Knjige Naj gre za jezik, ki je izšla pri založbi Ocean, se bodo razveselili vsi, ki jim je mar za slovenski jezik, pa tudi tisti, ki o njem veliko razmišljajo in ga pri svojem delu redno uporabljajo.
Pisatelji, novinarji, prevajalci, znanstveniki in lektorji se bodo v kolumnah, v katerih dr. Marko Stabej razpreda o številnih jezikovnih zadregah, ki so jim tudi sami pogosto priča, dodobra zabavali, mimogrede pa se jim bo morda razpletla kakšna še posebno zagatna tovrstna štrena.
Kaj je prav in kdo ima bolj prav?
Ali kot uvodoma v knjigi zapiše dr. Marko Stabej, profesor slovenskega jezika na Oddelku za slovenistiko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani: »Nekateri so zelo trdno prepričani, da je njihov jezik najboljši in njihov pogled na jezik najpravilnejši, najpravičnejši. Zato drugim radi vsevprek solijo jezikovno pamet – ali jih vsaj ostro kritizirajo. Od slovenistov, še posebej pa od slovenskih jezikoslovcev, ljudje takorekoč mazohistično pričakujejo nenehno neusmiljeno jezikovno pridigo po eni strani, po drugi pa trdna, nedvoumna in neizprosna povelja, kaj se v jeziku sme in mora početi, česa se je treba vzdržati in čemu za vselej odreči. Tako v javni kot v zasebni rabi. Naložena je tudi pokora za zadrte grešnike – javno sramotenje, obtožba narodne izdaje in podobne hude kazni. Nekaterim se zdi to vse skupaj zelo nemoderno – jaz sem že med njimi; tudi če razumem zgodovinske vzroke za tako razmerje do slovenskega jezika in jezikoslovja.«
Stabejeve kolumne, zbrane v knjigi Naj gre za jezik, dokazujejo prav to. Da je slovenski jezik in jezikoslovje moč ljubiti, ceniti, negovati in spoštovati, ne da bi pri tem postali povsem neživljenjski. Še več. Avtorjev celovit pogled na slovenščino, ki ga jasno, premišljeno, priljudno, poljudno in mestoma tudi duhovito predaja širši slovenski javnosti, je navdušujoč tudi zato, ker dlakocepce postavlja tja, kjer jim je mesto. In to je: v kot, kjer naj se sami mulijo, kolikor jih je volja.
Zbir Stabejevih tematskih premislekov bo opogumilo k raziskovanju pojavov in sprememb v jeziku tako tiste, ki mislijo, da slovenščino poznajo do obisti, kot tiste, ki se včasih preuranjeno posipajo s pepelom že ob prvi in najmanjši jezikovni 'kritiki' njihovega govora ali pisanja.
Da Marko Stabej namreč ni eden tistih, ki se v javnosti z neprikritim ponosom predstavljajo kot nekakšna jezikovna policija, na družabnih omrežjih pa jim radi pravijo kar 'grammar naziji'. Nasprotno. Stabej se v svoji knjigi že uvodoma distancira od tovrstne 'jezikovne inkvizicije' z besedami: »Kaj je jezikovno res slabega, graje vrednega? Kaj je treba streti, da pridemo do sladkega jedra? Kaj pa je le zadeva drugačnosti okusa in je najboljše zdravilo strpnost in odprtost? Kaj je torej jezikovna ali besedilna bolezen, kaj pa le jezikovna kaprica, vsiljevanje svojega pogleda govoreči in pišoči javnosti v imenu te ali one ideje?«
Jezikovna in govorna razpotja
Kaj natančno je Stabej s tem mislil, pojasni že v prvi izbrani kolumni z naslovom Kot po olju, kot po maslu, s katero odpre vprašanje dvojnic (torej parov jezikovnih znakov, ponavadi besed, ki imajo drugačno podobo pa enak pomen ali vlogo). Še kako priročno glede na to, kako slabo 'jezikovna policija' prenaša prav dejstvo, da v tekmah jezikovnih dvojic ostajajo stvari pogosto 'nedorečene'.
»Ne torej dvánajst in dvanájst, oljčno in olivno olje, ne otvoritev in odprtje, ne nizkoenergijski in nizkoenergetski, ne kakor koli in kakorkoli, ne želim ti zdravje in želim ti zdravja. Nekaj nas sili, da bi namesto veznika in raje imeli med vsemi temi dvojnicami veznik ali. In kot v finalu košarkarskega turnirja za svetovno prvenstvo ne moreta zmagati obe ekipi (čeprav sta obe v splošnem gledano dobri), tudi pričakujemo – po turnirskem sistemu – navsezadnje le enega zmagovalca.«
Stabej pa je nasprotno prepričan, da delovanje slovenskega jezika le težko primerjamo s turnirskim sistemom tekmovanja, in zato dodaja: »Nobene zares tehtne potrebe ni, da bi se morale vse tekme jezikovnih dvojnic končati z le eno zmagovito obliko. Kako lahko dvojničnost dobi velike razsežnosti, lahko opazujemo recimo na Norveškem – tam imajo zaradi spleta zgodovinskih okoliščin kar dva norveška knjižna jezika, bokmal in nynorsk. Oba sta enakopravna in uradna, čeprav prvega uporablja bistveno več ljudi.«
Kdo in v imenu koga, pa tudi zakaj in kako bi moral torej določiti, katera zveza bo zmagala?
Stabej je na tem mestu jasen: »Precej verjetno je, da se bo to zgodilo samo od sebe, če pa bosta živeli obe, je, verjemite, tudi za to dober razlog, ki se nikakor ne imenuje neenotnost ali nerazvitost jezika.«
In zato je v imenu resnične ljubezni do jezika na mestu tudi strpnost, ko se znajdemo na takšnih in drugačnih jezikovnih ter govornih razpotjih, med drugim piše Stabej.
»Če slišimo nekoga, ki neko besedo drugače naglasi ali uporabi za isto stvar drugo besedo, kot bi jo sami, to marsikdaj opazimo in se zdrznemo – kdo ima prav? Seveda se tega ne sprašujeta (ali se vsaj ne bi smela) Jeseničan in Mariborčan, ko se recimo zaklepetata pri postavljanju šotora v lucijskem kampu in vesta, da govorita v marsičem vsak po svoje in v tem uživata. To je, vsaj v zadnjem času, običajna večkulturnost v našem prostoru.«
Kdo je tisti, ki zna jezik?
Marko Stabej gre v eni od svojih naslednjih kolumn nato še malce dlje in bralcu v razmislek navrže še eno zanimivo vprašanje, t.j.: Kdo zna jezik? So to res zgolj lektorji, prevajalci in jezikoslovci?
»S stališča šimpanzov recimo, ki so nam ljudem v marsičem tako zelo podobni, da nam je še danes ob tem skoraj nerodno, je čisto vsak govorec kateregakoli jezika, ne glede na svojo izobraženost ali socialno-ekonomski položaj ali barvo glasu ali znanje pravopisa, nekaj jezikovno nepojmljivo in nedosegljivo sposobnega in zmožnega,« zapiše Stabej z nemalo hudomušnosti, nato pa se v nadaljevanju osredotoči le še na primerjanje med ljudmi, pri čemer ne skriva, da tudi to ni tako zelo enostavno, kot bi se to lahko komu zdelo. Namreč ...
»... eno je merjenje obvladovanja slovnice in besedišča, drugo pa je merjenje praktičnega jezikovnega znanja, sporazumevalne zmožnosti,« piše Stabej in nadaljuje: »Obe merili sta tesno povezani, vendar nikakor ne enoumno ali enoznačno. Marsikdo bodisi iz lastne izkušnje bodisi iz izkušenj prijateljev, znancev ali sošolcev natanko ve, da lahko nekdo sorazmerno dobro pozna slovnična pravila nekega jezika, ne da bi bil sposoben v tem jeziku tvoriti kakršnokoli smiselno in okoliščinam ustrezno izjavo, kaj šele, da bi sestavil kako zahtevnejše besedilo. Dogaja se tudi obratno – nekateri so sposobni z zelo malo slovničnega znanja, z majhno zalogo besedišča, z zelo samosvojo intonacijo in naglaševanjem sporočiti in doseči ogromno. Zdi se, da življenje bolj ceni to zadnje, šola pa je dolgo časa višje cenila tisto prvo znanje.«
Za še več zanimivega branja na dane teme pa ...
Priporočamo v branje!
Marko Stabej je redni profesor na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete na ljubljanski univerzi, glavni predmet njegovega raziskovanja pa so najrazličnejše, predvsem pa družbene razsežnosti jezika v preteklosti in danes. Svoje znanstvene in strokovne razprave o tem je zbral v knjigi V družbi z jezikom. Naj gre za jezik je tako torej že njegova druga knjiga zapisov o jeziku. Z njo tokrat nagovarja širše občinstvo.
- »Naš čas je čas nenehnih izbir. Marko Stabej nam za hec in hkrati še kako zares pripoveduje, da te obstajajo tudi v jeziku; da je včasih vseeno, katero možnost izberemo, da pa je včasih v jeziku dobro biti tudi izbirčen. Da je na jezik, njegove pojave in pojavnosti ter na samo jezikoslovje mogoče gledati iz različnih zornih kot(ičk)ov. Naj gre za jezik so duhovito vabilo govorkam in govorcem slovenščine, poklicnim (in ja, tudi poklicanim) in nepoklicnim, naj pozabijo na klišeje o rabi jezika, naj nanjo pogledajo drugače, odgovorno, naj iz jezika, slovenščine, naredijo samo svoje in samosvoje sporazumevalno orodje ... in naj si pri tem (za)upajo.« - dr. Ina Ferbežar, urednica knjige Naj gre za jezik
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
