V začetku novembra sem se prvič udeležila ljubljanskega tedna mode. Delno sem se ga udeležila zaradi ljubezni do mode, ki mi jo je privzgojilo gledanje oddaje Ameriški top model, ko sem bila še otrok.
Delno sem se ga udeležila, ker je bila to odlična priložnost, da lahko tudi sama eksperimentiram s svojim outfitom. Predvsem pa sem se ga udeležila zaradi otroškega zanimanja do sveta, ki mi je bil prej še zunaj dosega. In uživala sem v čisto vsaki minuti, ki sem jo preživela v neogrevani garažni hiši, kjer so se modeli sprehajali po modni pisti.
Za nekaj trenutkov sem se lahko prelevila v modnega kritika in ocenjevala modele, modne kreacije in dogodka na sploh. Nekaterim bi se morda to zdelo zapravljanje dragocenega časa, ki bi ga lahko preživela kako pametneje. Nekateri na modo gledajo kot na nekaj popolnoma odvečnega v našem svetu, nekaj, kar lahko zanima le neumne puhlice, ki uživajo tudi v spremljanju družine Kardashian. Vendar meni moda pomeni nekaj čisto drugega. Moda je svoje vrste umetnost, prav tako kot je umetnost slikarstvo, glasba ali kaj drugega. Je užitek. In le kakšno bi bilo življenje brez lepote užitka? Bilo bi dolgočasno, utrujajoče ... sivo. Poleg tega pa lahko moda tudi spreminja svet.
Ogromno modnih oblikovalcev je v zadnjih letih postalo zavzetih zagovornikov in promotorjev uporabe naravnih materialov, neškodljivih (oz. manj škodljivih) za ljudi in okolje. Še več jih je zavzetih protestnikov uporabe živali v tekstilni industriji. Seveda je razlika med modo v industrijah z množično proizvodnjo in modo posameznih modnih oblikovalcev. Z eno izmed teh je po mojem mnenju veliko stvari narobe. Druga pa je tista, ki me je očarala že kot otroka in me še vedno tesno drži v primežu. Je zame in je zate. Ne glede na to, kdo si.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
