Oblikovanje lahko postane najdrznejši izziv, če med modernostjo in individualizmom spretno krmarimo s samosvojo interpretacijo trendov. Barbari Izdi to uspeva že vrsto let. Iz povsem spontano nastalega vzdevka v osnovni šoli – Buba – je nastala izpeljanka in njen kreativni otrok - Bubalina Design Studio.
Medtem ko se ženske - vsaj pri modi - tako spretno in nasprotujoče si izogibamo reku 'manj je več' in tako z lahkoto menjamo staro za novo, ima Barbara drugačno vizijo. Prizadeva si, da bi torbica Bubalina postala najljubša torbica dekleta, ki jo je kupila in jo bo z veseljem nosila več sezon. Ne ustvarja enosezonske mode, ker ne mara hitre različice mode, velike potrošnje in onesnaževanja, ki tej sega v roke. V njenem ustvarjalnem zavetju se najde vsak zagovornik ročno izdelanih, vizualno drugačnih, a hkrati funkcionalnih in praktičnih izdelkov iz kakovostnega naravnega usnja. In z dušo.
Story: Vaše dizajne odlikujeta razgibana estetika in široka barvna paleta. Je tudi vaše življenje tako razgibano?
Trenutno je moje življenje precej pestro, saj sem mama živahnemu 1,5-letniku. Otrok mi je spremenil pogled na življenje. Treba si je vzeti čas za življenje in ljudi, ki jih imaš rad. To mi nahrani dušo in mi omogoči, da dneve začnem z večjim entuziazmom. Za mojo dušo so tudi potovanja. Vedno najdem navdih, najpomembneje pa je, da odklopim glavo.
Story: V katerem obdobju vas je začela veseliti umetnost? Imate v mislih morda posebno osebo, ki vas je vpeljala v svet oblikovanja?
Umetnost, oblikovanje in ustvarjanje me spremljajo že od otroštva. Ko sem bila majhna, sva z mamo veliko ustvarjali, moj pradedek je bil čevljar; vonj usnja in lepila mi je v nosu ostal že od otroštva, na žalost pa je umrl prezgodaj, da bi me česa naučil. Babica me je učila pletenja, šivanja ter drugih ročnih spretnosti, predvsem pa to, da cenim ročno izdelane izdelke. Vse se je manifestiralo v področje, kjer ustvarjam zdaj. Zdi se, kot da se je vse razvilo samo od sebe, brez kakršnekoli dileme.
Story: Ste se v poslu tudi strokovno podkovali?
Seveda, tudi strokovno me oblikovanje spremlja že od srednješolskih klopi. Obiskovala sem Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo in diplomirala na Naravoslovnotehniški fakulteti, smer oblikovanje tekstilij in oblačil.
Story: Torej je oblikovanje najdrznejši izziv, kar ste se ga kdaj lotili ...
Seveda, najdrznejši in najljubši izziv, kako svojo idejo izpeljati tako, da bo hkrati privlačna za stranke in meni prinesla zadovoljstvo. Atraktiven videz, praktičnost, uporabnosti in kakovost je treba združiti v izdelek, zaradi katerega se stranka na koncu dobro počuti in ga več let rada nosi. Pri oblikovanju vedno razmišljam o stranki kako bo ta izdelek funkcioniral, komu bo všeč in za kakšno priložnost se bo nosil.
Story: Torbice so nedvomno vaša strast. Koliko jih hranite v domači garderobi?
Lastim si nekaj babičinih vintidž kosov, drugo pa so večinoma moje torbice, ki jih nabiram skozi leta. V omari jih imam približno 15. Vsako nosim daljše obdobje, sploh tiste, ki so mi še posebno pri srcu. Zadnja se z menoj sprehaja že leto dni, moram pa priznati, da me že pošteno srbijo prsti, da si naredim novo! (smeh)
Story: Zlahka lovite ravnotežje med biti moderen in biti samosvoj?
Individualizem je v modi več kot dobrodošel, vendar vseeno upoštevam določene modne trende. Te po svoje interpretiram, saj je torbico tako lažje prodati. Ravnotežja mi ni težko najti, vendar se raje nagibam v smer individualizma kot mode.
Story: Umetnik, da ujame korak, pač mora biti pozoren na okolico.
In pozoren na odziv strank, kar se vedno dobro obrestuje.
Story: Odzivi so všečni?
Večkrat komentirajo, da jim je všeč, ker lahko najdejo nekaj drugačnega. Nekaj, kar lahko dobijo samo pri meni. Opažam tudi, da rade dodajo svojo osebno noto, svojo barvno kombinacijo ali dodatke na torbici. Tako se je razvila ideja o dodatnih ročajih, ki jih stranka lahko dokupi in s tem spreminja videz torbice za različne priložnosti in drugačen način nošenja. Ročaji so običajno živih barv in okrašeni z zakovicami, kar torbici doda piko na i. Najbolj naklonjene kritike so kritike zadovoljnih strank in tiste, ki sprožijo v moji glavi proces razmišljanja, da moje torbice postanejo še boljše, še lepše in še bolj uporabne.
Story: Ob katerih trenutkih se počutite najbolj navdahnjeno?
Nedvomno med brskanjem po kupu usnja. Takrat se v glavi sproži kreativni proces, problem je le, ker imam včasih preveč idej, kaj bi naredila. Pride trenutek, ko se moram od vsega preprosto umakniti, spočiti glavo in zbistriti misli, da se ideje izkristalizirajo. Potem komaj čakam na začetek dela.
Story: Kaj vse si obetate v prihodnosti?
Moj prvi cilj je spletna trgovina, ki je že v delu. Želim pa si svoj studio, delavnico in prodajno mesto hkrati. Trenutno pa lahko izdelke najdete v Studioo Galeriji na Rudniku (Ukmarjeva 4), vsako sredo od 10. do 19. ure, v dobri družbi oblačil Patricia Pie, nakita B-reflection in Nailbara.
Story: Se kot umetnica počutite izpopolnjeno?
Moje delo me osrečuje in izpopolnjuje. Res sem vesela, ko vidim zadovoljno žensko z mojo torbico.
Story: Kaj pogrešate pri današnjih ustvarjalcih?
Za nekatere se zdi, da so njihove kreacije kar same sebi namen. Danes je trg zelo nasičen, tako z dobrimi kot morda z malo manj dobrimi izdelki. Vsak ima svoj okus. Ne podpiram pa trenda šivanja izdelkov čez noč brez podkrepljenega koncepta oziroma kreiranja izdelkov, ki bolje funkcionirajo na pisti ali fotografiji kot v realnosti. Pogrešam dobre zgodbe in še boljše izpeljave! Ampak to name ne vpliva preveč, je samo kazalec, naj se obrnem v drugo smer in sledim sebi, svojemu razgibanemu slogu in se ne menim za to. Navsezadnje imamo drugačne skupine ciljnih kupcev. Ne moreš dolgo prodajati istih stvari in biti uspešen. Napredek je bistven.
Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: osebni arhiv
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
