4 neokusne strani intenzivnega teka (po besedah aktivnega maratonca)

23. 3. 2015
Deli
Paula Radcliffe (foto: profimedia)
profimedia

Tek. Najbolj popularna rekreacija Slovencev. V teh prvih toplih dneh se bomo množično zapodili na trim steze, kolovoze in tekašne poti, da si poženemo kri po žilah in pričnemo kuriti čez zimo nabrane kilograme. In če redno - in predvsem veliko tečete - potem veste, da smo strastni tekači tudi malce ogabni.

1. Znoj

To je le za začetek. Znojenje je nujen del vsake rekreacije. A tekaški znoj je resnično tisti pravi, čistilni znoj, ki pricurlja iz najglobljih kotičkov telesa. Na fitnesu se potimo, na teku se očistimo. Zato se tekača lahko zavoha takoj, ko se vrne domov, včasih še prej, če veter piha iz pravilne smeri. Tudi pranje tekaških cunj ni ravno prijetno opravilo - dišeči mehčalci in visoka temperatura so takrat vaši najboljši prijatelji.

2. Smrklji

Na tek običajno ne nosimo svežnja papirnatih robčkov. Smo v naravi, zato lahko za te stvari poskrbimo po naravni poti. Kar pri večini tekačev pomeni, da pritisneš na eno nosnico in s silo pihneš skozi drugo. "Balkanski robčki" so tističas temu rekli proletarci iz naših dežel. Slovar urbane kulture jih danes okliče za "smrkave rakete", ker pri tem čistilnem obredu vse, kar se vam je nabralo v nosu, projektilno izstrelite na plano in vsem v radiju 20 metrov pokvarite večerjo.

3. Slina

Suh zrak poveča proizvodnjo sline v ustih in zato tekači običajno pljuvajo levo in desno, ko se zadihano prebijajo do svojega cilja. Pazite le, da z vašimi pljunki ne sklatite kakšnega prehitevajočega kolesarja.

4. Vse ostalo

Javno uriniranje ob Poti spominov in tovarištva (zdaj pogosteje Pot ob žici), najbolj priljubljeni tekaški poti Ljubljančanov, je že uveljavljen standard, ki ljudi niti ne gane več kaj dosti.

Bolj neprijetno je dejstvo, da tek močno pospeši metabolizem in da zato driska med tekači ni redek pojav. Da včasih preprosto ni mogoče zdržati do cilja, je leta 2005 pokazala tudi svetovna rekorderka v ženskem maratonu Paula Radcliffe, ko je tistega leta na Londonskem maratonu nekje pri šestnajsti milji ugotovila, da ji zadnjica ne bo zdržala še nadaljnjih 6 milj do cilja - zato je slekla tekaške hlače, počepnila ob stezi in - pod milim britanskim nebom in na očeh javne televizije - izpraznila svoje črevesje.

Na koncu je z rezultatom 2:17:42 še vedno pritekla v cilj kot zmagovalka. Čeprav je šla vmes "na stranišče". To pa je prednost.

Novo na Metroplay: Tomi Meglič o globoki ustvarjalnosti, otroštvu in očetovstvu