Najboljša teniška igralka zadnjih 20 let in zelo verjetno vseh časov je v Wimbledonu 2016 lovila 22 naslovov na turnirjih za grand slam.
Bilo je čudovito poletno angleško poletno popoldne v All England Clubu, ko je prva nosilka turnirja v Wimbledonu, zmagovalka 23 turnirjev za grand slam in zelo verjetno tudi najboljša igralka vseh časov, prve dni julija 2016 stopila na osrednje igrišče. Na Centre Court. Na največji oder med vsemi teniškimi odri, v dnevno sobo svetovnega tenisa, ki je bila med drugo svetovno vojno tudi bombardirana, a je vselej zadržala avro posebnega miru. To avro ji dajeta travnata podlaga in akustika stadiona, postavljenega med ulici Church in Sommerset na jugozahodu Londona. To avro ji daje frekvenca aplavza, za katerega ima človek občutek, da se začne povsem spodaj, na travi, potem pa se stopnjuje proti oboku stadiona. In s stadiona nikoli ne izgine, temveč se nevidno nekam skrije in tam ostane, za neke druge čase, za prihodnost, da se prikloni novim šampionom.
V polju neskončne ustvarjalnosti
Njen pogled je bil usmerjen naprej in v tla, bila je v polju neskončne ustvarjalnosti, v katerega jo je dobrih 34 let prej v Comptonu, enem najbolj nasilnih predelov Los Angelesa, potisnil oče Richard, za številne dolga leta norec, danes dokazano eden največjih genijev svetovnega tenisa. Serena je bila v polju absolutne osredotočenosti na nalogo v polfinalu. Da je njena nasprotnica bila Rusija Elena Vesnina, niti ni bilo pomembno, Williamsova se ni oklepala rezultata, ki si ga je želela, dala je ustvarjalnosti prosto pot in potem se je preprosto moralo zgoditi, saj je temu posvetila vse življenje. V manj kot uri je prikazala tenis, ki ga druge ženske preprosto ne zmorejo igrati, o porazu Vesnine zato sploh ni bilo moč govoriti, saj jo med kombinacijo neubranljivih servisov in tehnično čistih udarcev iz vseh smeri Williamsove sploh ni bilo zaznati. Williamsova se je ob izgubi le dveh iger uvrstila v deveti wimbledonski finale, v sezoni 2016 tretje zaporedno, a v finalih odprtega prvenstva Avstralije in Francije je bila poražena. Za vsako drugo igralo na svetu bi sezona že sredi julija bila izjemna. Ne tudi za Sereno Williams.
»Mislim, da je tretji zaporedni finale na turnirjih za grand slam v isti sezoni nekaj čudovitega. Mislim čudovitega za katerokoli drugo igralko na svetu. Pri meni štejejo le zmage, le trenutki, ko v rokah držim pokal za zmagovalko. Zmaga je nadgradnja finala. Zaradi tega sem drugačna od drugih. Zaradi tega sem Serena Williams,« je povedala. In nihče ni imel česa pripomniti. Ne njej, ki je doslej postavila že toliko rekordov, na lanskem odprtem prvenstvu Združenih držav Amerike v New Yorku pa je bila le dva dvoboja oddaljena od dosežka kariere, saj bi v primeru zmage osvojila vse štiri turnirje za grand slam v istem letu. To je nazadnje leta 1988 uspelo Nemki Steffi Graf in prav 22 zmag na turnirjih za grand slam Grafove je od lanskega septembra lovila Williamsova.
Moški, ki je spremenil njeno življenje
29. maja 2012 je Serena Williams prvič in doslej edinkrat izgubila v prvem krogu katerega izmed turnirjev za grand slam. Da jo je na odprtem prvenstvu Francije na Roland Garrosu v treh nizih premagala Francozinja Virginie Razzano, niti ni bilo pomembno. Veliko bolj dramatična in za nadaljevanje njene kariere veliko pomembnejša je bila njena odločitev, da ostane v Parizu, da odide do akademije Patricka Mouratoglouja. In se povsem prepusti njegovemu znanju, njegovemu pogledu na njeno tehniko, njeno taktiko v jeseni že tako in tako super uspešne kariere.
»Prišla je v akademijo in mi rekla, naj povem, kaj vse počne narobe,« se je v All England Clubu začetkov sodelovanja, ki je za vselej spremenil zgodovino ženskega tenisa, spomnil od Williamsove 11 let starejši Mouratoglou.
»Že prej sem vedel, da je nekaj posebnega, toda njene naravne sposobnosti so me še dodatno osupnile, ko sva začela sodelovati vsak dan.«
»Patrick je osvežil moj pogled na tenis, bil je motor novega zagona, motiviral me je s spremenjenimi pogledi na tehniko mojih udarcev. Dal mi je vedeti, da pri 31 nikakor nisem pri koncu športne poti, da imam še veliko rezerv in da bi najboljši tenis šele lahko začela igrati,« je v Wimbledonu povedala Williamsova. Z Mouratogloujem sta bila nekaj časa tudi intimno povezna, a potem je lani v njeno zasebno življenje vstopil kanadski raper Drake. Prav Drake naj bil delni krivec za njen srce parajoči poraz v New Yorku, ko je italijanska veteranka Roberta Vinci prekinila njen sen o zmagah na vseh štirih turnirjih za grand slam v isti sezoni. Proti koncu leta 2015 se je zaljubila v Alexisa Ohaniana, soustanovitelja spletne strani Reddit, a tudi on naj bi motil njene priprave na odprti prvenstvi Avstralije in Francije 2016, saj je obakrat izgubila v finalu. Pred Wimbledonom se je – tako kot usodnega leta 2012 – spet zatekla k Mouratoglouju. Francoz je tvorec njenih uspehov, o tem govori tudi statistika. Pod njegovim vodstvom je namreč Williamsova dobila 92,4 odstotka vseh dvobojev, kar je dosežek brez primere.
V 17 nastopih je osvojila devet turnirjev za grand slam in v Wimbledonu 2015 v starosti 33 let in 285 dni kot najstarejša igralka v profesionalni dobi tenisa (od leta 1968) zmagala na katerem izmed turnirjev za grand slam.
Besedilo: Luka Tonelli
Fotografije: shutterstock
