52 presenetljivih poti do sreče po Rolfu Dobelliju!

Pred dnevi so v založbi Učila International izdali novo nepogrešljivo knjigo avtorja uspešnice Umetnost jasnih misli.

Priljubljeni pisatelj Rolf Dobelli se je s knjigo Umetnost dobrega življenja pridružil plejadi mislecev, ki se že od antike, se pravi najmanj 2500 let ali še dlje, sprašujejo, kaj je dobro življenje.

In čeprav si prav vsaka generacija taista vprašanja zastavi na novo, da bi na koncu ugotovila, da sveti gral dobrega življenja ne obstaja, je bil Rolf Dobelli mnenja, da bi danes do odgovorov vendarle lahko prišli.

V zadnjih desetletjih se je namreč na številnih področjih zgodila prava revolucija mišljenja.

V znanosti, politiki, ekonomiji, medicini in na mnogih drugih področjih so spoznali, da je svet veliko preveč zapleten, da bi ga lahko dojeli z eno samo veliko idejo ali peščico principov. Če naj bi svet torej zares razumeli, bi se ga morali lotiti z različnimi miselnimi metodami. In prav to je tudi namen Dobellijeve knjige Umetnost dobrega življenja.

V njej predstavi kar 52 miselnih metod, ki same po sebi še ne zagotavljajo dobrega življenja, predstavljajo pa priložnost, da se mu približate bolj kot kdaj koli.

V nadaljevanju vam bomo na kratko orisali tri izmed 52-tih Dobellijevih tehnik, ki vam bodo pomagale na pot k sreči, za več branja pa vam na koncu vendarle priporočili kar Dobellijevo knjigo Umetnost dobrega življenja.

Ne bo vam žal.

Tiranija poslanstva

Miselna metoda št. 16

Ko danes slišimo besedo 'poklicanost' ali 'poslanstvo', pogosto pomislimo na ljudi, kot je Frančišek Asiški, Sveti Pavel ali Blais Pascal. Pri tem je nadvse zanimivo, da je eno najpogostejših vprašanj, ki jih mladi zastavljaju Rolfu Dolbelliju, prav: 'Kako odkriti svoje poslanstvo'.

In vsakič znova pogoltne slino, saj je t.i. poklicanost relikt krščanstva.

Ljudje, ki danes iščejo svojo poslanstvo, seveda ne razmišljajo več o nekakšnem 'klicu boga', ki bi jih odvrnil od posvetnega življenja. Nasprotno. V resnici jim gre za še močnejšo vez z njim.

»V sebi imajo romantično predstavo, da je v notranjosti slehernega človeka popek, ki se bo nekoč odprl v cvet njihovega življenja. Zato pozorno poslušajo sami sebe – v upanju, da bodo slišali klic nečesa, kar jim bo izpolnilo življenje,« v poglavju o tiraniji poslanstva piše Dolbelli, ki je prepričan, da so takšna prepričanja nevarna. Še več. Mnenja je, da je ideja poklicanosti ena od velikih iluzij našega časa.

Da bi bolje ponazoril, kako nam lahko stremenje po poslanstvu dobesedno uniči življenje, je Dolbelli z bralci delil nadvse trpko zgodbo Američana, ki je bil prepričan, da je rojen za pisatelja.

To je bil John Kennedy Toole.

• »Ko je kot šestindvajsetletnik rokopis poslal založbi Simon & Schuster, je bil trdno prepričan, da je napisal roman stoletja. Toda založba ga je zavrnila. Tudi druge založbe romana niso bile pripravljene izdati. Toole je bil globoko pretresen in se je začel vdajati pijači. Šest let pozneje, leta 1969, v Biloxiju v Misisipiju, je vrtno cev zataknil v izpušno cev svojega avtomobila, drugi konec napeljal v notranjost in umrl. Po njegovi smrti je njegova mati vendarle našla založbo za njegov rokopis. Zarota bebcev je izšla leta 1980 in kritiki so jo slavili kot mojstrovino južne ameriške književnosti. Toolu so posthumno podelili Pulitzerjevo nagrado za najboljši roman leta. Knjiga se je prodala v več kot 1,5 milijona izvodov.«

Ker pa je Toole svoje poslanstvo in delo jemal veliko preresno, tega žal ni doživel. In takisto se v življenju godi vsem tistim, ki so – tako kot John Kennedy Toole – odvisni od izpolnitve svojega domnevnega poslanstva. Če Toole pisateljevanja ne bi jemal kot edine poklicne možnosti, ampak bi mu bilo pisanje zgolj v veselje in hobi, morda ne bi prišlo do živčnega zloma. Ali povedano drugače: če bi Toole svoji ljubezni do pisanja sledil z mislijo 'Danes bom napisal vsaj tri strani' in ne tisti 'Jutri bi moral dobiti Nobelovo nagrado za književnost', bi svoj uspeh morda uspel dočakati čil in zdrav. Predvsem pa veliko bolj srečen.

Ali, kot je svoje čase zapisal matematik in filozof Bertrand Russell: »Eden od simptomov bližajočega se živčnega zloma je prepričanje, da je lastno delo strašansko pomembno.«

Če naj bi bili torej bolj srečni, kot to ta hip smo, bi morali enkrat za vselej opustiti romantične predstave o domnevnem poslanstvu, je še prepričan Ralph Dobelli.

• »Kdor zagrizeno sledi svojemu poslanstvu, ni srečen, temveč samo zagrizen – in po vsej verjetnosti kmalu frustriran. In sicer zato, ker je večina poslanstev povezana z nerealističnimi pričakovanji. Kdor se nameni napisati roman stoletja, postaviti svetovni rekord, ustanoviti novo religijo ali dokončno odpraviti revščino, ima morda možnost ena proti bilijon, da bo dosegel cilj. Ne razumite me narobe: prav je, da zasledujemo velike cilje – a le pod pogojem, da ohranimo realističen, distanciran odnos. Kdor se s slepo strastjo žene za svojim poslanstvom, zagotovo ne bo imel dobrega življenja.«

Življenjske zgodbe so izmišljene zgodbe

Miselna metoda št. 22

Ljudje svoje možgane radi primerjamo z računalnikom. A glede na to, da računalniki shranjujejo surove podatke v bitih, možgani pa že obdelane podatke v obliki zgodb, bi se s takšno primerjavo le težko strinjali. In če gremo s primerjavo še nekoliko dlje, bi le težko lahko trdili tudi, da so naši možgani spominsko vsaj pol toliko zmogljivi, kot je zmogljiv povsem povprečen sodobni računalnik.

• »Osemdeset milijard možganskih celic se sliši veliko, vendar še zdaleč ne zadostujejo, da bi shranile vse, kar vidimo, preberemo, slišimo, vohamo, okusimo, mislimo in čutimo. Zato so si možgani izmislili trik za kompresijo podatkov: zgodbo.«

In vse to naši možgani opravijo samodejno.

Pletenje zgodb je dejansko postal njihov glavni poklic, vaša življenjska zgodba, ki vsebuje podatke o tem, kdo ste, od kod ste, kam greste in kaj je za vas pomembno, pa tako postane le še ena zelo poenostavljena in kompaktna zgodba. In tej dotični radi rečemo tudi kar 'sebstvo' ali 'samopodoba'.

Pa ste se kdaj vprašali, kako realistična je ta življenjska zgodba?

»Približno tako realistična kot moji portreti, ki jih moja triletna sinova s kredo čečkata na zid,« je brez dlake na jeziku jasen Rolf Dolbelli, ki je prepričan, da naše nerealistične predstave o sebi s seboj prinašajo cel kup težav. Ali bolj natančno, naslednje štiri:

• 1. spreminjamo se veliko hitreje, kot mislimo!

»To ne velja le za naša nagnjenja, temveč tudi za naš videz tako nespremenljive stvari, kot so osebnostne lastnosti in vrednote. Oseba, katera bomo postali čez dvajset ali štirideset let in za katere blagor se danes izobražujemo, garamo sedemdeset ur na teden, vzgajamo otroke,kupujemo vikend, bo zagotovo druga oseba kot tista, ki si jo predstavljamo danes.«

Kaj pa, če si takrat sploh ne bomo več želeli vikenda ali pa nas bo zaradi našega deloholizma takrat zadela veliko preuranjena kap?

• 2. našega življenja sploh ni mogoče načrtovati tako, kot se nam morda zdaj zdi!

»Naključje igra mnogo večjo vlogo, kot si priznavamo. Idejo usode, fortune, boginje naključja – na tisoče let staro miselno orodje – smo v zadnjih sto letih izbrisali. Zato smo tako pretreseni, ko nas iz niča doleti kaj hudega – nesreča, rak, vojna, smrt. Še v prejšnjem stoletju so tovrstne katastrofe laže sprejemali. Danes usoda pomeni 'odpoved sistema'.«

Če naj bi ponovno zaživeli dobro življenje, gre miselnemu orodju Fortune znova priznati njeno častno mesto.

• 3. naša deloma izmišljena življenjska zgodba otežuje realno presojanje dejstev!

Zaradi narave delovanja naših možganov smo ljudje dokazano nesposobni presojati dejstva povsem brez interpretacije, ozadij in izgovorov. Žal pa so ravno izgovori zavore, ki nam preprečujejo, da bi se učili iz lastnih napak.

• 4. dojemamo se boljše, lepše, uspešnejše in bolj inteligentne, kot smo v resnici!

»Ta 'pristranskost v svojo korist' nas napeljuje k temu, da prevzemamo več tveganj, kot bi jih morali, če bi na ve skupaj gledali bolj realno. Zato se imamo za preveč pomembne.«

In ker torej hodimo naokoli po svetu z napačno samopodobo ter verjamemo, da nismo tako večplastni, protislovni in paradoksalni, kot v resnici smo, nas še vedno preseneti, ko nas drugi ljudje ocenijo 'napačno', pri čemer radi pozabljamo, da to isto neprestano počnemo tudi sami.

»Najbolj realistično podobo o sebi boste dobili od nekoga, ki vas že dolga leta zelo dobro pozna in je lahko nesramno odkrit – od partnerja ali dolgoletnega prijatelja. Še bolje: pišite dnevnik in ga tu in tam preberite, čudili se boste, kaj ste napisali pred mnogimi leti.«

Če naj bi resnično živeli dobro življenje, bi morala biti naša podoba kar najbolj realistična.

»Kdor ve, kdo je, ima občutno boljše možnosti, da bo postal to, kar si želi.«

Za prijatelja izberite čudaka

Miselna metoda št. 47

Medtem ko je večina ljudi članov enega ali več 'klubov' - kot sodelavka podjetja, kot učenec šole, kot profesor na univerzi, kot prebivalec mesta, kot član društva. Tako je zato, ker se tam dobro počutimo.

Vendar pa obstajajo tudi ljudje, ki se držijo proč od vseh vrst klubov. Včasih je tako po njihovi lastni volji, včasih pa do njih niti nimajo dostopa (ali pa so jih celo izobčili). Večina teh 'outsiderjev' je sicer navadnih norčkov, nikakor pa to ne velja za vse. Tu in tam je med njimi namreč tudi kdo, ki svet – čisto sam – malce premakne.

• »Einsteinu se ni uspelo vpisati na univerzo, zato je životaril kot slabo plačan patentni uradnik tretjega razreda v Bernu – kjer je v prostem času poskrbel za revolucijo v fiziki. Dvesto let prej je mladi Newton razvil zakone gravitacije in mimogrede odkril celo vejo matematike. Njegov klub (Trinity College v Cambridgeu) se je moral zaradi razsajanja kuge zapreti in dve leti je živel na deželi. Tudi Charles Darwin je bil svobodni raziskovalec – nikoli ni bil na plačilni listi nobene inštitucije in nikoli ni delal kot profesor.«

Seznam pomembnih mislecev, znanstvenikov, glasbenikov in politikov, na katerih so številni obstranci, se tu seveda ne konča. Ralf Dobelli je celo mnenja, da je biti obstranec na nek način kar njihova taktična prednost.

• »Ni jim treba upoštevati protokolov in s tem ne izgubljajo časa. Ni se jim treba ukvarjati s traparijami, ki so v večini klubov del programa. Ni jim treba mučiti svoje inteligence z grafično okinčanimi, a slaboumnimi predstavitvami v PowerPointu. Lahko se izognejo nadležnemu merjenju moči na sestankih. Mirno lahko ignorirajo vse formalizme, ni se jim treba odzivati na vabila, se udeleževati prireditev, samo zato 'da bi se pokazali' - ker preprosto sploh niso povabljeni. Ni jim treba biti politično korektni, zato da ne bi tvegali izobčenja, kajti oni so že zunaj.«

In čeprav je v predstavi o življenju obstranca veliko romantike, pa vam po mnenju Ralfa Dobellija ni potrebno stremeti za tem, da bi postali eden izmed njih. Vloga čudaka je namreč čudovita za filmske scenarije, ne pa tudi za dobro življenje.

Dobelli ima na tem mestu dejansko drugačen nasvet: Prijateljujte z obstranci! Tako boste z eno nogo še naprej trdno zasidrani v esteblišmentu, z drugo pa se boste lahko prosto sprehajali naokoli. Seveda pa je to lažje reči kot storiti.

Če naj bi vam uspelo prijateljevati s kakšnim takšnim posebnežem, morate najprej razumeti, kako je z njimi sploh mogoče shajati:

• 1. nobenega laskanja, temveč zgolj iskreno zanimanje za njihovo delo.

• 2. Nobenega hvaljenja s statusom. Obstrancem je popolnoma vseeno, ali imate doktorski naziv ali ste predsednik Rotary Cluba.

• 3. Strpnost. Obstranci so redko točni. Včasih so neumiti ali nosijo pisane srajce.

• 4. Recipročnost. Nekaj jim vrnite: ideje, denar, zveze.

»Ko boste to dvojno držo obvladali, lahko postanete celo vezni element, tako kot je uspelo Stevu Jobsu ali Billu Gatesu – oba sta bila člana esteblišmenta z močnimi zvezami s tedaj norimi tehničnimi zanesenjaki. Danes naletimo le na redke izvršne direktorje, ki negujejo zveze z obstranci. Nič čudnega, da številnim podjetjem primanjkuje idej.«

Ali če povzamemo: »Bolje je imeti van gogha na steni kot biti van Gogh.«

Dolbellijev nasvet se zato tokrat glasi, da je za vas najbolje, če se obdate s čim več živečimi van goghi, saj bo druženje z njimi pustilo pečat tudi na vas, kar bo posledično doprineslo tudi k vašemu dobremu življenju.

Priporočamo!

Umetnost dobrega življenja

Ljudje si vedno znova zastavljamo vprašanja o dobrem življenju: Kako naj živim? Kaj pomeni dobro življenje? Kakšno vlogo igra usoda? Kakšno vlogo igra denar? Je dobro življenje stvar načina mišljenja, osebne drže ali gre za konkretno doseganje življenjskih ciljev? Je bolje stremeti k sreči ali se izogibati nesreči?

Knjiga Ralfa Dolbellija skuša odgovoriti na vsa našteta.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord