Od prvega lesenega metuljčka za rojstni dan do uresničevanja svoje vizije, ki se ji predaja z vsem srcem. Iz skrbno premišljenih aktualnih trendov in popotovanj po Daljnem vzhodu v Slovenijo prinaša nekaj svežega, nekaj, kar bo podrlo moške stereotipe o nošenju nakita. Gašper Tratnik nas je navdušil.
"Kar je aktualno v tujini, bo čez nekaj časa tudi pri nas," se začne njegova pripoved in spoznavanje mladega poslovneža, ki z nastajajočo kolekcijo moških modnih dodatkov zre v optimistično prihodnost. To, da slovenske zvezdnice za nameček karieri lansirajo takšne in drugačne modne dodatke, je nekaj povsem običajnega, pri moških pa je drugače. Ne nosijo nakita, in to želi spremeniti: "Želja je predstaviti moški populaciji kombinacije nakita za kakršnokoli priložnost," cilje strne Tratnik in suvereno zagotavlja: "Vložil bom maksimalno truda, da podrem te moške stereotipe."
Vse od leta 2013, ko je začel prebijati led v profesionalni del modne panoge, so se spletla številna poznanstva (predvsem z Daljnega vzhoda) – ključ do uspeha, jih označi –, ki so privedla do novih priložnosti. Projekt GT Collection je v zadnjih šestih mesecih razlog za številne neprespane noči, je pravzaprav ideja, ki se je rodila spontano: "Prvega lesenega metuljčka sem za rojstni dan prejel od staršev. Nosil sem ga na dogodkih in tako sta z menoj stopila v stik Mariborčana, sicer sama izdelovalca metuljčkov. Glede na kariero sem se odločil, da na njuno vprašanje, ali bi želel imeti lastno linijo lesenih metuljčkov, odgovorim pritrdilno," se še nedavnih začetkov spominja zgovorni Gašper in pojasni, kakšen nabor moškega dodatka se skriva pod njegovim logotipom: "Trenutno sem ustvaril tri različne dizajne s tremi različnimi vrstami lesa – oljko, hrastom in orehom."
Morda je k temu, zavestno ali ne, pripomogla tudi ljubezen do lesa, ki se pretaka v njegovi družini – starši namreč vodijo družinsko podjetje z lesno industrijo.
JEZI GA NERAZUMEVANJE
Še pred desetletjem, med najstniško adolescenco, pa so Gašperja v resnici vabila drugačna pota. Zanimali so ga avtomobili in porodila se je želja po delu v strojniški industriji, vendar mu zdaj ni žal, da je otroške sanje pustil za seboj: "Zdaj razmišljam in živim drugače. Me pa veliko ljudi sprašuje, kdaj bom poprijel za resno delo," priznava in doda: "To me jezi." Razmišlja o tem, s kakšno težavo okolica dojema manekenstvo kot resen poklic, je pa res, da se še zdaleč ne otepa priložnosti, ki jih prinaša prihodnost: "Dvomim, da bom kdaj delal kot strojnik, vendar nikoli ne veš, kaj prinesejo leta. Če nič drugega, imam vseeno lep poklic."
OD GRENKIH ZAČETKOV DO SLADKIH USPEHOV
Danes kot model sprejme vsako ponujeno službo. V tujini od slikanj za kataloge do snemanja oglasov in kampanj, v Sloveniji pa se sprehodi tudi po modnih pistah. Zanimivo je, da kar 60 odstotkov 'domačih' del dobi prek prošenj na družabnih omrežjih: "Bolj se angažiraš, več delaš," pove brez dlake na jeziku.
"Zavračam le dela, ki mi finančno ne ustrezajo. Za Slovenijo so značilne kompenzacije, češ, v zameno za slikanje boš dobil srajco ali hlače. Od tega žal ne morem živeti. Kot začetnik, brez referenc, bi se morda lotil tudi takšnega izziva, a to zdaj ni prioriteta. Manekenstvo je moja služba, od katere živim, in tega si ne morem privoščiti," še priznava simpatični Mozirjan. Današnji uspehi so ob spominih na težke začetke toliko lepši – led je namreč prebil kot finalist slovenskega izbora Mister Slovenije, kar je za tuje kliente vse prej kot voda na mlin, pove. Je bila pa to odskočna deska, s katere je kljuboval vsem tistim, ki niso verjeli vanj: "Pri dvaindvajsetih, ko še brez izkušenj želiš živeti svoje sanje, te prizadene, če ti uveljavljeno ime v Sloveniji očita višino. Češ, nikoli ti ne bo uspelo, ker si premajhen. Moje sanje so bile dovolj močne, da sem jih želel uresničiti," še pove. In res. Uspehe zajema z veliko žlico.
O mami, dekletih in domotožju
Največ podpore prihaja od družine, pove. Mama je največja oboževalka, skrbi, da so njeni sledilci na Facebooku redno obveščeni o modnih novostih izpod rok 27-letnega modela.
- Zaradi tesnih vezi iz domačega okolja je pogosto trpel zaradi domotožja: "Med delom v Singapurju sem imel mesec dni trajajočo krizo, pogosto sem razmišljal o nakupu letalske vozovnice domov. Tako meni kot staršem je bilo sedemmesečno obdobje težko, čeprav smo vsakodnevno ohranjali kontakte," priznava brez dlake na jeziku. Takratne stalne selitve so bile tudi razlog za težko vzpostavitev kakršnihkoli romantičnih odnosov, pove: "Ne verjamem v ljubezen na daljavo. Imel sem simpatijo – tudi ona je bila manekenka – in zavedala sva se situacije. Kmalu sva oba morala oditi v drugo državo, a stike nama je uspelo ohraniti." Tako se trenutno osredotoča na posel in brez resnega dekleta še ne razmišlja o ustaljenem družinskem življenju: "Zdi se mi prekmalu. Želim storiti nekaj velikega, nato pa si v miru ustvariti družino."
Neja Drozg
