Življenje Tereze Kesovije je bilo vse prej kot rožnato

Življenje Tereze Kesovije je bilo vse prej kot rožnato (foto: GORAN ANTLEY) GORAN ANTLEY
Vir: Story
20. 11. 2018

Veliki glas območja nekdanje skupne države, ki je podrl železno zaveso ter zgradil uspešno kariero v mestu ljubezni - Parizu. 

Tereza Kesovija je brez dvoma ena od največjih glasbenic Balkana, ki je s svojim glasom in prezenco navduševala po vseh državah stare celine, glasne aplavze pa si je prislužila tudi na drugi strani Atlantika.

A njeno življenje je bilo vse prej kot rožnato. “Veliko je bilo težkih trenutkov. Prepletale so se solze in radost. A nikoli ne bi postavila na piedestal svoje življenjske zgodbe. O sebi ne razmišljam kot o nekom, ki bi bil vreden vsega truda zaradi snemanja filma. Tudi brez tega bi bila jaz. Nisem oseba, ki bi zaničevala druge in povzdigovala sebe. Spoštujem ljudi, ki vestno opravljajo svoje delo - najsi bo smetar, ki pazljivo pomete ulico, sobarica v hotelu ali pevka na odru. Čudovito je, ko ljudje nekaj počnejo z ljubeznijo. Zakaj bi bila drugačna od njih?” o svojem življenju razmišlja glasbenica.



Njena življenjska drama se je začela že po rojstvu. Mala Tereza je na svet prijokala 3. oktobra 1938, dva dni po tem pa je njena mama preminila. “Kot dojenček sem bila suha, nikakršna. Vsi so mislili, da ne bom preživela. Eden izmed župnikov je rekel, da me morajo krstiti, saj bi bil velik greh, če umrem nekrščena. Že so me odpisali. Usoda pa je hotela drugače. Žilava sem in uspelo mi je. Imela sem drugo mamo, ki sva jo z bratom klicala mama. Čudovita je bila, krasna. Bili smo štiričlanska družina, skladna in lepa,” pove Tereza, ki se je z družino kmalu preselila v Konavle, kraj najsrečnejšega otroštva. To so bili dnevi sreče. Kot otrok je bila veliko v naravi, na pašnikih in v družbi vaških prijateljev. Njen oče ni bil najbolj naklonjen hčerinemu glasbenemu udejstvovanju, saj je deklica že v zgodnji mladosti z največjim veseljem igrala flavto.

“Uh, ne glasba. Ah, kje! Morala sem se naučiti kuhati, šivati, to so namreč ženska dela. Na srečo sem imela brata, ki je dejal, češ, ne vidite, da ima mala talent za glasbo. Pustite jo, da poleti. Samo to sem čakala. Da poletim. Dolgo sem letela in še vedno letim,” pove neverjetna diva, ki je sicer odraščala zelo skromno. Družina namreč ni imela denarja za inštrumente.

“Starši so bili revni, za preživetje so hranili svinjo. Igrala sem na stari leseni šolski flavti, s katero nisem bila ravno zadovoljna. Domov sem prišla vsa razočarana, ker moj inštrument ne dela,” se spominja Tereza z nasmeškom in nadaljuje: “Moj oče pa: Ah, mala moja, kaj pa naj? Ne morem ti pomagati. Vmešal se je moj brat. Češ da naj proda svinjo, saj vsako zimo pa le ne potrebujemo mesa. In tako se je res zgodilo. Potem se je oče odpravil po flavto. A kje jo je našel? Ni šel v trgovino, kot bi to storila večina. Moj oče je bil inštalater in je pomagal sestram v samostanu. Takrat je slišal, da nekdo igra nekaj takšnega kot njegova mala doma. Vedno je govoril, da godim. Vprašal je sestro, ali proda flavto, in predstavljam si, da ga je le debelo pogledala. Verjetno se je želela rešiti flavte in jo je prodala mojemu očetu. Flavta znamke Bardeli Trieste. Nikoli nisem slišala za to znamko.”

In to je bila flavta, s katero je nanizala prve uspehe. Glasbeno se je začela izobraževati v rojstnem Dubrovniku, kot maturantka srednje glasbene šole pa leta 1958 zmagala na tekmovanju talentov flavtistov v Ljubljani. “Nisem imela niti dvajset let. V tistem času sem bila dekle, ki ni imelo pojma, kaj je življenje. Poleg mene je tekmovalo še 12 flavtistov. V žiriji sta bila gospod profesor Slavko Korošec in profesor Boris Čampa, veliki slovenski flavtist. Vsi so iz sobe prišli potrti, jaz sem bila na vrsti trinajsta. Mislila sem si, pojdi domov in spakiraj kovčke, a potem pomislila: ‘Ti nisi taka. Ti ne odnehaš. Pojdi.’ Tudi v Parizu sem se stokrat želela vrniti domov, a sem vedno pomislila, kaj bodo rekli doma. Zakaj se bom vrnila? Kaj bom rekla, da sem delala v Parizu? Nič?!

Vstopila sem v sobo in začela igrati Mozarta, neko domače delo ter zahtevno Bachovo sonato. Vrzi se in plavaj! Izbrala sem bolj lahkoten tempo, da se ne bi zmotila, saj sem mislila, da sem najbolj pametna in da nihče ne bo opazil,” pojasni in se nasmeje ter nadaljuje: “Potem sem se želela le čim prej pobrati domov. A potem sem sedla v preddverje, na neki vrteč se stol in se z jogurtom v roki vrtela naokrog. Mimo pride Boris Čampa, jaz pa povsem ravnodušna. ‘Kaj niste srečni,’ mi je rekel. Minilo je nekaj časa, preden sem ugotovila, kaj mi želi povedati. Nisem razumela slovensko. Pokažem nase. ‘Ja, vi, ja, saj ste zmagali.’ Kaj? Zmagala? Ja, pobjedila. Kdo? Jaz? Pa me pelje do rezultatov in tam moje ime na prvem mestu. Pa pazi zdaj, to glupo vprašanje.

‘Pa zakaj jaz?’ On pa pravi: ‘S tistim tempom ste nas želeli potegniti za nos. Slišali smo. Še veliko morate vaditi. A nihče drug ni igral Mozarta, kot je treba, in Bacha, kot se lahko interpretira. Dojeli ste razliko med Mozartom in Bachom.’ To mi je vedno bilo zakon. Tudi ko sem v roke dobila besedilo, ki morda ni bilo napisano o meni, sem našla sebe med vrsticami. Ljudem sem prenesla čustva, vsak se je našel v teh besedah. To je pomembno. Pomembno je, da pesem govori. Potreben je popoln zakon med besedami in glasbo. Da dihajo kot eno. Ali to takoj ugotoviš ali pa nikoli. Morda je to nekaj, kar ti da Bog. Na to sem zelo ponosna. A mi ne daje pravice, da sem vzvišena.”

Študij je nadaljevala na glasbeni akademiji v Zagrebu, kjer je spoznala tudi svojega velikega prijatelja, glasbenika Arsena Dedića. Z njim jo je povezovalo marsikaj, najbolj pa prav stara flavta, ki jo je njen oče prinesel iz samostana. “Ne zato, ker je tudi on, sirota iz Šibenika, na akademiji z mano igral flavto. Najbolj so naju povezovale svinje. Povedal mi je, da je tudi njegov oče prodal svinjo in kupil sinu flavto ter zapisal: ‘Združili so naju prašiči, a sva avtentične svinje srečala pozneje.’ Ali ni prekrasno! To je Arsen,” se z nostalgijo spominja Tereza in preplavijo jo solze. Spomini na dolgoletnega prijatelja Arsena Dedića so še vedno zelo globoki, polni čustev: “Ni se dal. Vedno je govoril, nisem javna površina, jaz sem jaz, po meni ne moreš hoditi kot po parku. Razmišljal je zelo pozitivno, a je bil brezmejno nežen. To je zgodba o Arsenu.”

Po koncu šolanja je Tereza diplomirala ter začela nastopati tudi kot pevka. Leta 1962 je slavila na mednarodnem glasbenem festivalu v italijanskem Saint Vincentu, tri leta zatem pa se je preselila v Pariz in začela prepevati v francoščini. “Sprva v Parizu ni bilo lahko, temveč zelo težko, a se nisem želela vrniti. Do takrat nisem nič naredila. Hitro sem se asimilirala, saj se nisem želela družiti z Jugoslovani. To je bil drug svet, čudni ljudje. Prišli so na moj naslov in želeli denar. Ko sem ugotovila, da lažejo, sem opravila z njimi. Še dobro, da je bilo tako, sicer se nikoli ne bi naučila francoščine,” pojasni.

Kot ena od redkih jugoslovanskih pevk, ki ji je uspelo tudi zunaj meja skupne države, pa še vedno goji lepe spomine na svoje bivanje v Jugoslaviji. “Bilo je lepo. V Jugoslaviji smo bili res srečni. Ne zavedamo se, kako zaščiteni smo bili. Danes ponoči ne moreš več hoditi sam po mestu. Ta Evropa ne more več držati skupaj. Nekje bo počilo. To je moje mnenje. A naši časi ... Vsak sistem ima svojo črno plat, a oprosti, to, kar je danes, s Facebookom … Kaj se dogaja? Tisto včasih je v primerjavi s tem otroški vrtec. Žal mi je. Ne zaradi sebe. Jaz sem to življenje živela. Žal mi je za vas, mlade, tiste, ki so se komaj rodili. Kaj jih čaka. Robotizacija?” je kritična do dogajanja v današnjem času.

Kar dolgih dvajset let je bila v Parizu, in čeprav je večkrat pomislila, da bi odšla domov, je vztrajala vse do konca. Še danes se spominja svojega prvega nastopa v prestižni pariški Olympiji. Bilo je v sklopu gala dobrodelnega dogodka in z velikimi očmi je pogledovala v garderobe, kjer so se nekoč na koncerte pripravljali velikani. “Počutila sem se kot v svetišču,” prizna. Njena glasbena pot je doživela velik razmah dve leti po selitvi v Pariz, z znano pesmijo iz filma Doktor Živago, Larino pesmijo.

“Bila sem prva, ki je posnela to pesem. Mislila sem, da letim. Da se oddaljujem od zemlje,” se spominja. To je bil njen prvi veliki uspeh, ki ji je odprl vrata v druge frankofonske dežele. V času njene največje kariere se je rodil tudi sin Alan, ki pa ga je zaradi svojega uspeha morala skrivati.

“Imela sem lepo, uspešno kariero. Lahko bi bila še bolj razkošna, a nisem se želela odreči nečemu, kar mi je najdražje … V tistem času nisi smel reči, da imaš moža, kaj šele otroka. Nisi smel, nikakor. Svojega Alana sem skrivala, ko je odšel z menoj na turnejo. Govorila sem, da je sosedov otrok. Skrivala pred fotografi. Ni bilo prepovedano, a ni bilo lepo videti dive z otrokom. Zaradi mojega Alana nisem odšla na veliko turnej, saj ga nisem želela pustiti z drugimi. Vesela sem, da je tako. Ima 52 let in je čudovit sin. Neverjeten. Ima prekrasno soprogo in čudovito hčer. Moji trije angeli,” čustveno pove Tereza, ki je sicer dvakrat nastopila tudi na izboru za Pesem Evrovizije, leta 1966 je po izboru monaške kneginje Grace Kelly zastopala Monako, šest let pozneje pa še Jugoslavijo.

Tereza je pred nekaj tedni dopolnila 80 let, ki jih bo z oboževalci praznovala tudi 6. novembra v Cankarjevem domu na koncertu, poimenovanem ‘To sam ja’. Obenem bo zaznamovala tudi 60-letnico glasbene kariere.

Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Goran Antley, arhiv Story Press

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story23/2018

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 23/2018

Story 23/2018, od 25. 10. 2018

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri