Janja Videc je z lastno blagovno znamko že pred leti kot svež veter zapihala na naši modni sceni

Janja Videc je z lastno blagovno znamko že pred leti kot svež veter zapihala na naši modni sceni (foto: Anže Frantar, Nike Koležnik, Peter Giodani, Jure Makovec in osebni arhiv) Anže Frantar, Nike Koležnik, Peter Giodani, Jure Makovec in osebni arhiv
Vir: Story
14. 12. 2018

S trajnostnim pristopom in raziskovanjem ženskih arhetipov je ustvarila kolekcije, ki so brezčasne in hkrati nosijo unikaten oblikovalski pečat.

Story: Kdaj ste prvič začutili ustvarjalno žilico?

Tega ne bi mogla natančno opredeliti, saj sem že od malih nog kar naprej nekaj ustvarjala, in lahko rečem, da je ta impulz z mano že od nekdaj.

Story: Kako bi opisali svojo znamko?

Pri svoji znamki oblačil se ne omejujem na sezono, namembnost ali starostno skupino, posvečena je vsaki individualni posameznici, da jo na svoj način vkomponira v svojo garderobo, če seveda začuti mojo zgodbo. Izogibam se sezonsko definiranim zapovedim, oblačila, ki jih ustvarjam, izhajajo iz mene in pri tem se posvetim vsakemu, še tako majhnemu detajlu, ogromen poudarek pa dajem materialom, ki morajo biti čim bolj naravni in trajnostni.

Estetika, ki prevladuje pri mojem oblikovanju, je precej minimalistična, s poudarkom na detajlih, ki oblačilo naredijo posebno in drugačno. Poleg kompleksnejših linij ustvarjam tudi t. i. basic kolekcijo iz ekološkega bombaža. Vsaka kolekcija ima v ozadju zgodbo, ki je povezana z določenim obdobjem v mojem življenju, v glavnem pa gre za močne ženske arhetipske like. Oblačila so namenjena realnim ženskam, zato lahko pri meni dobijo tudi kose iz kolekcij, prilagojene njihovim meram.

Story: Kaj pa vaš osebni stil?

Mešanica minimalističnih kosov v kombinaciji z boemsko mističnim pridihom. Izraz mistični minimalizem sicer izhaja iz glasbe, ampak sama bi tako opisala svoj slog oblačenja. Vsa oblačila, ki jih imam v omari, so v črnih, temno modrih, bež, belih in sivih odtenkih, poliestra pa v njej ne boste našli. Moj osebni stil in oblačila, ki jih oblikujem pod svojo znamko, se zelo prepletajo med seboj, kar je razumljivo glede na to, da pri ustvarjanju izhajam iz sebe in da je moja garderoba v večini zgrajena iz lastnih kreacij. Imam tudi pravilo - če določenega kosa sama ne bi nosila, potem ga ne bom ponudila drugim ženskam. Če zame ni dovolj dobro, zakaj bi bilo za druge? Pri tem sem zelo striktna.

Story: Kdo je vaša tipična stranka?

Zelo težko bi jo opredelila in stlačila v neke okvirje, česar niti nočem. Zanimivo mi je, da imam zelo širok starostni okvir strank, od zelo mladih punc pa do starejših dam. Imam celo več primerov, ko mama in hči skupaj prideta po kakšen nov kos, in to se mi zdi res lepo. V osnovi bi rekla, da so to ženske, ki jih izražanje prek oblačil opolnomoči, ki so rade unikatne in ki cenijo celoten paket, od kakovostnih materialov, dobre izdelave, posebnih detajlov, zgodbe do osebnega pristopa. Vse to jim omogoča, da se v svojih oblačilih dobro počutijo in da s tem, ko si privoščijo takšen kos, naredijo nekaj zase, v smislu, da jih bo oblačilo maksimalno podprlo.



Story: Kaj občutite ob črni barvi?

Črno barvo obožujem in v njej se tudi odlično počutim. Se mi pa zdi zanimivo, da je okoli črne barve spleteno toliko nekih mitov. Treba se je zavedati, da so to samo nekakšni konstrukti, ljudje smo barvam pripisali določene pomene. Zame je črna vesela barva, predvsem pa super elegantna.

Story: Kateri je za vas osnovni kos oblačila?

Vsak preprosto krojen kos, ki se uporablja kot neka baza, h kateri lahko kombiniramo skoraj karkoli. Zdi se mi izjemno pomembno, da je takšen kos iz res dobrega materiala.

Story: Če bi lahko živeli v kateremkoli modnem obdobju, katero bi to bilo?

Živela bi točno tukaj in zdaj! Včasih fantaziram o tem, kako bi raje živela v kakšnem preteklem obdobju, ko je bil ritem življenja počasnejši in kjer so bili bolj povezani z naravo, ampak se potem vedno opomnim, da je to velikokrat romantična predstava, saj je bilo življenje v preteklosti marsikdaj težko in omejeno zgolj na golo preživetje, če že nisi bil nekdo iz peščice bogatejšega sloja. Danes večina ljudi živi v neskončnem obilju, čeprav se tega sploh ne zavedamo in se nam včasih zdi, da imamo premalo. Hecno, ampak v materialnem smislu ima danes večina ljudi bistveno več, kot so imeli naši predniki kadarkoli v zgodovini.

Tudi bistveno bolj varni smo in predvsem - imamo izbiro! Ne vem, kdaj bi bilo bolje biti ženska kot danes! Ne rečem, da je danes vse rožnato, kot vsako obdobje je tudi to prineslo svoje izzive, ampak danes imamo dejansko izbiro, kaj bomo naredili s svojim življenjem. Ravno tako imamo več izbire v modnem smislu, saj ne obstajajo neka rigidna pravila, kako in kaj, kar mi je všeč. Zgodovinsko obdobje, v katerem bi bilo oblačenje bolj sproščeno kot danes, praktično ne obstaja.



Story: Kaj menite o tem, da v modi že dolgo nismo doživeli revolucije, vse je samo recikliranje trendov preteklih obdobij? Kako bi z oblikovalskega vidika opisali obdobje, v katerem živimo?

Zanimivo mi je opazovati to dogajanje. Videti je, kot da smo videli že vse, in ravno zato, ker je danes v modi vse dovoljeno, nas nič več ne preseneti, nič ne šokira. Element presenečenja je lahko prisoten le, kadar se določena pravila kršijo, ampak če pravil ni, jih je nemogoče kršiti. Tako imenovana estetika grdega, ki je vedno bolj priljubljena, je, kot sama vidim, ravno odgovor na to, da v modi ni več mogoča revolucija, da je vse skupaj samo še odraz preteklih trendov.

Ne moti me, da nimamo več nekih jasno postavljenih smernic, kaj bo trendovsko določeno sezono. Všeč mi je, da ima vsakdo možnost s svojim stilom individualno izražati sebe, pa čeprav je to v resnici samo neka navidezna individualnost. Dejstvo je, da je nekdo, ki izstopa preveč, še vedno izločen iz družbe in označen za čudaka, tudi s strani tistih, ki se štejejo kot alternativci. Če na primer nekdo želi izražati svojo individualnost z opravo iz viktorijanskega časa, je seveda takoj označen za neprimernega.

Toliko o iluziji individualnosti, ki še vedno obstaja zgolj v mejah dovoljenega. Ampak tudi to dovoljeno je danes širše kot kdaj prej, kar mi zagotovo daje določeno oblikovalsko svobodo. Zdi se mi fino, da se lahko vsak ustvarjalec nekam umesti, da smo zelo različni in da vsak ukvarja za svoj krog ljudi, ki pa se ne poistoveti samo z estetiko, ampak tudi z vrednotami določene znamke.

Story: Oblikujete z mislijo na trajnost. Kako se to kaže v vaših oblačilih?

V prvi vrsti se ne zapletam v nekakšne minljive trendne komponente, ki znajo biti po določenem času precej bizarne in jih potem kmalu zavržemo. Pomembno se mi zdi, da se oblačilo približa neki klasični estetiki, ki bo aktualna še veliko let, hkrati pa ima unikaten pečat, ki ga dela drugačnega. Ali ni to trajnostno, da je oblačilo tako dobro oblikovano in izdelano, da ga mama preda celo svoji hčerki? Pri kakšnih majčkah to resda ni mogoče, pri plaščih, recimo, pa vsekakor je. Zelo sem pozorna tudi na materiale, ki morajo biti ali ekološki ali pa iz držav Evropske unije, kjer lahko dobim vse specifikacije o izdelavi in vzdrževanju. Velikokrat tudi recikliram ostanke materialov, iz njih sem že izdelovala uhane ali pa smo jih porabili kot polnilo za blazine na ustvarjalnih delavnicah, ki jih organiziram.



Story: Kako v povezavi s trajnostjo vidite slovensko modo in kako tujo, predvsem ko gre za množično proizvodnjo?

Modni ustroj je kompleksen sistem, predvsem pa se je treba zavedati, da je to lahko precej dobičkonosen posel, ko se ga lotijo korporacije, ki imajo v lasti večino večjih blagovnih znamk. Gre za ogromno kolesje, ki mu neki manjši oblikovalec ne more konkurirati, predvsem kar se cen tiče. V ozadju je veliko izkoriščanja in predrugačiti bi bilo treba celoten sistem, da se ta ustroj spremeni. Manjši oblikovalci sicer lahko ustvarjamo bolj trajnostno, ampak peščica oblačil, ki jo bo nekdo izmed nas ustvaril v celotni karieri, je zanemarljiva v primerjavi s produkcijo večje korporacije.

Pri nas je specifična ravno naša majhnost, kar ima za posledico tudi bolj trajnosten pristop v smislu, da vsi ustvarjamo manjše linije in podpiramo domačo proizvodnjo. V Sloveniji imamo veliko dobrih oblikovalcev z dostopnimi cenami. Na srečo se ljudje vedno bolj zavedajo problematike in posledično iščejo nekaj drugačnega, nekaj z osebnim pristopom. Ljudem vedno več pomeni, da vedo, kdo je ustvaril njihovo oblačilo in kakšna je zgodba v ozadju.

Story: Vaše kolekcije so vedno ustvarjene poglobljeno in imajo močno sporočilno vrednost. Kako se lotevate raziskovanja svojih tem in konceptov?

V prvi vrsti vedno sledim temu, kar me v določenem obdobju pritegne. Nikoli ne iščem navdiha na silo. Tudi sicer sem precej radovedna oseba, ki jo zanima vse mogoče in bi lahko ure in ure presedela ob učenju in raziskovanju določenih konceptov, čisto za lastno zadovoljstvo. Ko se v določeno temo poglobim in o njej veliko premišljujem, se mi začnejo spontano pojavljati določene ideje, kako to povezati z oblačili. Ta proces težko racionalno opišem.

Story: Zadnja kolekcija Witches Sisterhood govori o arhetipu čarovnice. Kaj vas privlači v tej zgodbi?

Ta zgodba me že zelo dolgo navdihuje. Prva kolekcija na temo čarovnice je bila pravzaprav kolekcija Witches Lookbook izpred treh let, ki jo je spremljala interaktivna razstava v Slovenskem etnografskem muzeju. Ravno zaradi razstave, pri kateri je sodelovalo zelo veliko meni ljubih žensk, ki so podale svoje videnje arhetipske čarovnice, mi bo ta kolekcija vedno veliko pomenila. Se pa s to kolekcijo navdih ni izpraznil, ravno nasprotno, zdi se mi, da me čarovnica zdaj še bolj navdihuje, vedno na neki globlji ravni. Pravzaprav zelo težko opredelim, kaj me vedno znova pritegne k njej. Mogoče to, da v njej najdem neko vodstvo in zame osebno resnično ženstveno moč.



Story: Se tudi sami povezujete s čarovništvom? Vaš priimek ima namreč zanimiv pomen.

Res je, hvala za zanimivo ugotovitev. Tega se dolgo nisem zavedala, zdelo se mi je samoumevno, šele ko sem ugotovila, da sta bila oba moja pradedka zdravilca, sem to nekako povezala. Vidim se kot sodobno čarovnico, ampak to ne bi smelo imeti prevelikega pomena. Prepričana sem, da imamo ta del v sebi vse ženske, nekatere bolj, druge manj izrazito. Predvsem pa mislim, da se nam tega ni treba več bati in da besede čarovnica ni več treba demonizirati. Ravno z ustvarjanjem na to temo želim razširiti to sporočilo in spodbuditi ženske, da se znova povežejo s svojo notranjo arhetipsko čarovnico. Bolj ko je ta del ozaveščen, večja je možnost, da delujemo za skupno dobro in da s svojo magijo navdihujemo druge.

Story: Na oblačilih opazimo tudi napis Integrity. Kaj je za vas integriteta?

Napis Integrity je del kolekcije Witches Sisterhood, kjer sem delala ravno s čarovnico in navdih iskala v poganskih koreninah naših prednikov. Z Markom Klemnom sva razvila tri napise: Slavic witches sisterhood, Pagan and proud in Integrity. Ko sem raziskovala stara verovanja in prepričanja, mi je beseda integriteta zelo močno resonirala. Vsekakor je bilo to, da delaš, kar govoriš, in da učiš s svojim zgledom, ena izmed njihovih najpomembnejših vrednot. Tudi moja je.

Story: Kje poiščete mir in navdih?

Predvsem v naravi, obvezno sama in v tišini. Ali pa sama doma. Svoj dom dojemam kot svoj tempelj. Zavedam se, da se sliši precej zapečkarsko, ampak zame je pravi luksuz, da sem lahko ves dan doma in v miru ustvarjam.

Story: Med tem, ko družba, še posebej na družabnih omrežjih, postaja vedno bolj površinska in materialistična, vi iščete globino in izžarevate idealizem. Kako se vam uspe upreti vzgibom moderne družbe?

Zelo zanimivo vprašanje. Hvala za kompliment! Čisto res sovražim površinske pogovore, odnose in površinsko življenje na splošno, zato mi gre virtualno življenje, v katerem se vsi želimo prikazati popolni, včasih konkretno na živce. Po drugi strani pa se tako stkejo stiki, ki se sicer mogoče ne bi, pa tudi super način je, kako širšemu krogu predstaviti svoje izdelke. Takšna orodja lahko obrneš sebi v prid ali proti sebi, kot tudi vse drugo. Ker sem tudi sama del sodobne družbe, se proti njej nima smisla boriti, se mi pa vseeno zdi pomembno, da gremo skozi življenje s čim bolj odprtimi očmi. Da se zavestno odločiš, kaj vzameš za svoje ter podpreš in česa ne. Da nisi na nekakšnem avtomatizmu.

Story: Kaj poleg oblikovanja vas še osrečuje?

Osrečujejo me ples, moji dragi ljudje, narava, druženje z inspirativnimi ljudmi, dolgi hranljivi poglobljeni pogovori, plavanje v morju, dobra hrana, rituali, branje dobre knjige, prižgane sveče, izražanje skozi oblačenje, pomoč drugim ženskam, da najdejo svoj stil, dizajn na splošno, zadnje čase pa tudi potovanja.



Story: Če bi lahko imela eno super moč, bi ...

... v tem trenutku izbrala to super moč, da bi lahko rešila vse živali na svetu in jim omogočila srečno in varno sobivanje v sožitju z nami.

Story: Kakšno prihodnost si želite?

Čim bolj polno, plodno in zavestno. Tako, da bom lahko, ko bom enkrat pogledala nazaj, rekla, da sem življenje v polnosti izkusila, izživela svoje strasti, izkoristila svoj ustvarjalni potencial in uresničila svoje ideje. Da se nisem skrivala v coni udobja, ampak da sem dala to, kar imam dati.

Besedilo: Katja Kozlevčar // Fotografije: Anže Frantar, Nike Koležnik, Peter Giodani, Jure Makovec in osebni arhiv

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story25/2018

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 25/2018

Story 25/2018, od 22. 11. 2018

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri