6 zastarelih mitov o homoseksualnosti, ki jim mnogi še vedno verjamejo

17. 3. 2018
Deli
6 zastarelih mitov o homoseksualnosti, ki jim mnogi še vedno verjamejo (foto: profimedia)
profimedia

Komaj pred pol stoletja je bila homoseksualnost ena najbolj zamolčanih skrivnosti – vsi so vedeli, da obstaja, a ne na televiziji ne na filmu se ni dalo videti nobenega homoseksualca. O tem se seveda ni govorilo niti v družinskem krogu.

To je povsem razumljivo za tiste čase, saj so se o homoseksualni skupnosti širile smešne in povsem napačne predstave. Danes, ko se je javnosti razkrilo kar nekaj zvezdnikov in politikov, ter imamo na voljo dobre knjige, iz katerih se lahko kaj naučimo, so zastareli miti neopravičljivi.

Kljub temu je še vedno veliko predsodkov in nesporazumov. Na primer ...

Mit: Vemo, za kako obsežno populacijo gre

Živimo v svetu, ki beleži vse demografske podatke, zato je znano, koliko ljudi se boji višine, ali koliko oseb obožuje pico s tanko, hrustljavo skorjo. Logično bi bilo, da ne tavamo v temi, niti ko gre za število homoseksualcev, mar ne? Najbolj pogosto se slišijo podatki, da je med moškimi približno 10 odstotkov istospolno usmerjenih in med ženskami šest. Ti številki sta iz časa legendarnega biologa in seksologa, ustanovitelja inštituta za spolne raziskave na univerzi v Indiani, Alfreda Kinseyja, ki ga že šest desetletij ni več med nami. Številke so torej močno zastarele.

V resnici pa ...

Nikomur se niti ne sanja, koliko homoseksualcev je. Kinseyjevih 10 odstotkov bi lahko danes pomenilo tudi dva ali dvajset odstotkov. Opravljene ankete imajo namreč eno skupno točko – iz rezultatov nobene ni mogoče izračunati števila homoseksualcev.

Zakaj? Odgovor je preprost. Opiramo se na raziskave iz časa, ko se o spolni usmerjenosti ni govorilo, razkritje pa je bilo sramotno. Tako v ZDA kot v drugih državah. Primer: če bi se zanašali izključno na prostovoljna razkritja, bi v 98 let dolgi zgodovini ameriške nogometne lige našli le enega homoseksualca. V anketah so tisti, ki so hoteli molčati, ostali tiho. Na vprašanje niso odgovorili, ali pa so obkrožili heteroseksualno možnost. Homoseksualnost se pač ne vidi na oko, kot na primer barva kože, las ali oči in rasa, ne da se izmeriti kot višina in teža. Zato se jo lahko zamolči. Raziskovalcem torej ni preostalo nič drugega kot ugibanje.

Mit: Biseksualci so le neopredeljeni homoseksualci

Za veliko ljudi (celo za mnoge homoseksualce) je opredelitev za biseksualca navadno blebetanje, značilno za reve, ki se ne morejo odločiti, ali imajo raje moške ali ženske. Pravijo, da je biseksualec mitološko bitje, kot je na primer samorog. Biseksualcev torej po njihovem mnenju sploh ni.

V resnici pa ...

... so. Znanstveniki so to potrdili z več meritvami, tudi z merjenjem spolne vznemirjenosti. Zdaj veste kaj v kratici LGBT pomeni B. Spet lahko zavijemo k številkam in skušamo ugotoviti, koliko jih je. Naloga je neizvršljiva, kajti znova gre zgolj za ocene. Povrhu so še na moč osovraženi. Raziskave kažejo, da so heteroseksualci (predvsem moški) trikrat bolj naklonjeni homoseksualcem kot biseksualcem. Če ste pomislili, da lahko najdejo zatočišče vsaj znotraj LGBT, ste se zmotili. Pripadniki te skupnosti jih obravnavajo kot homoseksualce, ki so še vedno v fazi zanikanja svoje spolne usmerjenosti, zato so za njih izdajalci, ki zavirajo proces boja za enake pravice. Biseksualce se tako na vseh ravneh pometa pod preprogo.

Mit: Pari igrajo moško in žensko vlogo

Hollywood je zgradil stereotip homoseksualnega razmerja, v katerem imata partnerja moško in žensko vlogo. Če pare pogledate od blizu, boste opazili, da ima eden močnejšo postavo in tetovaže, medtem ko je drugi v čipkah. Površnemu opazovalcu je tak model logičen. Nekdo pač mora biti možata osebnost, ki ima glavno besedo, in drugi z bolj ženskimi značilnosti, ki je seveda v podrejeni vlogi. Tako pač razume človeško naravo.

V resnici pa ...

V tem primeru je resnica znana že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Raziskave so takrat pokazale, da pri moških vzpostavi tako razmerje le sedem odstotkih parov. Ta številka je povsem smiselna, če upoštevamo, da mit o delitvi vlog na moško in žensko sloni na predvidevanju, da kljub drugačni spolni usmerjenosti homoseksualce podzavestno še vedno privlači »nasprotni« spol. Tako razmišljanje izhaja iz nezmožnosti heteroseksualcev, da bi resnično razumeli homoseksualce.

Resničnost takih trditev ne podpira. Raziskave so potrdile, da se moški v homoseksualnem razmerju lotevajo domačih opravil mnogo bolj pravično. Opravkov si ne delijo po spolu, ampak si jih enakomerno razdelijo. Taka delitev je bolj poštena, saj ne pride do zamer ali nezadovoljstva, ker bi od nekoga samodejno pričakovali, da opravi neko delo.

A človek je zapleteno bitje in na pamet razglaša, da mora biti eden od partnerjev vodilni in drugi podrejeni. Ne dojema, da je delitev dela stvar dogovora obeh strani. Še zlasti v današnjem času, ko so nam sprejemljive zaposlene mame in očetje-gospodinjci. Kljub temu se še vedno ubadajo s tem, kdo v homoseksualnem razmerju nosi hlače v hiši.

Mit: Homoseksualci niso verni

Ob spremljanju poročil zlahka dobimo občutek, da so poroke med homoseksualci pravzaprav bitka med homoseksualci in nazadnjaškimi kristjani. Od tod izvira površno dojemanje, da povprečnemu homoseksualcu ni mar za sveto pismo. Ali katerokoli drugo vero. Resnici na ljubo vse tri glavne religije v svojih svetih knjigah zanikajo homoseksualnost. Celo miroljubni Dalajlama pravi, da je za budiste homoseksualnost spolna zloraba.

Ko k temu dodamo še množico verujočih, ki za vse gorje tega sveta krivijo homoseksualce, je povsem naraven sklep: če vera ne mara homoseksualcev, homoseksualci ne marajo vere.

V resnici pa ...

Leta 2009 so v krščanski organizaciji Barna Group opravili raziskavo, iz katere so izluščili konkretne številke: za 60 odstotkov homoseksualcev in lezbijk je vera pomemben del njihovega življenja. Poglejmo še po nekaj imenih. Imam Daayiee Abdullah je kmalu potem, ko je postal prvi homoseksualni imam v ZDA, vodil pogrebni obred muslimana, ki je umrl zaradi okužbe z virusom HIV. Rabi Steven Greenberg je prvi homoseksualec judovske vere na tako spoštovanem položaju in hkrati prvi, ki je pred oltarjem zapečatil zvezo dveh židovskih homoseksualcev. Homoseksualci so torej tudi na visokih položajih v verski hierarhiji. Na drugi strani različne krščanske cerkve v ZDA (evangeličani, prezbiterijanci, luteranci ...) kar tekmujejo med sabo v »odprtosti« in sprejemajo medse homoseksualne duhovnike.

To seveda ne pomeni, da je vernim homoseksualcem postlano z rožicami in da ne naletijo na odpor, kaže pa, da obstajajo in da jih je veliko.

Mit: Homoseksualci zaslužijo več denarja

Istospolno usmerjene, ki ustvarjajo televizijske oddaje in serije v ZDA, javnost istoveti s tremi značilnostmi: da so modno oblečeni, da živijo v razkošnih stanovanjih in da se imajo v življenju lepo. Dve od treh lastnosti terjata veliko denarja, zato je sporočilo javnosti jasno. Morajo zaslužiti veliko, da si tako življenje lahko privoščijo. Tudi to sklepanje ima nek smisel, kajti San Francisco in New York, ki veljata za glavni oporišči homoseksualne skupnosti, sta po življenjskih stroških dve najdražji mesti. Prepričanje potrjujejo tudi oglaševalci, ki so si v zadnjem času za prodajno tarčo odkrito izbrali prav istospolno usmerjene stranke.

Razširjenost dojemanja, da so istospolno usmerjeni bogati, dodatno podpira izgubljeni sodni postopek iz leta 1996, s katerim so skušali dokazati, da bi morala biti homoseksualna skupnost v državi Kolorado zaščitena pred diskriminacijo. Sodnik Antonin Scalia je po procesu v uradno poročilo zapisal: »Vsi, ki so vpleteni v istospolno obnašanje, imajo praviloma visoke dohodke.« Pripomba je seveda nesmiselna, saj vzbuja vtis, da vsakogar, ki se razkrije v javnosti, nemudoma vržejo v trezor risanega junaka strica Skopušnika in se valja med zlatimi cekini.

V resnici pa ...

Sodnik Scalia očitno ne pozna dejanskega stanja, ki kaže, da je večina na robu preživetja. Leta 2013 so na Williamsovem inštitutu kalifornijske univerze UCLA po temeljiti raziskavi sestavili poročilo, ki odkriva, da so v kriznih časih homoseksualci in lezbijke veliko bolj ogroženi od heteroseksualcev in resno izpostavljeni revščini. K temu seveda prispeva zakonodaja v nekaterih zveznih državah, da delodajalec še vedno lahko odpusti zaposlenega na podlagi tega, kaj se dogaja v njegovi spalnici. Leta 2013 je bil zato vsak peti homoseksualec v starosti od 18 do 44 let odvisen od paketov pomoči.

Če pa gre za temnopoltega homoseksualca ali homoseksualca z otrokom, je statistika še bolj neusmiljena. Kaj šele v primeru lezbijke, saj ženske po ustaljeni tradiciji zaslužijo manj od moških. Dom temnopoltih lezbijk z otrokom, ki skušajo preživeti od prvega do prvega, ne bo torej tako razkošen kot v nadaljevanki Will in Grace, ampak bo bolj podoben skromni, ceneni hiški ali stanovanju z nizko najemnino.

To je seveda dodaten razlog, da ljudje zamolčijo svojo spolno usmerjenost. V San Franciscu in New Yorku je seveda lažje, a predstavljajte si, kakšni so predsodki in kakšne so posledice razkritja v revnejših in bolj nazadnjaških delih države.

Mit: Spolna usmerjenost je nespremenljiva

Kljub desetletjem sprememb, drugačnemu družbenemu okolju in pesmim, ki jih prepeva Lady Gaga, se javnost še vedno oklepa dejstva, da ni stikala, s katerim bi vklopili ali izklopili istospolno usmerjenost. Človek se je tak rodil in s tem živi do smrti. V dobrem in slabem. Ob aferi, ki pride v javnost, da so na primer zasačili nekega poročenega politika z vzdrževalcem bazena, javnost sklepa, da je bil že vse življenje homoseksualec. In obratno. Ko nek istospolno usmerjeni zvezdnik objavi, da je prestopil med heteroseksualce, javnost predvideva, da gre za denar. Njegov zastopnik mu je razložil, da je dobiček odvisen od prodaje vstopnic. 

V resnici pa ... 

Uradna znanost pravi, da lahko človek povsem spremni svojo spolno usmerjenost in se prelevi iz istospolne osebe v heterospolno ter obratno. To pa ne pomeni, da lahko človek spremembo doseže zavestno. Z odločitvijo. To tudi ne pomeni, da lahko otroke istospolno usmerjenih »ozdravimo« s prikazovanjem dražljivih slik in filmov nasprotnega spola.

Zadnja leta so se znanstveniki poglobili v raziskovanje naraščajoče populacije tako imenovanih pozno dozorelih lezbijk. Gre za ženske po 30. in 40. letu starosti, ki so nenadoma ugotovile, da pogrešajo »žensko« ljubezen. Morda boste pomislili, da gre ženska zgolj skozi neko eksperimentalno obdobje (ali, še huje, da to počne, ker bi rada pritegnila pozornost), toda številne raziskave to misel rušijo. Znanstveniki so več let sledili skupini žensk in merili spremembe pri njihovem spolnem obnašanju, ter potrdili, da se je sčasoma možno popolnoma spremeniti.

Pri moških je vzorec drugačen, ker ima pač družba različen odnos do lezbijk kot do homoseksualcev. Spremembe se zato odražajo na drugačen način. Primer: heterosksualne moške čedalje pogosteje privlači analni seks, nekateri poročeni možje pa eksperimentirajo z moškimi in se še vedno razglašajo za heteroseksualce.

Takšne okoliščine vodijo do novega koncepta, imenovanega panseksualnost. Vsebinsko to pomeni, da pri privlačnosti spolnega partnerja ne igra več vloge spol, ampak oseba. Mnogo ljudi je celo začelo zavračati označbe homoseksualec, heteroseksualec ali biseksualec.

Morda je to smer, ki jo je ubralo človeštvo po novem, in kdo ve, ali ne bo naša družba potem bolj srečna ... dokler ne bomo naleteli na vesoljce in bomo hoteli z njimi v posteljo. In se bo boj za priznanje novih spolnih navad znova začel.

Vir: Cracked

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju