Usnjena črna jakna in pričeska v slogu Jamesa Deana, slog, ki obuja petdeseta in šestdeseta preteklega stoletja in obdobje ameriškega gangsterja. Dekleta sposobnost, da napolni še tako gromozanska prizorišča, pripisujejo njegovemu videzu, ker je 'kul,' poleg vsega pa se je deset let posvečal piljenju kroga poslušalcev, sanjal na veliko in želel poseči po tako visokih zvezdah, kot sta bila Tupac in Elvis Presley. Glasbena industrija je G–Eazyju pisana na kožo.

Njegovo pravo ime je Gerald Earl Gillum revija Forbes ga je uvrstila med najdonosnejše ameriške raperje in producente tega stoletja. Med njegovimi oboževalci prevladuje mlada generacija s poudarkom na kričečih dekletih, ki si želijo njegove pozornosti in se ne menijo za kontroverzne verze o tem, da lahko v posteljo spravi katerokoli dekle, ki si ga zaželi.

Nekoč je neka novinarka, ki jo je doletela čast, da v zaodrju na lastni koži okusi zasvajujoč predkoncertni vrvež, opazila dekleta, oblečena v podobne usnjene jakne škornje kot on, oblečena v njegove majice: "Ne le da si želijo njegove bližine, želijo si biti ravno takšne, kot je on," je povedala. Da so predstavniki moškega spola velikokrat ljubosumni na Američana, le ni tako krivično, kot se zdi. Ustvarjalec se na takšne kritike odzove s skomigom z rameni: "Zavedam se, da moja glasba ni za vsakogar. Umrli bi nesrečni, če bi želeli zadovoljiti vse ljudi na tem svetu. Tega nihče ne more, umetniki smo pač primorani živeti s tem zavedanjem. Če želiš biti cenjen, moraš biti všečen, ampak to ni realistično stanje," je prepričan.

Najzaslužnejša za megalomansko priljubljenost je navsezadnje njegova glasba. Je intimna in ljudi spušča blizu, k sebi. "Ljudem da možnost, da se z njo identificirajo. Je moja zgodba, zgodba o tem, kar sem. Je vse," pove 28-letnik. Pa bi verjel v svoj današnji uspeh, če bi ga o njem povprašali kot najstnika? "Čudna dvojnost se spleta okoli tega. Od nekdaj sem bil zelo resen glede glasbe in velikih sanj. Želel sem doseči to, kar dosegam, a se hkrati zaveš sreče, ki jo za to potrebuješ. Uspe le enemu izmed milijon posameznikov. Torej, bil bi presenečen, po drugi strani pa sem tako ali tako verjel v nekaj takšnega."

Rodil se je leta 1989 v Oaklandu, očetu Edwardu Gillumu, profesorju umetnosti, in mami Suzanne, učiteljici na dveh šolah s polovičnim delovnim časom. Ko je Gerald obiskoval prvi razred, sta se starša ločila. Mladi ustvarjalec je novi dom našel pri babici in dedku v kalifornijskem Berkeleyju, medtem ko je Suzanne služila denar zanj in mlajša brata Jamesa in Noaha. "Odraščali smo v ogromni hiši," se spominja. Rasel je z melodijami kitare ameriškega glasbenika Johnnyja Casha. On je bil zgled: "Bil je kul. Dobro se mi je zdelo biti upornik, se oblačiti v črna oblačila in se ne strinjati s svetom."

Sodobni James Dean

Kmalu po ločitvi od moža se je Suzanne zapletla v afero z žensko. Gerald je bil star 12 let in bil zaradi te zveze zmeden in osramočen, a je materino partnerico Melisso Mills pozneje sprejel za družinsko članico. Millsova je trpela za depresijo in svoje življenje končala s čezmernim odmerkom mamil. Gerald je njeno truplo našel v kleti domače hiše in travmatično izkušnjo izlil na papir. Pesem Everything will be OK kaže težavno obdobje, pa tudi tesen odnos z mamo: "Kuhala je, opravljala dve službi in prihajala pozno domov ter me ob vsem tem imela neskončno rada," z nasmeškom na obrazu pripoveduje Gerald.

"Vedno me je podpirala v vsem, česar sem se lotil. Spoštujem jo do lune in nazaj." Ni minilo veliko časa, ko so se skupaj preselili v severni Oakland in Gerald je bil odločen o svojem uspehu. V srednji šoli je začel opravljati raznovrstna študentska dela, repati in z vrstniki ustanovil bend The Bay Boyz. Avtorsko glasbo so objavljali na takrat priljubljenem družabnem omrežju MySpace, Gerald pa je hkrati ustvarjal še avtorske zgoščenke, ki so se na šoli za 5 dolarjev prodajale za med. Zgoščenke je odlikoval svojstven dizajn, sam je ustvaril logotip in naslovno sliko.

Vedno bolj prepoznaven se je po končani srednji šoli vpisal na fakulteto za glasbo. Leta 2008 je njegova pesem Candy Girl postala poznana širši množici - odločil se je za manjšo turnejo pod okriljem novega menedžerja, za predskupino pa izbral didžeja Christopha Anderssona, sošolca s fakultete.

Med njima se je spletlo tesno prijateljstvo, zato je turneja prerasla v dvoletno koncertiranje po svetu in pisanje novih pesmi. V tem času je Gerald že postal hiphop senzacija, leto pozneje, 2010, pa svoj portfelj obogatil s prvim sodelovanjem z večjimi zvezdniki: Lil Waynom in Snoop Doggom. "Pisanje glasbe ni bil tako naraven proces, kot bi predvidevali. Nisem bil kot Mozart, da bi prvič sedel za računalnik in napisal nekaj fenomenalnega. Ampak imel sem strast, v katero sem se zaljubil čez noč. Imel sem zabavljaško žilico in glasba je postala vozilo zanjo."

Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Profimedia

01. februar 2018 Trači › Tuji trači foto: Profimedia
Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story3/2018

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Story

3-mesečna naročnina (7 izvodov)

Cena s popustom: 17,79 €

REDNA CENA: 20,93 €

NAROČITE ZDAJ

Moje lepo stanovanje

6-mesečna naročnina (3 izvodi)

Cena s popustom: 8,07 €

REDNA CENA: 8,97 €

NAROČITE ZDAJ

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri