4 tipi sramu: Gre za čustvo, ki vpliva na obrambne mehanizme in značajske poteze

21. 10. 2019
Deli
4 tipi sramu: Gre za čustvo, ki vpliva na obrambne mehanizme in značajske poteze (foto: profimedia)
profimedia

Ko je ameriški psihoterapevt in psihoanalitik Joseph Burgo prvič prišel na dan s predlogom, da bi pisal o občutku sramu, je osupel ugotovil, da se ljudje te teme bojijo in da jim vzbuja nelagodje.

»Moj zastopnik je ob tej zamisli močno podvomil, češ da gre za preveč temačno vsebino, ki bo prestrašila ljudi. Pritrdili so mi tudi vsi uredniki, ki sem jim to omenil. Menda nihče ni hotel brati o tem neugodnem občutku. Mislim, da so danes ljudje pripravljeni prisluhniti,« je povedal Burgo, vesel, da so se stvari spremenile.

Sramu, ki ga občutimo zaradi različnih vzrokov in na različne načine, je Burgo posvetil knjigo Shame: Free Yourself, Find Joy and Build True Self-Esteem (v prostem prevodu: Sram: Osvobodite se, poiščite veselje in si zgradite samozavest), ki bo izšla novembra. V knjigi je z različnih zornih kotov osvetli slehernemu človeku znan neprijeten občutek, ki se pojavi, ko se zavemo, da smo naredili nekaj neprimernega. Preiskal je tudi njegove učinke in ugotovil, da sram vpliva na veliko naših obrambnih mehanizmov in na značajske lastnosti.

Štirje izraziti tipi sramu

Prvi tip sramu je nevračana ljubezen. Sleherni zavrnjeni zaljubljenec ali nekdo, ki je ugotovil, da mu izbrana oseba ne vrača enakih čustev, pozna ta občutek sramu in ponižanja. A ta tip sramu se lahko razvije že v otroštvu. Psihologi poznajo poskus, imenovan kamnit obraz. Matere z dojenčki najprej komunicirajo z nasmehi in besedami, čez čas pa se za nekaj minut s praznim izrazom srepo zazrejo v otroka in prezrejo vse njegove poskuse, da bi pritegnil pozornost. Otrok se najprej skuša nasmehniti, potem želi mamo pripraviti do igre s kričanjem, po neuspelih poskusih pa je nazadnje stres zanj prevelik in začne jokati.

Zaradi neodzivnosti matere otrok občuti nekaj sramu podobnega. Po Burgovih besedah so enake okoliščine možne v resničnem življenju, ko mati ni sposobna prepoznati otrokovih potreb in čustev. Največkrat zaradi depresije ali zato, ker jo preveč zaposlujejo druge stvari v njenem življenju.

»Kadar se pri otroku takšna izkušnja ponavlja, ko se potrebna navezanost ne razvije in se pri materi kaže nenehno pomanjkanje empatije, to vpliva na otrokov razvoj osebnosti. Otrokova žalost in trpljenje sta vzrok za občutek sramu, ki ga jaz imenujem osnovni sram,« je Burgo opisal posledice nevrnjene ljubezni.

Drugi tip sramu se pojavi zaradi nezaželene izpostavljenosti. Taka primera sta, ko nas zaradi napake okregajo pred drugimi, ali če nekdo vstopi v sobo, ko se preoblačimo in smo goli. To sta najpogostejša primera, na katera pomisli veliko ljudi, ko se omeni sram.

Razočaranje zaradi pričakovanja je tretji tip sramu. Pojavi se v primeru, ko nam zastavljeni cilj pade v vodo. Lahko se zgodi na delovnem mestu, ko ostanemo brez napredovanja, na katerega smo računali, ali pa v zasebnem življenju, če se neko razmerje ne razvija, kakor smo si zamislili.

Zadnji tip je izločenost ali zapuščenost. Včasih se želimo le vključiti v okolje, ker se nam zdi, da spadamo zraven, a nas ne sprejmejo. Take primere najdemo na vseh področjih: v službi, v prijateljskih in romantičnih razmerjih. Zelo pomembno se nam zdi, da nas imajo radi in da se ne počutimo kot vsiljivci, zato nas zavrnitev zelo prizadene.

»Sleherni dan se srečamo s katero od teh oblik sramu. Morda gre za malenkost. Tudi razočaranje, ker smo dobili v šoli štiri, ko smo bili prepričani, da smo opravili za pet, je povezano z odtenkom sramu. Lahko pa gre za pomembne dogodke in dobimo odpoved v službi. Enako je z dvomi, ko nismo prepričani, ali spadamo v neko okolje ali ne, ali smo priljubljeni ali ne, ali smo ljubljeni in uspešni – to so stvari, zaradi katerih smo vsakodnevno zaskrbljeni in ki vsebujejo seme tveganja za občutek sramu,« je razložil Burgo.

Sram lahko prinese tudi koristi

Sram je mučen, lahko je tudi vzrok, da otroci odrastejo v osebnosti s škodljivimi lastnostmi, na primer v narcise. A sram je lahko tudi koristen in včasih odločilen za preživetje. Pomislite na zvedave otroke, ki radi raziskujejo in bi vtaknili svoj nos kamorkoli. Radovednost sama po sebi ni slaba, lahko pa je nevarna, če gredo predaleč. Reči ne, je za otroka blaga oblika sramu, ki se ne more primerjati z morebitno večjo škodo ali celo poškodbo.

Ni ga človeka, ki bi imel popolno otroštvo, pogosto imamo na zalogi kup dogodivščin, za katere smo prepričani, da so nas starši pustili na cedilu in nam vzbudili občutek sramu. Toda, največje težave, povezane s sramom, se kopičijo, ko gre za zlorabo, zanemarjanje ali travmo. S tistimi, ki so bili hudo prizadeti, bodo imeli psihoterapevti zahtevno delo.

»S takimi ljudmi je treba delati previdno in počasi. Če ubereš prehiter tempo, samo premešaš pacientovo obrambo pred sramom, zato je treba počasi, nežno lupiti obrambne sloje in mu pomagati, da se poveže s pravimi občutki,« je razložil Burgo. Zaupanje se gradi počasi, kajti ljudi z močnim občutkom sramu pogosto muči strah, da jih drugi ocenjujejo, trdi terapevt.

»V poznejših letih svojega terapevtskega dela sem ugotovil, da opuščam strog psiho-analitični pristop, saj me tako pacient lažje razume. Brez pretiranega razkrivanja svojih izkušenj mu dam na znanje, da tudi jaz poznam občutek sramu. Nespametno bi bilo, če bi se postavljal v idealni podobi, kot analitik, ki ni nikoli zardel od sramu, ne bi mogel razumeti nekoga s takimi težavami. Za paciente je namreč zelo pomemben občutek, da je tudi terapevt skusil težave, ki ga mučijo,« je še dodal izkušeni psihoterapevt.

Vir: Independent

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju