Alenka Loboda: zna z motorno žago

V domači hiši, kjer ima tudi delavnico, smo se na lastne oči prepričali, da so ji ribe vseh oblik usojene, zaradi njih pa se je oborožila tudi z žagami in brusilnimi stroji, njena zadnja pridobitev pa je motorna žaga za kiparjenje.

Zakaj ste se pri ustvarjanju tako intenzivno osredotočili na motiv ribe?

Ribe me spominjajo na najlepši del leta, ko človek izpreže vsakdanji tempo. Morje me sprošča in začela sem tudi ustvarjati na morju, kjer sem prvič izdelala ribo iz naplavine. Nad izdelkom sem bila še sama presenečena in od takrat naprej sem obkrožena z ribami ...

Pravite, da je prva riba nastala iz naplavine, kdaj je bilo to in kje?

To je bilo na oddihu v Stončici na otoku Visu, kamor hodimo na dopust že 13 let. Tam je svetilničar Ičo izdeloval ribice iz naplavin in takšno ribico sem želela imeti tudi sama, da bi me vse leto spominjala na morje. Ker mi je svetilničar zaradi izpolnjevanja večjega naročila ni želel prodati, sem od vse žalosti na plaži vzela v roke švicarski nož, ker na Visu vedno dopustujemo po robinzonsko, in iz naplavine izdelala prvo ribo. Po tistem smo kar vsi začeli rezljati ribe, tudi otroci. Približno sedem let sem izdelovala ribe samo iz naplavin, nastajale so večinoma ogrlice in ribice za okras na steni. Pred štirimi leti pa sem si od prijatelja izposodila tračno žago.

Kaj pa vas je napeljalo na to odločitev?

Ko smo se preselili v hišo, se je bivši mož odselil v Ljubljano, ostal mi je visok kredit in vprašala sem se, kaj znam izdelovati. Ponudil se mi je odgovor – ribe! Iz masivnega parketa sem začela izdelovati podstavke za vročo posodo. Zaposlena sem v javni upravi, registrirala sem si osebno dopolnilno delo in začela prodajati izdelke v spletni trgovini www.ribaalenka.com in na sejmih. Tako se je začela širiti tudi ponudba, saj sem strankam prisluhnila, kakšne izdelke si želijo. Tudi Martin, Jakob in Urban – moji trije sinovi – so mi dali veliko idej in radi pomagajo, ko pripravljam izdelke za prodajo na sejmih ali v trgovinah. Najmlajši sin Urban mi je dal idejo za svečnik, ki je letos prodajni hit, Martinova ideja pa je pribor za solato.

Doma imate delavnico, a hodite tudi v mizarsko. Kako je prišlo do sodelovanja z mizarjem?

Ko sem začela rezati ribe in izdelovati podstavke iz parketa, sem se nekega dne na poti domov ustavila v mizarski delavnici. Najprej se je nad mojim rezljanjem rib navdušil mizar Peter, nato pa še njegov oče Pavle. Ko bom imel kakšen kos masivnega lesa, te lahko pokličem, mi je rekel in si mojo telefonsko številko shranil v telefon pod imenom Riba Alenka. In tako sem dobila ime za blagovno znamko. Nekega dne me je peljal na Barje, kjer imajo v starem skednju skladišče starega masivnega lesa, rekel mi je, da si lahko les vzamem in ga v delavnici zbrusim na dolgi tračni brusilki. Velikokrat sem ob sobotah delala v delavnici in Pavlu je bilo zanimivo, kako rada to počnem, zato mi je tudi z veseljem pomagal in me veliko naučil.

Kaj vse ste se naučili od njega?

Podučil me je o vrstah lesa, o obdelavi, kako se les krivi, v delavnici sem se naučila tudi les postarati ... Dali so mi veliko znanja in vsakič, ko grem tja, se kaj novega naučim, ne samo od Pavla, ampak tudi od vseh, ki tam delajo. Radi mi priskočijo na pomoč, sploh ko imam kakšne nenavadne ideje.

V svoje izdelke vključujete tudi naravne oblike lesa – grče, linije, barve ...

Na to me napeljuje mizar. Jaz pridem do njega in rečem, da bi kos lesa pobrusila, pa mi reče: Kaj ne vidiš lusk? Ko bi rada razpoko v deski zakrila z lepilom, mi reče: Riba, to so usta! On me je naučil gledati na les tako, da nepravilnosti izkoristim v prid končnemu izdelku.

Pri mizarju ste v stiku z velikimi stroji, vas je bilo na začetku dela za strojem kaj strah?

Malo. Mizar me je sicer opozarjal, ker sem včasih nespametno delala tudi brez rokavic, a največ sem se naučila iz lastnih napak. Velikokrat sem si pobrusila noht ali konico prsta. In ko sem prvič obrusila prst, mi je bilo jasno, kaj mi je želel povedati.

Pred katerim strojem pa vas je najbolj opozarjal?

Pred tračno žago. Dal mi je vedeti, da je v njegovi delavnici to najbolj nevaren stroj. Imam jo tudi doma in nevarna je zato, ker so prsti ves čas v bližini rezila. Sicer sem si najprej kupila manjšo dekupirno žago, takšno, ki jo imajo otroci pri tehničnem pouku, a s tisto žago se ne počutim varno in je ne uporabljam, ker mi kos lesa na površini niha. Pri delu s tračno žago se počutim bolj varno in lahko rečem, da sem jo osvojila, čeprav sem nekaj tračnih listov tudi zlomila. Pavle ima v delavnici večjo tračno žago, tam je tudi več prostora, zato ribe delam raje kar v njegovi delavnici.

Katera faza vam v procesu dela vzame največ časa?

Brušenje.

Zakaj, brusite vse na roke?

Ne, imam tudi malo tračno brusilko, sem si jo kupila ob koncu preteklega leta. Je pa treba večino izdelkov fino zbrusiti na roke, da so na koncu gladki na otip.

Les, ko ga brusite, blazno diši, katera vrsta lesa vam osebno najbolje diši?

Mmm, macesen. Macesnova smola ima čudovit vonj.

Katero vrsto lesa pa najpogosteje uporabljate?

Trenutno največkrat posežem po orehovem lesu, ker je med kupci zelo cenjen.

Ali k lesu kombinirate tudi kakšne druge materiale?

Kovino in kamen najpogosteje za inštalacije. Matice so na mestu za oči, kamen je lahko podstavek, vrvi pa že od začetka povezujejo ribice na podstavkih za vročo posodo.

Novost v vaši ponudbi so tudi majice s potiskom – z ribjim motivom, seveda! Kdaj ste se naučili tiskati?

Ko so bili otroci še majhni, me je prijateljica seznanila s sitotiskom. Ko so otroci popackali majice, smo jih potiskali in spet so bile primerne za uporabo. Tudi v vrtcu in šoli ob koncu leta že tradicionalno tiskamo majice, lani in letos sodelujem na delavnicah za otroke v akciji Gremo v hribe, kjer tiskamo sovico Metodo Skovik. In ker je lesenih rib že po celi hiši dovolj – še spalnico sem si morala prestaviti, da imam prostor za vse ribe – sem si rekla, kaj ko bi potiskala majice in jih dala v ponudbo. Našla sem zanimiv motiv rib, ki so pristale na majicah, sledili so še predpasniki, navsezadnje so uporaben dodatek med pripravo morskih jedi.

Besedilo: Metka Pravst
Foto: Igor Zaplatil

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord