Mejaši so simpatični fantje, ki z zabavnimi besedili in melodijami poskrbijo za dobro voljo, kjerkoli se pojavijo. S svojo energijo privlačijo prave množice, pred časom so razprodali več koncertov v Kanadi, zdaj pa navdušujejo tudi v Avstraliji, po tem ko so vse do jutranjih ur že večkrat zabavali tudi slovensko publiko.
Vaša prepoznavnost je zrasla skorajda čez noč, med zvezde ste se zavihteli s pesmijo 'Zorica' in v hipu navdušili poslušalce. Ste že, ko ste prvič prijeli za inštrumente, vedeli, da boste nekoč tako prepoznavni na glasbenem področju?
Nikola: Na začetku smo sanjali, da bomo nekoč dosegli kaj takega. Seveda je bilo to nemogoče, saj smo bili premladi. Na prvih nastopih bi morali piti vino, pa nismo bili niti dovolj stari. Da ne govorim o tem, da so bili nekateri inštrumenti večji od nas. (smeh) Imeli smo dovolj!
Odločili smo se obrniti novo stran življenja in postali resnejši, saj smo želeli živeti od glasbe. Takrat se nam je pridružil Edo s svojevrstnim pristopom, vložili smo veliko več denarja in časa in uspelo nam je. Takrat smo ves prihodek vlagali v nekaj, za kar nam nihče ni mogel zagotoviti, da bo uspelo. Studio in pesmi so kar pošteno drage. Takrat je prišla Zorica in vse drugo je zgodovina. Pokazala nam je, da ima naš trud smisel, saj počnemo nekaj, kar imamo radi.
Ste kdaj razmišljali, kje bi bili zdaj, če ne bi bilo Zorice?
Edi: Magistriral sem na fakulteti za organizacije in informatiko v Varaždinu, pa čeprav to ni pravilo za uspeh, mislim, da bi se nekako že znašel.
Nikola: Verjetno bi se ukvarjal z oblikovanjem, saj sem tudi sam uredil album. No, nekako bi že. Pa vendar je glasba naša prioriteta, zato bomo na tem področju naredili vse, kar bo v naši moči. (smeh)
Vaša glasba je drugačna od tiste, ki smo je vajeni ...
Edi: Tako je, saj vanjo vpletamo tambure. Sami to imenujemo 'drmežpank'. To je spoj nečesa veselega, kot je naš tradicionalni ples, in panka, ki smo ga dodali vsemu skupaj. Tako je nastala zanimiva nota, v kateri smo se našli. To je zdaj svoj žanr! (smeh)
Pank je nekaj enostavnega, saj je želel zadeti s svojim sporočilom. Tako je tudi pri nas, sporočamo, da je treba ostati pozitiven in se še naprej zabavati. Ljudem je to všeč. Kot da smo rojeni pod srečno zvezdo.
Tamburice so vendarle dokaj tradicionalno glasbilo. Kako smo jih sprejeli Slovenci?
Nikola: Seveda, tako je pri nas, medtem ko so v Sloveniji še precej neznani. Tako smo s seboj na koncerte vozili tudi svojega tonskega mojstra, saj tu pri vas nihče ni bil navajen česa takega. No, po petih letih ni več tako in veseli smo, da so se časi spremenili.
Vi ste nadvse mladi, medtem ko tradicije in tambur ravno ne povezujemo z mlajšimi generacijami ...
Edi: Že pred tem smo igrali tradicionalne inštrumente, ki smo jih želeli na drugačen način približati občinstvu. Hitro so se navadili in nastalo je nekaj novega.
Nikola: Kot mladi se nismo želeli nikomur zameriti. V naših videospotih se zato ljudje lahko zelo pogosto najdejo, kar je prav poseben doprinos k temu.
Kako pa so vam v roke prišle tamburice?
Nikola: Nekateri smo jih spoznali v kulturno-umetniških društvih, Edo pa šele, ko je spoznal nas. Do takrat je igral rokenrol, od takrat pa mu družbo dela tudi tambura. Številni mladi so tako, kot je bil on sam, v dvomih, da je mogoče s tamburo zaigrati tudi neke nove tone. A smo dokazali, da je.
Edi: Na tamburi je precej težje narediti nekaj novega, zato smo v to vložili veliko več truda. Staromodne tambure smo modernizirali, prek njih pošiljamo kitarske efekte. Ne zvenimo kot tamburaši, čeprav igramo na tambure.
Združujete torej rok in tradicijo, ste mislili, da boste s tem privabili tako veliko število oboževalcev?
Nikola: Želeli smo ustvariti kariero, vendar nismo pričakovali, da se bo to zgodilo tako hitro. Nismo vedeli, kako in kaj, bili smo neresni in premladi. Želeli smo zaslužiti nekaj denarja, vsaj toliko, da bi si lahko sami brez starševske žepnine plačali kavo. Pa vendar smo se hitro navadili na nov način življenja, včasih smo imeli en koncert na teden, danes pa tudi vsak drugi dan.
Življenje se nam je spremenilo čez noč in hitro smo se morali prilagoditi, na srečo nam je uspelo. Ljudem smo se želeli dokazati kot resni, pokazati, da nismo muha enodnevnica.
Nika Arsovski
