Razkošna prodajalna klasičnega pohištva v Štefanovi ulici v Ljubljani je paša za oči za ljubitelje lepih predmetov. V Salonu Jože Murkovič smo se pogovarjali o oblazinjenem sedežnem pohištvu.
»Oblazinjeno sedežno pohištvo nam nudi neskončno udobje,« pravi lastnik salona Jože Murkovič. Poznamo različno sedežno pohištvo, ki se je skozi stoletja močno razvijalo. To so zofe, kanapeji, moderni počivalniki, divani, oblazinjene klopi, veliki naslanjači z ušesi, naslanjači in fotelji.
Nekoč
V preteklosti je bilo oblazinjenega pohištva zelo veliko različnih vrst in so ga uporabljali v veliko več različnih namenov kot danes. Še več je bilo stolov; več kot sto različnih vrst. Sedala, kot jih poznamo danes, so se prvič pojavila v srednjem veku. To so bili večinoma stoli in klopi brez naslonov za hrbet. Nasloni za hrbet so bili rezervirani le za višje sloje po hierarhični lestvici, doma za gospodarja in gospodarico, vsi drugi so sedeli na klopeh in stolih brez naslonov. Udobje so si povečevali z blazinami, ki so si jih podlagali pod hrbet in ob strani. Blazine v tistem času niso bile tako udobne kot danes. Bile so napolnjene s slamo, volno in drugimi materiali, ki so se jim zdeli primerni. Nasloni za hrbet so se pojavili šele v 16. stoletju.
Nekoč ni bilo običajno, da bi na istem predmetu sedelo več ljudi. Vsakdo je sedel na svojem kosu. Sredi 17. stoletja so se pojavile nove, tudi udobnejše oblike sedežnega pohištva. To so bili veliki naslanjači z ušesi, ki so bili skorajda v celoti leseni. Imeli so le oblazinjeno sedalo. V 18. stoletju so nastali prvi dvosedi ali trosedi, ki so imeli nakazan naslon za dve ali tri osebe. V drugi polovici 18. stoletja je bilo sedežno pohištvo že popolnoma oblazinjeno, predvsem v Angliji. Takrat so ga že znali izjemno dobro in kakovostno tapecirati, z vzmetmi ali brez njih, z blazinami, polnjenimi z volno, s perjem in puhom. Takrat so iznašli tudi kanape, blazinjak, počivalnik ... To je le kratek opis, da si znamo predstavljati, kako se je sedežno pohištvo razvijalo v dolgih stoletjih, kako so izumljali nove oblike in kako so se vse bolj približevali udobju.
Danes
V današnjem času poznamo zofo ali kavč, kanape, počivalnik, divan (posebna oblika, ki je namenjena dnevnemu počitku ali dnevna postelja) za sedenje in ležanje, za sedenje uporabljamo fotelje, naslanjače, srednje visoke naslanjače in velike naslanjače z ušesi. Kanapeji imajo lesen okvir in so delno oblazinjeni, morda niso tako udobni in so namenjeni sedenju. Oblazinjene klopi imajo lesen hrbet in oblazinjeno sedalo ter odprte stranice pri naslonu za roke. Počivalniki imajo vzdolžno, podaljšano sedalo in usločen hrbet, ki nam omogoča sedenje ali ležanje. Razlika med foteljem in naslanjačem je v tem, da imajo fotelji vedno zaprte stranice pri naslonu za roke.
Navade
Koliko pohištva so si ljudje lahko privoščili nekoč in koliko jih imajo v svojih domovih danes, je bilo in je še vedno odvisno od materialnih zmožnosti posameznikov. Pohištvo je bilo v 18. stoletju v salonu in sprejemnici razporejeno tako, da je bil na sredini kanape, okrog njega so stali naslanjači in ob straneh še fotelji, ki so jih pristavljali po potrebi. Toda moramo vedeti, da je bil način bivanja v domovih v tistih časih popolnoma drugačen kot danes. Ljudje so veliko več časa preživeli doma in so bile sobe različno organizirane. V salonskem delu so imeli kanapeje, fotelje in naslanjače ter tudi stole. Danes imamo večinoma velike sedežne garniture, to je običajno en kos, in še morda dva fotelja. To je zelo v modi v našem okolju, sicer pa so domovi opremljeni z veliko raznolikega sedežnega pohištva. V prostor lahko postavimo tudi več sedežnih skupin. Morda eno večjo skupino s kanapejem, zofo, fotelji in naslanjači, v drugem delu pa tri, štiri fotelje in mizico. Počivalnik danes sodi v dnevni prostor, nekoč je bil postavljen v zasebne prostore ali spalnice. Morda smo koga spodbudili, da si v spalnico postavi divan. Za počitek podnevi se ne uleže v posteljo, ampak na divan.
Oblazinjenje
Prva oblazinjenja so bila zelo preprosta, narejena iz različnih plasti žime, morske trave in drugih naravnih vlaken, ki so jih polagali druga na drugo, plasti pa ločevali z bombažnimi tkaninami, da so dobili mehkobo. Pozneje so se pojavila bolj kompleksna oblazinjenja, še zlasti ko so izumili vzmeti. Z njimi so dosegli izjemno visoko udobje. Oblazinjenje je lahko z vzmetmi, brez njih, z različnimi plastmi naravnih vlaken, blazinami. Blazine na blazinjakih, foteljih, naslanjačih, dvosedih, trosedih, kanapejih so bile že polnjene z gosjim perjem ali puhom. Danes imamo sodobne načine polnjenja z umetnimi polnili, različnimi penami, ki se med seboj razlikujejo po trdoti in obstojnosti, lahko pa jih uporabimo v različnih kombinacijah. Imamo polnila z bombažem, perjem, puhom, ki so bolj kakovostna.
Tkanine
Ko stare kose prenavljamo, tapeciramo in jih oblačimo v novo tkanino, moramo biti zelo pozorni, kakšno vrsto tkanine izberemo. Lahko je klasična tkanina, ki sovpada z obliko in starostjo predmeta, ali pa vzamemo sodobno tkanino in damo predmetu sodoben pridih. Pri izboru tkanin moramo zelo paziti, da poudarimo obliko in predmet naredimo privlačen. Velikokrat z napačnim izborom tkanine predmet postane neprivlačen ali zakrijemo njegovo lepo obliko, ker tkanina preveč izstopa. Tkanina ga preveč obteži in izgubi svojo eleganco in lahkotnost. Izberimo tisto pravo, ki bo predmetu dala pravi navdih.
Iz starega novo
Če imate doma sedežno pohištvo morda še iz 80. let prejšnjega stoletja, ni nujno, da ga zavržete, ko se blago na njem obrabi. Če ugotovite, da so stare sedežne garniture, fotelji in naslanjači izjemno udobni, če slogovno niso posebni ali zahtevni kosi, se jih splača na novo tapecirati, saj tako vedno veste, na čem sedite. Pri prenavljanju to udobje znova vzpostavimo in še povečamo. Če nam je kakšen kos všeč in je udoben, se ga splača obnoviti, saj je novo tapeciranje cenejše od novega oblazinjenega pohištva.<
Besedilo: Jasna Milinković // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
