajoče otroke nadvse pomembna topla in ljubeča povezanost z mamo. Brez ustrezne starševske figure se lahko pri otroku razvijejo čustvene in duševne težave ter več osebnosti.

Pri številnih ljudeh, ki so odraščali brez ljubečih staršev, so se zaradi pomanjkanja ali izostanka čustev povečali psihiatrični simptomi, učne težave ter strah pred tem, da jih bodo bližnji zapustili. Učinki in posledice odraščanja brez čustveno dosegljivih staršev so torej zelo obsežni.

Starši, ki so odmaknjeni od otrok, so pogosto nezreli in psihološko prizadeti. Imajo mnogo lastnih težav, ki imajo – verjeli ali ne – korenine v lastnem otroštvu. Največkrat niso sposobni zadovoljiti čustvenih in psiholoških potreb svojega otroka, pogosto so čustveno izgoreli ter se ne morejo spoprijeti niti z lastnimi čustvenimi in psihološkimi potrebami. Posledično se razvijejo v osebe, ki zavračajo druge, se čustveno umaknejo, postanejo egocentrični ali narcisoidni, ali pa so obsedeni z uspehom, ki ga želijo doseči za vsako ceno. Na čustveni ravni preprosto niso zreli za svoja leta.

Zaradi lažne oziroma navidezne zrelosti takšni starši na nek način prisilijo otroke, da prezgodaj odrastejo in postanejo čustveno neodvisni. Starši vzdržujejo negativne vzorce zaradi pomanjkanja samozavedanja, kar pogosto prizadene otroke na več načinov, medtem pa otrok čedalje bolj tone v obup. Na žalost se ti otroci razvijejo v najstnike, ki hlepijo po čustvih, in odrasle, ki hrepenijo po ljubezni, varnosti in naklonjenosti, česar nikoli niso imeli in čutili.

Simptomi za čustveno nezrele in odmaknjene odrasle osebe pogosto vključujejo:

  • togost (nepripravljeni so se prilagajati, ko bi bilo potrebno);
  • nizko stresno toleranco (nezmožnost zrelega prenašanja stresa);
  • čustveno nestabilnost z agresijo (značilni izbruhi jeze, povezani s fizičnimi grožnjami, samomorilske grožnje, samopoškodovanje);
  • pomanjkanje meja (otrokom želijo biti prijatelji namesto starši);
  • nestabilni odnosi (več partnerjev ali prijateljev, ki ustvarjajo več težav kot miru);
  • želja po pozornosti (hlepijo po priznanjih, pohvalah, potrditvah za vsako ceno).

Posledice odraščanja ob nezrelih in čustveno odmaknjenih starših

1. Vpliv na poznejše odnose. Naj se vam zdi še tako čudno, a otroške izkušnje vplivajo na odnose v odrasli dobi in določajo, kako komunicirate z drugimi. Če je bil nekdo ljubljen in so zanj primerno skrbeli, bo najverjetneje iste lastnosti pokazal tudi kot odrasla oseba. Ko pa so ga v otroštvu zanemarjali ali zlorabljali, bodo izstopale lastnosti, s katerimi se je nekoč zaščitil, ravnal bo obrambno ali pretirano zaščitniško. Nekateri so jezni in se borijo z daljšimi razmerji, kar vodi v vrsto kratkoročnih in nestabilnih odnosov.

Treba je opozoriti, da ne bo imel vsak čustveno zanemarjen otrok pozneje težav. Nekaterim uspe, da odrastejo v veliko boljše osebe od svojih staršev. Pri vsakomur so namreč okoliščine drugačne, različne pa so tudi življenjske spremenljivke ob hladnih, odtujenih starših.

Pod črto vseeno lahko zapišemo, da ima večina otrok zaradi čustvene praznine v otroštvu pozneje v najstniških in odraslih letih veliko težav v odnosih z drugimi ljudmi.

2. Strah pred navezanostjo in ljubeznijo. Otroci, ki so odraščali ob hladnih starših, se bojijo čustveno navezati na druge in težko sprejemajo ali izkazujejo ljubezen. Pri delu z osebami, ki so bile zlorabljene (čustveno, telesno ali spolno), je opazen vzorec, ki kaže, da se večina spopada z vzdrževanjem ustreznih odnosov z vrstniki in osebjem (učitelji, kolegi, nadrejenimi), za nameček pa se težko povežejo tudi s strokovnjaki za duševno zdravje. Pomembna sestavina čustvene navezanosti je zaupanje, a ko nekdo še nikoli ni izkusil ljubezni, naklonjenosti in zaščite ljubeče odrasle osebe, je zelo verjetno, da bo podzavestno posegel po obrambnih in zaščitnih mehanizmih, s čimer se bo na nek način ločil od drugih. Tovrstna obramba jim na žalost preprečuje, da bi se vključili v terapijo, ali da bi zaupali in začeli verjeti, da je lahko človek srečen in varen v odnosih z drugimi.

3. Lastnosti narcisoidnih ljudi in ljudi z mejno osebnostno motnjo. Narcistična osebnostna motnja (NPD) in mejna osebnostna motnja (BPD) sta motnji, ki lahko negativno prizadeneta vse ljudi, ki so povezani s trpečimi. Nestabilna, čustveno labilna razpoloženja, ki so pogosto značilna za BPD, lahko privedejo do pogostih prepirov, paranoje, obtoževanja ter telesne in besedne agresije. Egocentrično, pretirano samozavestno in arogantno vedenje, povezano z NPD, lahko odraščajoče otroke čustveno odtujijo. Brez ustreznega zdravljenja obe motnji destabilizirata družinsko okolje in številne druge odnose.

4. Sebičnost. Pri zanemarjenih otrocih se velikokrat razvije sebičnost, ki velja kot osebnostni primanjkljaj. Če se kot otrok ne naučite deliti, vodi to do čustvene odmaknjenosti in nezrelega vedenja. Primer: desetletni fantič je po pouku rad igral igrice na maminem iPadu. Mama, ki je bila v otroštvu zlorabljena, mu tega ni več dovolila. Mnogi starši ne želijo, da njihovi otroci zapravljajo čas na igricah, dokler ne naredijo domače naloge ali izpolnijo domačih obveznosti, a v tem primeru to ni bil vzrok za prepoved. Mama je sčasoma priznala, da jo je motilo, ker je imel v rokah napravo, za katero je porabila veliko denarja. Všeč ji je bilo, da je iPad videti še vedno kot nov. Nato je razkrila, da je v otroštvu redko imela kaj, kar je bilo njeno, zato je čutila potrebo, da »zaščiti« svojo naložbo.

Ta vrsta sebičnosti je povzročila dolgoletne spore med njima. Med odraščanjem je sin začel dvomiti o njenih odločitvah, postajal je zamerljiv in nazadnje prosil, da bi se preselil k očetu. Odnos med materjo in sinom je bil uničen.

5. Zloraba drog in zasvojenost. Mnogi se z bolečino in žalostjo spoprimejo tako, da posežejo po drogah, ob katerih bežijo od resničnosti in s katerimi si blažijo duševno bolečino. Žal se rekreacijska raba substanc ali pomirjeval na recept iz navade pogosto spremenijo v zasvojenost. Ko se to zgodi, postane njihovo življenje še bolj zapleteno, saj odnosi, služba in druga pomembna življenjska področja pri odvisniku nenadoma niso več pomembna.

6. Izguba identitete in smernic. Marsikdo od zapostavljenih otrok se v odrasli dobi sprašuje, kako veš, kakšen bi pravzaprav moral biti odnos, saj so bili vsi medsebojni odnosi v njihovem življenju agresivni ali na nek način izkoriščevalski. Odgovor se skriva v pomembnosti osnovnih, trdnih moralnih temeljev in močni identiteti. Če ne razumete, kdo ste v resnici, je večja verjetnost, da boste sledili množici in v svoje življenje nekritično spustili vsakogar, ki bo pokazal kanec zanimanja za vas. Ko pa veste, kdo ste, kaj želite in kaj je za vas dobro, boste bolj previdni pri izbiri svojih sopotnikov. Pomanjkanje ali izguba identitete privede do niza nestabilnih in plitvih odnosov na kratek rok.

7. Brez upanja, vere in veselja. Odraščanje ob čustveno praznih starših pušča otrokom globok občutek izgube in žalosti. Izguba staršev, ki so še vedno živi, gledati staršem v oči in slišati njihov glas, hkrati pa se počutiti svetlobna leta daleč, in nesposobnost, da se povežete z osebo, ki vas je pripeljala na ta svet, je nadvse tragično. Tragika je toliko večja, ker se zdi lepša prihodnost kot nedosegljiv korenček na palici ali oddaljena fantazija. Nesrečnike iz čustveno odmaknjenih družin preplavi žalost, izgubijo vsako upanje, vero in veselje. Včasih ponotranjijo svoja čustva, zaradi česar se čutijo potlačeni, nagibajo se k samomorilnim mislim in samopoškodovanju. Takrat pogosto stopijo na sceno droge.

Resnično žalostno je, da na otrokovo življenje tako močno vplivajo čustvena in psihološka nestabilnost ter odmaknjenost staršev. Zdi se, kot da bi to prepričanje nestabilnim staršem dalo več moči, kot si jo zaslužijo. Toda desetletja raziskav potrjujejo, da otroci v zgodnjem razvoju potrebujejo toplega skrbnika, zato da razvijejo ustrezne veščine (sposobnosti, da si čustveno dosegljiv, da se povežeš z drugimi, da razumeš pravila komunikacije v družbi itd.), potrebne za poznejše življenje.

Vir: PsychCentral

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri