Da je moda lahko mnogo več kot le v funkciji oblačenja, z avantgardnim stilom izražanja potrjuje mlad modni oblikovalec Jan Brovč.
Z oblačili, ki spreminjajo našo identiteto, spodbuja družbeno razpravo in odpira mnogo vprašanj, med katerim je tudi vprašanje spolov. Kot element osebnostne dekoracije in medij za umetniški podpis oblačila pogosto reciklira in predeluje, njegova priljubljena referenca pa so zlati časi klubske kulture, ki slavijo drugačnost in izražanje osebnosti na unikaten način.
Story: Kdo je Jan Brovč?
Jan je 22-letni študent, trenutno absolvent na Fakulteti za dizajn, smer tekstilije in oblačila, ki oblikuje pod istoimensko modno znamko. S svojimi kreacijami ne gleda na funkcionalnost, ampak na šov. Pogosto se odloča za reciklažo in predelavo oblačil. Dekoracija na nogah.
Story: Kdaj ste prvič začutili ustvarjalno žilico?
Kot otrok sem vedno rad ustvarjal in izdeloval različne stvari, vendar nisem nikoli res meril na modo. Moje oblikovanje in zanimanje za modo sta se pojavili pred nekaj leti, ko sem dobil rabljen šivalni stroj. Sprva sem začel šivati zase, bolj kot za hobi, in nisem pomislil na kaj več. V tem procesu sem šele začel spremljati modo in to, kaj se dogaja, nakar sem oblikovanju namenil več časa in se zato tudi vpisal na študij tekstilij in oblačil na Fakulteto za dizajn.
Story: Ste študent modnega oblikovanja na Fakulteti za dizajn. Zakaj ste se odločili za ta študij in kakšno podlago za nadaljnje ustvarjanje vam je dal?
Za študij na Fakulteti za dizajn sem se odločil, ker sem nekako začutil, da bi rad nadgradil znanje in res dobil občutek, kaj sploh je modno oblikovanje in kakšne možnosti obstajajo v tej industriji. Na fakulteti sem pridobil veliko znanja, poleg tega, kako se od začetka do konca ustvari kolekcija, tudi to, kakšno je nadaljnje trženje in kako razumeti svojo ciljno skupino. Skozi študij sem dobil mnenje in veliko nasvetov prof. Metoda Črešnarja, Petra Movrina in Matee Benedetti, pri kateri tudi zunaj študija pridobivam izkušnje kot pomoč pri blagovni znamki in delu v ateljeju.
Story: Vaš oblikovalski zapis je nekoliko ekscentričen. Kako bi ga opredelili?
Težko se opredelim, gre za stvar počutja in procesa pri oblikovanju. Včasih se mi zazdi oblikovati popolnoma preprosto jakno, ki skozi proces in ideje lahko nastane kot popolno nasprotje. Gre bolj za namen, za katerega se bo oblačilo nosilo, in način končnega stiliranja.
Story: Sama v njem najdem tudi veliko vzporednic z rave (klubsko) kulturo oblačenja. Kje najdete navdih?
Res je. Začetki mojega oblikovanja segajo prav na rave sceno, saj sem izdeloval in predeloval oblačila zase in sčasoma tudi za druge. Pri mojem oblikovanju je trenutno velik del navdiha povezan prav s klubsko sceno. Club kids, gre za klubsko subkulturo, ki se je začela razvijati v osemdesetih letih. Je način vizualnega izražanja skozi posameznikovo estetiko in eksperimentiranje z obleko in make upom. Cilj tega je doseči čim bolj nevsakdanje videze in pri tem izraziti svoj jaz. Velik navdih najdem tudi v glasbenikih in skupinah skozi njihovo vizualno podobo, kot so Minty, Sigue Sigue Sputnik, Pete Burns ... in seveda v filmih, npr. Rocky Horror Picture Show, Pink Flamingos, Beetlejuice ...
Story: Kateri kos, ki ste ga oblikovali, najbolje opiše vašo znamko?
Težko določim točen kos. Lažje izpostavim zadnjo kolekcijo, ki je bila predstavljena na tednu mode v sklopu Fakultete za dizajn. V kolekciji se nisem oziral na nosljivost in funkcionalnost, ampak sem šel v nasprotno smer. Želel sem eksperimentirati in videti, kam me bo zaneslo.
Story: Kako pa bi opisali svoj lastni stil, je soroden temu, kar delate?
V svoj stil poskušam čim bolj vključiti to, kar delam in oblikujem. Vedno poskušam obleči lastne kreacije, ampak v bolj umirjeni in nosljivi verziji, kot so jakne, hlače, srajce iz različnih bleščečih in vzorčastih materialov, ki nekako povzamejo mojo oblikovalsko estetiko. Lasten stil bi opisal z več je več.
Story: Kakšne tehnike uporabljate? Uporabljate tudi recikliranja?
Pri oblikovanju uporabljam različne tehnike in načine oblikovanja. Po navadi se oblikovanje začne z osnovno skico in potem izbiro materiala, pogosto pa se zgodi, da materiali in stvari, ki so na voljo, vodijo do končnega izdelka. Med procesom se veliko nagibam k reciklaži in predelavi nekonvencionalnih materialov in objektov. Prav z reciklažo in rekonstrukcijo oblačil se je moje oblikovanje začelo, uporabljam tudi veliko elementov DIY (angl. do it yourself, naredi sam, op. a.).
Story: Med vašimi strankami je tudi nekaj znanih Slovencev. Kdo vse nosi vaša oblačila oz. kdo se najde v njih?
Večino nosljivih oblačil izdelujem po naročilu in so namenjena vsem, ki jih želijo v last, in to zame pomeni že veliko. Vsi bolj kompleksni kosi pa so namenjeni šovu, za kakšno fotografiranje in popestritev kluba, kot dekoracija na nogah.
Story: Kaj je bistvo vašega oblikovanja oblačil? Zdi se, da uporabna funkcija ni ravno na prvem mestu …
Pri oblikovanju se veliko nagibam k eksperimentiranju s silhuetami, in ne toliko k funkcionalnosti in nosljivosti. Oblikujem zato, da ustvarim nekaj novega, ne videnega in opustim klasično oblikovanje. Iz vseh 'nenosljivih' kreacij se potem lahko naknadno še oblikujejo udobni vsakodnevni kosi, ki bodo nastali glede na zanimanje.
Story: Bi lahko rekli, da ste bolj kot oblikovalec kostumograf?
Trenutno se vidim bolj v vlogi oblikovalca in tudi oblačila so oblikovana iz tega namena. Lahko pa se tudi zgodi, da zaidem v kostumografijo.
Story: Kako pomemben se vam pri oblikovanju zdi element presenečenja ali celo šokiranja?
Zelo, presenečenje je ključnega pomena, potem pridejo nosljivost in drugi elementi. S svojimi kreacijami želim ustvariti šov na modni pisti, da obiskovalci dobijo občutek zabave, pa čeprav samo za nekaj trenutkov.
Story: Je moda lahko umetnost?
Zagotovo, moda je umetnost. Vsi se vizualno izražamo na drugačen način in tehniko. Tako kot v oblikovanje kosa umetnine je tudi za oblikovanje oblačil potrebno umetniško izražanje.
Story: Vaše delo odpira mnogo socialnih in družbenih vprašanj. Na katere pereče tematike želite opozoriti?
Z ustvarjanjem želim opozoriti, da oblačila ne potrebujejo označevanja in opredeljevanje po spolu, in s tem izničiti stereotipe o tem. Ko oblikujem oblačila, se ne omejujem s tem, za koga so namenjena, ampak le z njihovimi telesnimi merami.
Story: Tudi sami ste del klubske kulture. Kako bi rekli, da klubska moda premika meje družbenih norm? V mestih, kot je Berlin, je ta del velike subkulture.
Pri nas je to malo manj razširjeno področje, kar se tiče club kids scene in eksperimentiranja. Moj namen je s svojim oblikovanjem in prisotnostjo vpeljati več zabave in drznosti pri vizualnem izražanju posameznika.
Story: Menite, da je oblačenje za tovrstne dogodke nekakšna preobrazba v namišljene like ali le izražanje svojega pravega jaza? Gre morda za nekakšno osvobajanje?
Lahko bi tako rekli, ja, gre za preobrazbo oz. za izražanje samega sebe. Vedno, ko začnem oblikovanje in izdelavo 'looka', naredim kratko raziskavo, in ali je tematika dogodka. Potem na podlagi tega oblikujem 'outfit'. Po navadi izhajam iz tematike in pogosto se zgodi, da predelam že obstoječa oblačila ali pa jih le nadgradim glede na potrebe. Pri delu vedno poskušam iti čim bolj zunaj okvirjev pričakovanj. Bolj ko je 'over the top', bolje se počutim in tudi videz je na koncu videti bolje.
Story: Kot študent ste svoje kolekcije predstavili na tednu mode. Za kaj vse gre pri oblikovanju takšnih kolekcij?
Na tednu mode sem predstavil svojo zaključno kolekcijo, ki je nastala pod mentorstvom Matee Benedetti in Metoda Črešnarja. Pri oblikovanju kolekcije smo imeli študenti proste roke in smo lahko tako rekoč oblikovali po lastnih željah in estetiki. Vse se začne z začetnim navdihom in raziskavo tega. Vsak študent ima drugačen način dela. Pri predstavljeni kolekciji sem izbral štiri artiste iz osemdesetih let, ki so bili del klubske scene: Martin Degville, Judy Blame, Stephen Jones in Leigh Bowery. Sledijo skice, kolaži, eksperimentiranje in začetni prototipi oblačil. Vsak 'look' v kolekciji temelji na enem izmed izbranih. Pri oblikovanju sem poskušal združiti svojo estetiko z estetiko oblikovalca. Vsi 'looki' so si med seboj zelo različni v silhuetah, teksturi in v celotnem videzu, vendar se med seboj povezujejo v detajlih. Tehnike izdelave so bile ročni sitotisk, nadgradnja oz. ročno oplemenitenje krzna, reciklaža in plisiranje. Pri oblikovanju take kolekcije gre veliko časa za oblikovanje in predvsem za produkcijo ter realizacijo vsakega modela.
Story: Za svoje delo ste prejeli mednarodno študentsko nagrado GIDE. Kaj takšna priznanja pravzaprav pomenijo za mladega oblikovalca?
Nagrado GIDE sem prejel za projekt 'We Want To Leave' pod mentorstvom Jane Mršnik. Cilj projekta je bilo oblikovati tekstilni vzorec in ga aplicirati na različne objekte. Izdelan je bil s pomočjo laserskega reza metražnega blaga. Uporabljen je bil na vzmetnici, luči in torbi, pri tem pa ni prišlo do nikakršnega odpadka. Gre za zero waste oblikovanje. Taka nagrada mi veliko pomeni in je dodatna spodbuda pri nadaljnjem oblikovanju. Prav tako je dodatek k referencam za prihodnost.
Story: Oblačila ste predstavili tudi v mnogo domačih in tujih revijah (Kaltblut Berlin, Cool UK, Newedgemagazine, Voom, Pansy Magazine). Kako oblikovalec pride do takšne publicitete?
Res je, imel sem srečo, da so me prek socialnih omrežij opazili fotografi, stilisti, blogerji, uredniki, ki so želeli sodelovati in uporabiti moja oblačila pri svojih projektih, in prek tega je čez čas prišlo do različne publicitete, kar je za takega oblikovalca velika nagrada.
Story: Kako pomembno se vam zdi, da je oblikovalec danes prisoten na socialnih omrežjih? Kako jih za svoje delo izkoriščate vi?
Danes so socialna omrežja glavni del oblikovalčeve prepoznavnosti. V tem času imamo srečo, da so na voljo tovrstne platforme, kjer lahko brezplačno promoviramo in objavljamo svoja dela, se povežemo z drugimi ustvarjalci in nekako ustvarimo krog ljudi z enakimi interesi ter spremljamo, kaj se dogaja na teh področjih. Prav zaradi socialnih omrežij sem imel to srečo, da so moja dela dobila širši krog prepoznavnosti.
Story: Vprašanje, ki je aktualno ob zaključevanju študija – boste nadaljevali z lastno znamko ali se morda pridružili kolesju velikih modnih brandov? Če bi lahko izbirali, katera modna hiša vas najbolj privlači?
Trenutno počasi nastaja diplomska naloga. Bolj ali manj razmišljam o Londonu in seveda ostati v modnih smereh, morda tudi nadaljevanje študija in prakse zaradi nabora izkušenj. Sproti pa seveda graditi lastno blagovno znamko in razviti večjo prepoznavnost v estetiki. V bistvu bi sprejel katerokoli ponudbo, ampak če bi lahko izbiral, bi zagotovo med Vivienne Westwood in Maison Margiela.
Story: Če bi si za prihodnost lahko izpolnili le eno željo, katera bi bila?
Želja za prihodnost je veliko, ampak bi bila samostojna predstavitev večje obsežnejše kolekcije za zdaj dovolj.
Besedilo: Katja Kozlevčar // Fotografije: Samantha Kandinsky, Maja Krsnik, Zupanov, Urša Premik in osebni arhiv
