Špela Ceglar: Sreča v milnem mehurčku

Špela Ceglar: Sreča v milnem mehurčku (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Story
22. 9. 2017

V milni mehurček je svoje ideje pred kratkim ujela svetlolasa Špela Ceglar, ki je v Ljubljani odprla svoj sanjski kotiček in ga poimenovala Milnica.

Je dama, ki že vrsto let odkriva recepte in postopke iz kozmetičnega sveta, zdaj pa je po spletni različici na ogled postavila tudi svojo prodajalnico, v kateri je na police postavila naravne izdelke in mojstrovine iz svoje 'milnate' delavnice.

Story: Vaša pot z naravno kozmetiko se je začela s spletno stranjo, na kateri ste svojim bralcem ponudili recepte, kako si lahko stvari izdelajo sami. Zdaj smo pred vašo trgovinico, kar je verjetno vaša uresničitev sanj?

Špela: Res je. Ko ste to omenili, me je kar oblila kurja polt. To je bila še pred letom dni nepopisna želja, zdaj pa že kujem nove načrte. (smeh) Želim si, da bi milničasto trgovinico ljudje vzeli za svojo. Je torej uresničitev mojih sanj, se pa zavedam, da me čaka še veliko dela.

Story: Pa se je vaša pot z naravno kozmetiko začela, še preden ste stopili na svojo karierno pot? Ste od svojih staršev podedovali ta odnos do naravne kozmetike?

Špela: Moji starši do naravne kozmetike sicer niso imeli prav takšnega odnosa, smo pa vedno živeli v sožitju z naravo. Veliko stvari smo naredili sami, na primer mezgo, nabirali smo gobe, ker smo živeli ob gozdu. Vedno smo nabirali tudi zelišča in začimbnice. Živim torej v družini, ki vse pridela sama. Sama pa sem se z Milnico začela ukvarjati čisto ljubiteljsko. Začela sem raziskovati, zakaj kozmetika toliko stane, kaj je v njej in kaj zares plačujem.

Story: Če se ne motim, ste to zgodbo začeli prav z mili ...

Špela: Res je. Zato se ta moj spletni in fizični kotiček imenuje Milnica. (smeh) Spomnim se, da sem najprej naredila čisto klasično milo, izdelano na način, ki ga tudi danes priporočam strankam. Da se uporabi čisto preprosto glicerinsko milo, se stopi, vanj vmeša kakšno eterično olje in vlije v modelčke. Se pa spomnim, da sem na začetku kuhala mila iz stvari, ki sem jih imela v kuhinji. Dodala sem mu torej malce kakava, ovsene kosmiče, makova zrna ... Pri meni je na začetku vse bilo videti, kot da je za pojest. (smeh) No, danes je to sicer še malce ostalo v mojih izdelkih, morda pa ne več toliko na prvo žogo kot takrat.

Story: Kako pa ste potem začeli nadgrajevati svoje znanje?

Špela: Jaz sem tip človeka, ki najprej poskusi, in ko ji ne uspe, začne raziskovati in brati, zakaj ni uspelo. (smeh) V takšnih primerih se potem obrnem na strokovno literaturo, čeprav se na internetu najde veliko informacij, a žal veliko napačnih. V tem smislu sem morda malce samouka. Morala sem se naučiti, kje in kako izbirati literaturo, katere so prave informacije, naučila sem se skratka ločiti zrno od plev.

Story: Kaj pa kakšna znanja babic?

Špela: Zanimivo mi je, kako se kakšne stvari vračajo. Na primer ghee maslo. Ali pa pralna sredstva, ki se zdaj vse pogosteje izdelujejo s pralno sodo.

Story: Pa potem ko enkrat naredite izdelek ... ga najprej poskusite na sebi?

Špela: Poskusim na sebi, ampak nisem tako dobro merilo, saj na moje izdelke gledam čustveno. Navadno dam izdelke na pokušino članom družine, ki so tudi moji najboljši kritiki. Če ni dobro, tega ne skrivajo. (smeh) V Sloveniji je še vedno tako, da smo ljudje v veliki večini navajeni na industrijsko kozmetiko. Vedno bolj smo sicer ozaveščeni o sestavinah, se moraš pa vseeno na neki način kosati z velikimi in biti obenem boljši v tem smislu, da uporabljaš le sestavine, ki naj bi jih načeloma vsi poznali iz narave.

Story: V resnici ste prava pogumnica, saj se veliko ljudi ne želi lotiti svojega posla zaradi časov, v katerih živimo, ki so za podjetništvo še posebej velik izziv. Vas je bilo kaj strah?

Špela: Dobro vprašanje. Ko sem začela pred štirimi leti pisati blog, sem bila mlajša in manj izkušena kot danes. Takrat me ni bilo ničesar strah, ker nisem imela nič za izgubiti. Vložila sem natanko dva tisoč evrov za nakup surovin. Nekaj pomoči sem imela pri fantu, ki je imel oglaševalsko agencijo, kjer so mi postavili spletno stran. Takrat seveda ni bilo strahu. Imela sem zavetje pri starših ... Medtem ko danes, ko imam stroške veliko višje, ko sem čisto samostojna in bolj izkušena, kaj vse gre lahko narobe, sem bolj prestrašena. Ne želim si pa tega nositi v sebi. Mislim, da je bolje manj razmišljati in stvari preprosto narediti. Nisem človek, ki bi ga stvari strašile, je pa dejstvo, da gre za novo odgovornost.

Story: Navadno podjetniki govorijo o tem, da so v njihove posle vpete tudi njihove družine. Je tudi pri vas tako?

Špela: Vse bolj. (smeh) Zdaj sem še tako majhna, da stvari delam še sama, mi pa mama veliko pomaga pri kuhanju mila. To rada počne in jaz ji pri tem zaupam. Napišem ji recepturo, ona pa se igra z barvami, vzorci ... Oči je pa prevoznik (smeh). Moj partner Primož je pa del podjetja in včasih rečem, da gara še bolj kot jaz.

Story: Potem so druženja z mamo v vaši delavnici pogosta?

Špela: So, ampak se velikokrat ne strinjava. (smeh) Proces izdelave mila po hladnem postopku je zahteven in ti ne dovoljuje veliko časa za razmišljanje in popravke. Biti moraš pripravljen in točno moraš vedeti, kaj boš delal.

Kaja Milanič

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story38/2017

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 38/2017

Story 38/2017, od 14. 09. 2017

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri