14 razširjenih, a še kako napačnih predpostavk o ljudeh, ki obiskujejo psihoterapevta

14 razširjenih, a še kako napačnih predpostavk o ljudeh, ki obiskujejo psihoterapevta (foto: profimedia) profimedia
4. 6. 2019

Ko nekomu omenimo, da smo namenjeni k dermatologu ali kardiologu, bo sproščeno vprašal zakaj, ko pa rečemo, da gremo k psihoterapevtu, se obrvi dvignejo in sogovornik se počuti nelagodno. Zakaj?

Ena od urednic HuffPosta Sahaj Kohli se je zamislila o stigmi, ki spremlja ljudi z duševnimi stiskami. Razmišljanja je razgrnila v naslednjem zapisu.

   

Občasno slišim vprašanja in pripombe, ki me opomnijo, da obiski pri psihoterapevtu v družbi niso tako sprejemljivi, kot bi morali biti. Zato sem sestavila seznam 14 stvari, ki bi jih morali drugi ljudje upoštevati, preden odprejo usta in stresejo kakšno neprimerno opazko.

Ko kakšnemu prijatelju ali znancu poveste, da greste k zdravniku, ne bo nihče nikoli ničesar pripomnil, kajti pravica, da greste na pregled, ker ste se poškodovali ali se ne počutite dobro, je splošno sprejeta. Toda, če poveš, da greš k psihiatru ali terapevtu, se odnos sogovornika spremeni. V najboljšem primeru je v zadregi, skozi glavo pa mu letijo vprašanja, kaj je narobe s tabo in ali si nor.

Jaz ne skrivam, da hodim k psihoterapevtu. Medtem ko me moji prijatelji in družinski člani večinoma podpirajo, me v skladu z dojemanjem javnosti še vedno kaj vprašajo ali jim uide kakšna pripomba, ki me opomni, da terapija v družbi ni »normalna« in »sprejeta«, kot bi morala biti. Vem, da mi bližnji želijo dobro in mislim, da sem med srečneži, ki jih ne gledajo po strani, a vseeno čutim, da se med moj stavek grem k terapevtu in vljuden (čeprav ponavadi napačno razumljen) odziv vrine milisekunda stigme. Vse neposredne misli in vprašanja povzročijo rahlo spremembo obnašanja in nelagodja, ki se izraža v njihovih očeh.

Stigma živi v temoti te milisekunde, skupaj z zasenčenim strahom, pomanjkanjem zavedanja in osnovno nevednostjo. Zapletenost teh čustev je treba razčleniti in na novo porazdeliti, saj šele na tak način lahko prenovimo svoje misli o duševnem zdravju in terapiji.

Rada bi osvetlila resnico o zdravljenju pri terapevtu in dvignila zavest javnosti, zato sem zbrala 14 stvari, ki jih ne bi smeli samodejno povezati z ljudmi, ki hodimo k terapevtu.

1. Smo šibki

Odločiti se za terapijo je pogumno in močno dejanje. Marsikdo mi s kančkom zavisti pripomni, češ da mora biti lepo preživeti uro na teden in se »ukvarjati s svojimi težavami«. Res je lepo. A je to hkrati tudi najbolj čustvena in naporna ura mojega tedna. Moraš se odpreti, pokukati v vsak kotiček svojega uma in srca ter brez zadrege in sramu spregovoriti o strahovih, resnicah in izkušnjah, sicer ne boš izkoristil tistega, kar ti lahko terapevt ponudi. To terja moč, moč, da raziščeš svoje čustvene in duševne meje, moč, da se prepustiš vodenju do točk, ki bi se jim raje izognil, ter moč, da se učiš in aktivno iščeš boljšo pot.

2. Smo nori

Ne glede na to, ali oseba, ki se zdravi, trpi za duševno boleznijo, ali skuša le obvladati nakopičene občutke in misli, pridevnik »nor« ni nikoli ustrezen izraz. Nasprotno, samo povečuje stigmo, zaradi česar marsikdo nikoli ne poišče pomoči, ki si jo zasluži in potrebuje.

3. Zapravljamo denar

Vsakdo troši svoj denar po svoje in se po prednostnem seznamu odloči, za kaj ga bo porabil. Nekdo si privošči osebnega trenerja, ker želi ohraniti raven telesne kondicije, jaz denar porabim za terapevta in to jemljem kot naložbo v svoje zdravje in osebni razvoj.

4. Smo premožni

Drži, da je terapija lahko draga, vendar je več načinov plačevanja in možnosti. Po mojih raziskavah je v primeru, ko zdravljenja ne krije zavarovalnica, večina terapevtov pripravljena prisluhniti pacientom in se glede na število ur pogoditi pri ceni, za nameček veliko podjetij in šol zagotavlja (včasih pa prispeva določen znesek) brezplačne ure zaposlenim in študentom.

5. Nihče nas nima rad

Zdravljenja ni mogoče povezati z mislijo, da človek nima zdravih medsebojnih odnosov in nikogar, ki bi ga imel rad. Terapija ni nadomestilo za prijateljstvo, terapevt pa ni prijatelj. Prijateljstvo je dvosmerna ulica, na kateri se izmenjujejo pogledi in mnenja, izkušnje in dogodki, terapija pa je enostranski odnos s strokovnjakom, ki premore veščine in znanje, da lahko človeka usmerja in mu pomaga razreševati notranje boje, ga uči, kako naj poskrbi za svoje potrebe.

Še več, terapevtske ure ne pomenijo, da mora nekdo imeti slab odnos s starši. V mladosti se učimo osnovnih spretnosti, si ustvarjamo svoj pogled na odnose in na svet, prepoznavamo svoje potrebe, a vse, kar se nam dogaja, ni mogoče opredeliti z odnosom do staršev. Ta misel me vodi do naslednje točke … 

6. Govorimo o vas

Ne sprašujte nas, kaj naš terapevt ve o vas. Najbrž vam to pride na misel, a se zadržite, če pa že vprašate, vedite, da se vas to nič ne tiče. Prav tako nikoli med pogovorom ne podcenjujte naših občutkov ali argumentov, češ, verjetno boš terapevtu to povedal/a. Terapevtska seansa je sveti prostor, ki nam omogoča, da govorimo o svojih odnosih in občutkih, o čemerkoli in o komerkoli. Če se o vas pogovarjamo s terapevtom, je zato dober razlog. V nobenem primeru pa ni to ura ogovarjanja in klevetanja.

7. Hodimo na terapijo brez razloga

Najsi gre za travmatično izkušnjo, napete odnose ali preobremenjenost v vsakdanjem življenju, za terapijo vedno tiči trden, otipljiv in jasen razlog. Vzrokov je veliko, seznam je dolg in vsi so sprejemljivi, zato je iskanje pomoči vedno pravilna odločitev. Imejte to v glavi, pa ne boste ljudem kar povprek lepili nalepk ter jih predalčkali in stigmatizirali. Naj ob tem omenim še, da se terapija lahko razvija in zavije na nepričakovano pot. Lahko se začne zaradi neke izkušnje in se nato razširi v raziskovanje druge zapletene težave.

8. Slab življenjski položaj

Slab življenjski položaj ni vzrok za obiske pri terapevtu. Katalizator za to odločitev so preprosto izkušnje in čustva, ki jim nismo kos. Sem mlada, uspešna strokovnjakinja, moje delo, odnosi in konjički ne trpijo, ker hodim na terapijo. In z veseljem grem na seanso vsak teden. Zakaj? Omenila sem že, da se razlogi za zdravljenje razvijajo in v tem trenutku še vedno mislim, da se moram še veliko naučiti o sebi, o ravnanju z določenimi občutki in o svojih potrebah.

9. Časovni okvir

O trajanju terapije je bilo izrečenih že veliko besed. Jaz hodim na terapijo enkrat tedensko pol leta. Zelo sem zadovoljna s svojim terapevtom, vendar verjamem, da bom prišla do točke, ko mi ga ne bo treba obiskati vsakih sedem dni. Imam prijatelja, ki se zdravi že več kot dve leti, poznam pa tudi nekoga, ki je hodil po dvakrat na teden le dva meseca. Terapevt ga je vodil skozi travmatično izkušnjo in v dveh mesecih sta opravila. Ni pravil, dolžina terapije in pogostnost obiskov je nekaj, kar uskladiš s terapevtom. Ves čas imaš tudi možnost, da obiske kadarkoli prekineš.

10. Oklepamo se preteklosti

Terapija ni sopomenka za to, da se oklepamo preteklosti in je ne znamo izpustiti iz rok. Zgodi se, da se ob razreševanju trenutnih notranjih bojev pogovarjamo o preteklih izkušnjah, a le zato, da ponovno preučimo in razčlenimo minule dogodke. Potem namreč lahko razumemo povezave in osnovne težave, ki nas pestijo v sedanjosti.

11. Izsiljujemo vaše sočutje

Razširjeno je tudi mnenje, da pričakujemo ali celo izsiljujemo od drugih sočutje, skrb, žalost ali kakršnakoli druga čustva samo zato, ker hodimo na terapijo. A do nas se ni treba obnašati nič drugače, ker smo vam povedali za naše zdravljenje. Obiski pri terapevtu niso nič sramotnega in nič ni narobe, če poiščemo strokovno pomoč. Če pa že kaj čutite, ste lahko ponosni na nas. Podprite našo izbiro, ker delamo na sebi in skrbimo za naše duševno počutje.

12. Jemljemo zdravila in pomirjevala

Zaradi splošnega mnenja v družbi, da se mentalne težave zdravijo s pomirjevali, ljudje predvidevajo, da imamo vsi polno omarico zdravil. To ne drži. So bolezni, ki upravičujejo potrebo po pomirjevalih, a terapija ponuja še mnogo več. Učenje spretnosti, potrebne za spopadanje, razumevanje in reševanje težav, ki nas vodijo do bolj zdravega in srečnejšega bivanja.

13. Mislimo s terapevtovo glavo

Nikoli nam ne odgovarjajte s pikrim češ, a to ti je povedal tvoj terapevt. Ne podcenjujte nas. Obiski pri terapevtu ne pomenijo, da smo se odrekli svojim miselnim procesom in občutkom. Na koncu dneva se bomo še vedno zanašali na svoje znanje in instinkte ter sprejemali odločitve, za katere menimo, da so primerne za nas. Vloga terapevta je, da nam pomaga odkrivati notranjo moč in prebroditi naše boje ter da nas vodi do rešitev, ne pa zato, da nam naroča, kaj naj naredimo in mislimo.

14. Naš terapevt lahko pomaga tudi vam

Z veseljem bom podprla vsakogar, ki se bo odločil za terapevta, a moram povedati, da ni terapevta, ki bi ustrezal vsem. Zato nas ne sprašujte, ali bi lahko pomagal tudi vam. Treba se je potruditi, pregledati sezname, presejati lastne želje in potrebe, se pozanimati, kdo je primeren za vas. Iskanje terapevta je naporno, morda celo zastrašujoče in marsikoga, ki okleva, ustavi. Na srečo je pri mnogih strokovnjakih možen kratek posvet, pri večini tudi izmenjava elektronskih sporočil, tako da boste lažje ugotovili, kateri vam ustreza.

Po tihem upam, da sem s tem zapisom omajala stereotipe in napačne predstave o ljudeh, ki obiskujemo terapevta. Če mi je uspelo, bomo korak bližje družbi, ki ne bo stigmatizirala oseb, ki obiskujemo terapevta. O naših obiskih se bomo potem lahko sproščeno pogovarjali, tako sproščeno kot se danes o obisku zobozdravnika ali ortopeda.

Vir: Life

 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri