Za najbolj čudovite in prijazne duše, ki jih spremlja nenehni nasmešek, se zdi, da so zelo srečne. Pa je to res? Pomoč drugim in to, da ste jim nenehna opora, vam še ne prinese sreče.
Sreča vedno ne izhaja iz razdajanja in prijaznost ni vedno prava pot do dobrega počutja. Preberite, zakaj je tako.
1. Tudi prijazni ljudje imajo svoje želje in hotenja
Prijazni ljudje ne ne ubijejo svojih želja. Tako kot drugi imajo tudi oni večplastno osebnost. Obstajajo določene stvari, ki zadovoljijo njihovo dušo. Nenehno razdajanje ni zagotovilo, da bodo ostali srečni, saj bodo vedno čutili, da jim nekaj manjka. V trenutku, ko ostanejo sami, bo občutek sreče (zaradi pomoči drugim) začel popuščati, saj bodo pogrešali nekaj, po čemur hlepi njihova duša.
2. Preveč dajejo
Prijazni ljudje dajejo in pri tem jih nič ne ustavi. Z razdajanjem bodo nadaljevali tudi takrat, ko bodo dali že preveč. Včasih jih to privede tudi do težav, saj pozabijo na svoje potrebe – takrat, ko se postavijo na glavo, da bi pomagali drugemu, povzročijo težave sebi. V zameno za prijaznost in pomoč ne pričakujejo ničesar (tako bi tudi moralo biti, če se sami odločijo za razdajanje), a izgubijo občutek za to, kdaj bi se morali ustaviti. To jih za nekaj časa napolni z občutkom sreče, a na dolgi rok si bodo zaželeli nekaj v zameno, pričakovali bodo enako prijaznost. Če tega ne dobijo, bodo zelo razočarani (običajno pa se zgodi prav to!).
3. Pričakujejo pošten odnos
Prijazni ljudje so »dajalci« - vložijo svoj čas, trud in čustva, da bi nekaj dali družbi. Tisti, ki družbi daje, pa enako pričakuje od družbe – na tej točki pa jih čaka razočaranje. Družba ni polna odpuščanja in razumevanja ter ni vedno tako prijazna, kot si mislijo prijazni ljudje. To jih pogosto užalosti in pripelje na rob obupa.
3. Žrtvujejo se
Ljudje, ki dajejo, običajno več delajo in vložijo ves svoj trud v to, da bi bilo delo opravljeno. Prijazni ljudje žrtvujejo svoj spanec in druge pomembne življenjske stvari za to, da bi pomagali drugim in jih osrečili. Nič jih ne ustavi pred razdajanjem in včasih so sami sebi zaradi tega največji sovražnik, saj jim tako početje lahko zelo škodi.
5. Pomanjkanje samozadovoljstva
Prijazni ljudje pogosto niso zadovoljni sami s seboj. Njihovo dajanje družbi ima svoje omejitve. Postanejo depresivni, ko nimajo dovolj virov ali znanja, da bi pomagali drugim. Še bolj trdo bodo delali, samo da bi nekomu ponudili pomoč. Vedno si želijo, da bi lahko dali ali naredili še več za druge.
6. Preveč razmišljajo
Prijazni ljudje so inteligentni. Vemo, da visoko inteligentne ljudi pogosto spremljajo depresivni občutki. Ko pride do »trka« teh dveh svetov, se pojavi še zelo nezaželena otožnost. Ta pa je rezultat njihovega razmišljanja. Ko ne pomagajo drugim ali nimajo drugega dela, začnejo preveč premišljevati in premlevati dogodke. Analizirajo socialno-politične razmere na svetu, pogosto razmišljajo o trpečih ljudeh, tako pa se spravijo na rob depresije. Ker se veliko samoizprašujejo, pogosto pridejo do zaključka, da enostavno niso dovolj dobri ljudje, čeprav je to daleč od resnice.
Pri prijaznosti ne gre samo za to, kako se počutimo in kaj dobimo, gre bolj za čustveno rast, ki jo doživimo, za dviganje vibracij in pošiljanje dobrih valovanj v svet. Prijaznost nas ne nagradi takoj, a se nam prej ali slej obrestuje. En prijazen korak - pa naj je še tako majhen - porine svet v boljšo smer, zato ne smemo odnehati.
Povzeto po themindsjournal.com
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
