4 načini vplivanja čustvenih travm iz otroštva v odrasli dobi

18. 1. 2020
Deli
4 načini vplivanja čustvenih travm iz otroštva v odrasli dobi (foto: Profimedia)
Profimedia

Tisti ljudje, ki so v otroštvu preživeli čustveno travmo, nosijo čustvene brazgotine. Te se običajno manifestirajo v odrasli dobi.

V času doživljanja travme (ne glede na to, ali jo je oseba v otroštvu doživljala posredno ali neposredno) se ti dogodki otrokom ne zdijo smiselni. Da bi jih lahko predelali, otroci skušajo najti pomen svoje izkušnje. Narišejo si »mentalni zemljevid« svojega sveta in dogodkov znotraj njega. Njihovi zaključki so preprosti: »Ko moški pijejo, postanejo jezni« ali »Mama in očka se prepirata zato, ker sem poreden.«

Do težave pride, ko otrok začne odraščati in ne nadgradi svojega »mentalnega zemljevida« na tak način, da bi odražal realnost, in dogodke interpretira tako kot v otroštvu. Kako se torej odraža travma iz otroštva v življenju odraslega? Na najmanj štiri različne načine.

1. Projekcija lažnega jaza

V otroštvu so v prvem planu primarne potrebe – po hrani, obleki ... Imamo pa seveda še veliko globlje, psihološke potrebe, ki morajo biti zadovoljene, da bi se počutili varno in ljubljeno. Ko se otrok ne počuti ljubljenega, se skuša »preleviti« v osebo, za katero misli, da bo odraslim bolj všeč oziroma projicira svoj lažni jaz.

Na primer: otrok mame, ki se razjezi in začne vpiti, če ji otrok ugovarja, lahko postane pretirano tih in zadržan – zato, da bi ga mama vzljubil. Lik tihega in zadržanega otroka je lažni jaz – podoba, ki jo otrok predstavi staršem in svetu ne glede na to, kako se sam počuti. Sčasoma se tako zlije s svojo vlogo, da zatre svoja prava čustva, kar mu pogosto povzroča težave v odnosih. Zato se je v odraslosti priporočljivo soočiti s tem in raziskati potlačena čustva – tudi s strokovno pomočjo.

2. Razmišlja kot žrtev

Samogovor je notranji monolog, ki se ga poslužuje vsaka oseba. To je tisti glasek, ki ljudem, ki razmišljajo kot žrtev, govori: »Ah, nima smisla, da se prijavim na razpis. Tako ali tako ne bom dobil te službe.«

Samogovori nam najbolj razkrivajo, kaj čutimo do sebe. Otroci, ki so izkusili travme in so se pogosto počutili kot žrtev, se lahko tako dojemajo še dolgo časa po tem, ko so umaknjeni iz travmatičnega okolja. Tudi njihov način razmišljanja je tak. Kako lahko to spremenijo?

Ključnega pomena je razumevanje dejstva, da jih to, kar jih je definiralo v otroštvu, ne definira v odrasli dobi. Morda se sliši banalno, a v takih primerih dejansko pomaga naslednji recept: če spadate med take ljudi si ob pojavu »miselnosti žrtve« povejte naslednje besede: »Nisem žrtev, sem preživeli.«

3. Pasivno-agresivno vedenje

Otroci, ki odraščajo v nasilnem okolju, jezo pogosto dojemajo kot nekaj, čemur se je treba izogibati. To se v odrasli dobi lahko manifestira v močnem zatiranju jeze, kar privede do pasivno-agresivnega vedenja. Ljudje preprosto ne razumejo, da zaradi potlačitve jeze ne bodo nič manj jezni. Tako se oropajo možnosti, da bi razrešili vzrok za jezo.

Izkazovanje jeze ni nekaj nenaravnega. Raziskave so pokazale, da je občasen izbruh jeze (seveda tak, ki ne škodi nikomur) dober za počutje posameznika. Jeza je del človekove narave – manjši izbruhi lahko celo pomagajo pri predelovanju travm iz otroštva.

4. Prevelika pasivnost

Tisti, ki so v otroštvu bili čustveno zanemarjeni, ne izkazujejo svojega pravega jaza, potlačijo svoje strahove in jezo, saj so prepričani, da se bodo tako izognili ponovitvi neprijetnih izkušenj. Ko si ne priznajo, da se v bistvu bojijo zapustitve, pogosto pravzaprav zapustijo sami sebe.

Če predolgo časa zanikajo svoja čustva, postanejo pasivni. Kot odrasli ljudje bi jih morali izraziti, da bi lahko živeli polno življenje – če tega ne zmorejo sami, je strokovna pomoč še kako na mestu.

Povzeto po thepowerofideas.com

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju