Mislim, da imava z Ano Tavčar Pirkovič veliko več skupnega kot le to, da sva obe s Krasa in da zdaj obe delava v prestolnici. Njene skrbno izbrane besede so me od nekdaj navdihovale, tako tiste, ki sem jih prebirala v revijah ali časopisih, kot tiste, ki jih s tankočutnostjo namenja svojim gostom pred televizijskimi kamerami.
In prav v tem slogu sem tokrat tudi sama prepletala vprašanja tega intervjuja. Od poletnih slik iz kraških vasic do načrtov, ki jih prinaša topli del leta, ter vse do otročka, ki ga bo vse do zgodnje zime nosila pod srcem. To je Ana Tavčar Pirkovič, kot sem jo utegnila spoznati jaz ...
Story: Ana, smo na začetku poletja. Kako se spominjate svojih poletnih mesecev, ki ste jih preživeli kot deklica?
Neskončni travnik s pokošeno dolgo travo, ki je dišala, ko je ležala na tleh in čakala, da jo spravijo, otroci pa smo vanjo skakali z največjim užitkom, dokler nas niso besni kmetje s kletvicami v dialektu odgnali; s popikanimi dekliškimi nogami zaradi nadležnih muh in zbadajočega strnišča; s plezanjem po češnjah hrustavkah, ki sem si jih zataknila za uho, s češnjevim rdečilom pa namazala ustnice in se tako za trenutek iz velike deklice prelevila v malo žensko z uhani in rdečo šminko ... To so moje poletne slike.
Story: Prihajate s Krasa. Tudi sama sem po nonovi strani Kraševka in velik del otroštva sem preživela v Klancu. Velikokrat sem slišala, da smo Kraševci trmasti. Kako pa mislite, da je ta pokrajina zaznamovala vas?
Res, Kraševci smo si prislužili veliko oznak; trmasti, kleni, 'oštri' - gotovo razumete to narečno besedo kot Kraševka. (smeh) Gotovo sta nas zaznamovala rdeča zemlja terra rossa in trd apnenec, ki ostajata tam in ju tudi najmočnejša kraška burja ne premakne. Še bolj kot to pa tudi vse, kar ta zemlja nosi v sebi: tudi trupla mladih kraških fantov, ki so svojo kri prelivali v trpkih borbah s črnosrajčniki, na najbolj nedoumljive načine preživeli fojbe, skrivali svoje otroke v betonskih luknjah v steni za omaro v spalnici, da jih Hitlerjeva vojska ni našla in vzela. Moj nono še vedno ve, da je v krstnem listu moral imeti tudi italijansko ime, in to ime se od časa do časa še vedno pojavi na kakšni kuverti namesto slovenskega. Moja nona točno ve, kako je bilo ženskam, ki so na surovi pešpoti v Trst z vrči mleka na plečih ob poti tudi rodile, če je bilo treba. Mlekarice se jim reče, danes tudi etnologi pišejo o njih. Nekatere so pod srcem nosile nezakonske otroke, ki so jih spočeli kruti vojaki. Razumete torej, kaj in kdo vse smo Kraševci?
Story: Ni pa lepšega, kot so poletja na Krasu, kajne? Bližina morja, vonj, toplina ... Se strinjate?
Res je. Najlepša regija v Sloveniji, trdim. S strateško lego, tudi evropsko gledano; na razpotju, ob metropoli, kot je Trst, z edinstvenimi geografskimi lastnostmi, vrtačami, kraškimi jamami (Kras točno tak je menda skoraj edini na svetu, podobna pokrajina je le še nekje na Kitajskem, sem slišala, treba je vprašati geografe), z odličnimi prometnimi povezavami, ki te pripeljejo od morja, ki v določenih tržaških zalivih izjemno spominja na francosko Azurno obalo, pa vse do Alp, kjer se vržeš v ledeniška jezera. Morje je ob kraškem robu, slikovita vroča narava s sencami stoletnih krošenj borov iz poezije Srečka Kosovela, zgoraj nad morjem italijanska kava, pršut in teran, ki lahko tudi odžeja, sploh če iz njega narediš bevando ... Idilično, rajsko.
Story: Kako pa poletni dopust sicer radi preživljate v zadnjih letih? Bi lahko rekli, da ste razvili kakšno 'poletno tradicijo', ki se ji le s težavo odpoveste?
Ni denarja. Sploh ne za luksuz. Vplačamo kakšen povprečen apartma, saj t. i. srednji razred v Sloveniji pač nima (več) denarja. Jaz se nekaj dni kar preselim na Primorsko k domačim, za nekaj dni torej morda na morje kam blizu, npr. v Istro, ki je na las podobna Krasu, sicer se vozim na skrite kotičke v tržaškem zalivu naprej od Trsta, kjer lahko hitro tudi odrgnem avto, ko se po ozkih ulicah spuščam dol po strmem klifu in ob tem maham nasmejanemu zamejcu, ki mi kaže bližnjico. Ni vstopnine, ni denarnice, je pa divje in kristalno morje in super ljudje! To so moje poletne slike. Danes.
Story: Poletni dopusti mladih mamic so sicer verjetno precej drugačni od brezskrbnih najstniških oddihov. Kako pa si vseeno vzamete čas zase? Je knjiga tudi vaša dobra prijateljica v teh dneh?
Mlade mamice nismo posebna 'pasma', bi rekla, (smeh) in nisem razmišljala, da bi zaradi tega posebej prilagajala svoj dopust. Pod vsako točko, ki sem jo naštela v prejšnjem odgovoru, lahko mirno vključite še mojega sina. (smeh) Pa tudi mojega moškega. Povejte mi, je kaj lepšega, bolj prefinjeno dišečega od kozarca proseka pod Prosekom na skalnatem pomolu z galebi, tesno ob telesu svojega moškega? Knjige padejo v vodo ... (smeh)
Story: Torej se prav nobeni takšni razvadi niste 'odpovedali' po tem, ko je svet pobarval vaš mali Gaber?
Nikakor. Vse je tako, le tisočkrat bogatejše, kot je bilo prej. Torej, živim polno in bogato življenje, kjer je prostor tako za izlet s kajakom, kamor gremo jaz, prijateljica in najina otroka, kot za vožnjo v dvoje z možem na mopedu, ki vsake toliko ne vžge, in se zato tam, kjer pač ne vžge, zadrživa dlje. Kosilo z bratom, ki potuje po svetu in mi razlaga, kako je ujel krokodila in mu zrl v oči v brazilski Amazonki; kofetkanje z mamo ob debatah samo za ženska ušesa in pogovori o ortopedskih pripomočkih in boleznih sklepov z nono in nonom. (smeh) Vse to je moj svet!
Story: Sicer pa ste znova v veselem pričakovanju. Iskrene čestitke, Ana! Kaj se vam podi po glavi v tem trenutku?
Hvala! Hm, če pogledate v mojo glavo ... Tam v vsakem, no, skoraj vsakem trenutku teče nekakšen polrazumljiv monolog brez ločil in velikih začetnic, morda nekako tako, kot bi brali Joycea. Ali sem že zamudila rok za plačilo položnic res je slab zrak nizek pritisk popoldne pokličem glede gostovanja v oddaji kakšen bo porod lahek ali kaj bi sploh o tem mislila morda pa bi ta konec tedna vseeno šla na morje še včeraj sem brala o tej ženski kako ji je že ime raziskovalka je bila pisateljica a ta recept je dober zelo svež in lahkoten morala bi torej speči pito včeraj sem v vazi zamenjala sveže cvetje. Kaj pravite, briljanten notranji monolog ali zmešnjava? (smeh)
Story: Ženska urejena zmešnjava. (smeh) No, sicer pa bo za vse to še dovolj časa, saj ste mi v prejšnjem intervjuju priznali, da ste se porodniškega dopusta od nekdaj veselili. Ne dvomim, da je tudi zdaj tako?
Tudi, najbolj na svetu. Ni urnika, ni ur, le svetloba in tema in dan vmes, naravno in mirno, čas za pohajanje in čas za resnično bivanje doma, in ne uhajanje od doma, novo začeto življenje, smeh in neutolažljiv jok, malo težavic in veliko norčij. Eksotično in zelo primarno hkrati. Komaj čakam, da.
Story: Pa že veste, kdaj se boste začasno poslovili od televizijskih kamer?
Predvidoma proti koncu jeseni. To je racionalen odgovor. Kaj prinaša čas, pa se ne ve.
Story: Sicer ste velikokrat spregovorili o ženstvenosti, tudi pred kamero. Pa bi se strinjali, da je materinstvo, nosečnost v resnici največja hvalnica ženstvenosti?
Ženska naj bo mati, ženska naj bo doma, ženska naj bo pohlevna in ustrežljiva, naj rojeva in neguje - to je spolzek teren, hitro lahko zaidemo. V del rigidne Rimskokatoliške cerkve, ki je v odnosu do ženske pogosto sporna in problematična in ji tako ne dela nikakršne usluge. No, z aktualnim papežem se razmere spreminjajo, upam, da se poleg strpnosti do istospolnih kmalu na podoben način dotakne tudi vloge ženske. Materinstvo kot največja hvalnica ženski, pravite. Kaj pa ženske, ki jim materinstvo ni dano? Pazljivo s kičastimi posploševanji. Kaj je največja hvalnica potem? Prej mi je dragocena prijateljica, ki v nasprotju z mano veliko bere (!), na kavi povedala, da ravno prebira delo Divji v srcu avtorja Johna Eldredgea. No, to delo pravi, kakšna naj bo/je (idealna) ženska: hrabra, ranljiva in škandalozna. Meni se zdi vrhunsko! Naj bo to danes hvalnica ženstvenosti! Si upate?
Story: Odlično. Se podpišem pod to! Sicer pa ste po izobrazbi učiteljica. Katero popotnico v življenju želite položiti na srce svojim otrokom?
Za otroke si najbolj želim, da bodo obdani z ljubeznijo na vsakem koraku, da bodo imeli polno in pestro otroštvo, polno različnih izkustev, kot učitelji pravimo, da se bodo učili na vse načine - ne samo verbalno oz. besedno, tudi psihomotorično oz. spretnostno, da bodo torej kdaj padli s hruške, da bodo tudi spekli piškote in zmontirali žarnico; da se bodo učili tudi senzorno oz. zaznavno, da bodo svet okušali, vonjali, videli, čutili, slišali! Vidite, ste me izzvali kot pedagoginjo, malo ponavljam sproti psihologijo za učitelje. (smeh) Eden mojih najljubših predmetov, mimogrede. Želim si, da bodo moji otroci sicer odrasli v svobodne, avtonomne državljane, ki bodo znali dobro uporabiti vsa znanja, veščine, obvladovati stres in premagovati ovire in predvsem, znali uživati življenje! Se ga ne bati, iti korajžno vanj, v vse, kar bo prineslo! In da bodo ob tem tudi sami srčni, dobri, etični in prijetni. Da bodo ljubili in bili ljubljeni.
Napisala Kaja Milanič
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
