Ali se vaš otrok zna upreti vrstnikom, ki uveljavljajo svojo voljo z ustrahovanjem, žalitvami, pretepi, izsiljevanjem in zlorabami?

Mediji so že velikokrat opozorili na naraščajoče nasilje med mladimi, ki je v nekaterih državah preraslo celo v epidemijo. Javnost je tako izvedela tisto, s čimer se starši in učitelji redno soočajo. Vsem je jasno, da je treba nasilje ustaviti. Toda kako?

Šolska politika zagovarja ničelno toleranco do nasilja, kriminalisti pa se lotevajo zgolj najbolj razvpitih, težko obvladljivih nasilnežev. Drugi, manj napadalni, ostajajo v ozadju in prikrito terorizirajo sošolce naprej. Treba se je torej braniti. Ne gre za maščevanje. Ko bi se ustrahovani združili in svojim mučiteljem vrnili milo za drago, ne bi veliko dosegli. Še vedno bi šlo za nasilje, nasilje, kateremu bi se pa radi izognili.

Najbrž je najbolje otroke poučiti, kako se lahko postavijo zase in zatrejo ali se izognejo ustrahovanju. Čim prej in takoj, ko se začne. Svet se zaradi vašega otroka ne bo spremenil, lahko pa vaš otrok spremeni svoj svet in se nauči nekaj pravil, ki ga bodo zavarovala pred mladimi nasilneži.

1. Povezava s prijatelji

Nasilneži navadno žrtev osamijo, ji dajo občutek, da je povsem sama in nemočna. Potencialne žrtve pa pridobijo moč, ko se med sabo povežejo, ko se združijo z zvestimi prijatelji in odraslimi, ki jim zaupajo.

2. Zavest

Včasih imajo otroci občutek, da odrasli ne ukrepajo, zato jim niti ne povedo, da imajo težave. Morda so res kakšni primeri, ko odraslim ni mar ali pa spregledajo resnost položaja, velikokrat pa se zgodi, da starši ne vedo, kaj se v resnici dogaja. Nasilneži pogosto izkoristijo sorodstvene vezi in nasilno obnašanje premeteno uveljavljajo na družbeno sprejemljiv način, tako da ga radar odraslih niti ne zazna. Poučite otroka, kaj je sprejemljivo in kaj ne, pomagajte mu, da razvije lastno zavest, s katero bo znal sam prepoznati nasilno obnašanje. Jasno mu povejte, da lahko pride z besedo na dan in vam zaupa. Poudarite, da to ni znamenje strahopetnosti, ampak drzna in pogumna poteza.

3. Toženje ali ukrepanje

Ko pride, na primer, vaša hči domov in vam pove, da se šoferju šolskega avtobusa ni upala povedati, da je vrstnik pljuval po njej, ker se je bala, da jo bodo označili za tožljivko, je čas, da z njo razčistite pomen pojmov. Razložite ji, da je njen odziv točno takšen, kakršnega si je nasilni fant želel – izolacija, ki je uveljavljena metoda ustrahovanja. Če bi šoferju ali kateremu drugemu odraslemu povedala, kaj si je nasilnež privoščil, to ne bi bilo tožarjenje, ampak ukrepanje. Pravilno ukrepanje, ki bi spremenilo dinamiko odnosov. Nasilni otrok bi spoznal, da žrtev, na katero se je spravil, ne more osamiti, s tem pa izgubi svojo moč.

4. Hitro ukrepanje

Čim dlje nasilnež uveljavlja svojo voljo, večjo moč ima. Pogosto se ustrahovanje začne v razmeroma milih oblikah, z neprimernimi imeni, draženjem, besednimi bodicami ali manjšimi telesnimi napadi, kot sta odrivanje in zaletavanje. Za mučitelja je to testno obdobje in če ugotovi, da žrtev molči in se ne obrne na odrasle, se napadi stopnjujejo. Naučite otroka, da ukrepa takoj, kajti to je edini način, s katerim se upre in ustavi ustrahovanje. Naj se torej nemudoma pogovori z odraslimi.

5. Jasen, odločen odgovor

Bolj kot je nasilnik prepričan, da se lahko spravi na svojo žrtev, ker se mu ne bo postavila po robu, bolj drzen bo. Zato je nujen jasen, odločen odgovor že na začetna ustrahovanja. Dlje kot otrok čaka, težje se bo zoperstavil nadlegovanju. Odločni otroci se bolje znajdejo na majavih tleh in lahko preprečijo naslednjo rundo nadlegovanja, medtem ko je pasivni odziv vabilo za nadaljnjo zlorabo.

6. Hladnokrvna komunikacija 

Odločni otroci uporabljajo preprost, brezčustven in neposreden jezik, s čimer nasilnežem dajo vedeti, da se ne bodo pustili nadlegovati. Naučite otroka, kako naj se odzove mirno in odločno, kako v njegovih besedah ne bo čutiti strahu ali jeze. Ko se bo znal odzvati hladnokrvno, si bo okrepil samozavest, nasilniku pa bo na tak način sporočil, da zna uveljaviti lastno voljo. Ustrahovanje bo izgubilo ostrino, nasilnik pa bo zaznal, da se ni spravil na pravo žrtev.

7. Govorica telesa

Ko boste otroka učili, kako naj vzpostavi odločno držo, si pomagajte tudi z govorico telesa, ki podpira izgovorjene besede. Poučite ga o naslednjih neverbalnih zakonitostih, ki bodo nasilniku naznanile, da misli resno:

  • očesni stik;
  • miren, enakomeren glas;
  • pokončna drža in primerna razdalja od nasilnika;
  • ko se pogovarja z nasilnikom, naj ga nagovarja z njegovim imenom.

Otroku pojasnite, da so odmik pogleda, zvišan ton glasu ali zgrbljen trup znamenja, ki nasilnemu vrstniku sporočajo, da ima pred sabo prestrašeno žrtev.

Vir: Psychology Today

13. marec 2018 Zanimivosti foto: profimedia

Story

Letna naročnina (26 izvodov)

Cena s popustom: 48,75 €

REDNA CENA: 65,00 €

NAROČITE ZDAJ

Liza

Letna naročnina (52 izvodov)

Cena s popustom: 66,30 €

REDNA CENA: 88,40 €

NAROČITE ZDAJ

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri