O zakonski zvestobi je bilo prelito že veliko črnila, prav tako o varanju. Edini sklep, ki ga lahko potegnemo iz vseh strokovnih zapisov, je, da morajo pari začrtati mejno črto, kje se konča zvestoba in začne prevara.
Tej temi se je v svežem članku posvetil tudi ameriški strokovnjak za intimne odnose, specialist za nezvestobo in različne vrste spolne zasvojenosti, Robert Weiss. »V dobrih 20 letih psihoterapevtskega dela sem slišal toliko neverjetnih opravičil za nezvestobo, da me ne more nič več presenetiti. Naj še tako očitno prestopijo mejo, ki jo postavlja poroka, tisti, ki varajo, sami sebe znajo prepričati, da niso naredili ničesar narobe, da niso nikogar prizadeli in da drugi vzdigujejo prah za prazen nič. Ko jih ujamejo (večinoma so to moški), pa se branijo s praznimi floskulami,« je razmišljanje začel Weiss.
Najpogostejše fraze, s katerimi zanikajo ljubimkanje in varanje, so:
- žena mi ne nudi tistega, kar potrebujem, zato ni nič narobe, če se občasno zadovoljim drugje;
- saj samo gledam pornografske filme, to ni varanje;
- drži, da uporabljam spletno stran za zmenke, a si samo izmenjam kakšno sporočilo in fotografije, kar pa ni varanje, pravzaprav je enako, kot če gledaš pornografske filme;
- saj gre samo za spletno kamero, žensk, katerih fotografije si shranim in jih delim naprej, se ne morem niti dotakniti, kaj šele, da bi z njimi zlezel v posteljo;
- ko sem na poslovnem potovanju, so pravila drugačna, seks v drugi državi ni varanje;
- oralna zadovoljitev ni pravi seks, zato ne spada v kategorijo prevare;
- če nisem zaljubljen v priležnico, je spolni odnos enak samozadovoljevanju, samozadovoljuje pa se vsak moški, naj je poročen ali ne.
Po Weissovem mnenju je najtežja naloga pri delu s tovrstnimi ženskarji odpiranje oči. Goljufi morajo dojeti, da je to, kar počnejo, varanje. Oni tega namreč ne vidijo v tej luči, njihove žene pa. In če želijo obdržati prstan na roki, to edino šteje. A tisti, ki skačejo čez plot, niso pripravljeni sprejeti krivde za spodkopano zaupanje v zakonu. »Prekršku« ne pripisujejo pomena, ga opravičujejo, iščejo razumsko razlago zanj in krivdo valijo na druge ljudi ali na okoliščine. Strokovnjaki to razumejo kot zanikanje.
Zanikanje je niz laži, ki se medsebojno dopolnjujejo. Medtem ko je zunanjemu opazovalcu takoj jasno, da izgovori in laži puščajo vodo kot cedilo, so nezvesti možje prepričani, da je njihova logika brez napake. Njihova namerna omejenost se lahko vleče več let, včasih do odkritja prevare ali pa še dlje. Spomnite se razvpite izjave Billa Clintona Nisem imel spolnih odnosov s tisto žensko. Besede je izrekel prepričljivo, dokončno, skoraj iskreno. Predsednik je sam sebe prepričal, da oralni akt ne šteje za spolni odnos. Clinton seveda ni edini, ki je ubral tak način kot izgovor za svoje dejanje.
Najbolj priljubljeni vzorci zanikanja
Digitalno ni resnično
Moški na spletu gledajo pornografske filme, se vključujejo v seksualne igre, ljubimkajo, nagovarjajo ženske ali se celo prek kamere skupaj samozadovoljujejo. Samo zato, ker ni telesnega dotika, sami sebe prepričajo, da so še vedno zvesti svoji ženi. Mislijo, da dogajanje v virtualnem svetu ni primerljivo z resničnostjo, zato po njihovem mnenju to ni varanje.
Moški morajo sejati seme
To je še eden od priljubljenih izgovorov. Temelji na neke vrste verovanju, da je biološka naloga (ali celo pravica) moških razmnoževanje, zato morajo izkoristiti vsako priložnost za raznašanje semena. Moški, ki se držijo tega »pravila«, so prepričani, da bi človeški rod sicer izumrl. Isti moški vas bodo tudi skušali prepričati, da če niso čustveno navezani ali zaljubljeni v ljubico, ne varajo žene. V njihovi glavi je takšno dejanje enako samozadovoljevanju.
Če ne ve, jo ne boli
Te laži se oklepa skoraj sleherni nezvesti mož. Tisto, česar moja žena ne ve, je ne more prizadeti, je najpogostejši stavek, ki ga imajo na jeziku. Tako razmišljanje je seveda povsem zgrešeno. Resničnost kaže drugače: četudi žena ne ve ali ni stoodstotno prepričana, da jo mož vara, zaznava čustveno (morda tudi telesno) oddaljevanje. Ali drugače: moški se odmika, žena pa to opazi in trpi. Včasih prevarane žene ne razumejo natančno, kaj se dogaja, zato spremembo ponotranjijo in si pripišejo celo krivdo. Ubadajo se z vprašanjem, kaj so naredile narobe, da je prišlo do takšne razpoke v njunem odnosu. Izvzeti niso niti otroci. Opazijo odtujevanje in se sprašujejo, zakaj jim oče ni več toliko na voljo, kot jim je bil prej. Žalostno je, da so otroci še bolj nagnjeni k iskanju krivde pri sebi kot njihove mame.
Ste še vedno prepričani, da to ni varanje?
»Naj gre za kakršnokoli obliko zanikanja, moški trdno vztrajajo, da niso naredili ničesar narobe. Zato jim postavim neizogibno vprašanje. Če vaša dejanja niso varanje, zakaj jih potem skrivate pred ženo? Večina pravi, da ji pač ne želijo povzročati bolečine. Tak odgovor v resnici pomeni priznanje. Vedo, da bi bil ob razkritju ogenj v strehi, zato jim diskretno namignem, da so njihovi izgovori namenjeni predvsem njim. Lažejo sami sebi in opravičujejo lastno početje,« je povedal Weiss.
Kaj je nezvestoba?
Pred internetno dobo je bilo preprosto sestaviti definicijo nezvestobe. Mož, ki je imel spolne odnose izven zakonske zveze, je varal ženo. Včasih so terapevti morali možu razložiti, da je oralno in ročno zadovoljevanje, intimno otipavanje in celo poljubljanje del seksualnega odnosa, a na splošno je moški vedel, da je prestopil mejo, ko je bil z drugo žensko. Enako je bilo na drugi strani: ko je žena izvedela za skok čez plot, ji je bilo jasno, da je bila prevarana.
V dobi digitalne tehnologije se je meja zabrisala. Gre za varanje, če na družbenem omrežju klepetate z nekdanjo punco? Je vsebina pogovora pomembna? Se prijava pri spletnem ponudniku za zmenke šteje za prestopek, četudi si samo ogledujete fotografije? Ali je samozadovoljevanje ob ogledu spletne pornografije varanje? Kaj pa če je na drugi strani spletne kamere živa oseba?
Weiss je pred nekaj leti s kolegoma Jennifer Schneider in Charlesom Samenowom izpeljal raziskavo o digitalni seksualnosti in dojemanju teh aktivnosti. Po izsledkih študije so žene, katerih možje so posvetili veliko časa izvenzakonskim spolnim aktivnostim ali na spletu ali v resničnem življenju, opisovale enake učinke in posledice moževih dejanj. Zanje torej ni bilo razlike, najsi je šlo za splet ali resnično razmerje. Laž, čustveni odmik in boleče spoznanje, da so bile prevarane, so v obeh primerih doživljale enako.
Rezultati raziskave so Weisu potrdili predvidevanja, ki jih je oblikoval nekaj let prej. Bolečina, ki jo čuti prevarana žena, ne izvira konkretno iz moževe prevare, bolj jih boli nenehno laganje, čustven odmik in izguba zaupanja. Za mnoge je čustvena izdaja bolj boleča od telesne prevare. Na tem spoznanju je Weiss sestavil novo, digitalni dobi primerno definicijo prevare: »Nezvestoba je izguba zaupanja, ki se poruši, ko nekdo svoje spolne skrivnosti namerno skriva pred partnerjem.«
Torej, ali zavestno prikrivate svoje spolne aktivnosti pred zakoncem? Potem ga varate. Pika.
Vir: Psychology Today
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
