Stali smo pred visokim zidom, obloženim s kamerami, nekje v objemu beograjskega Senjaka. Takrat si niti predstavljati nisem mogla, kaj vse se skriva za visokimi zidovi, potem pa so se odprla mala vratca, ki so ulico povezovala s čedno in urejeno zelenico, ta pa se je razprostirala vse do zanimive hiše. Tako minimalistične na prvi videz, pa vendar tako umetniško izpopolnjene, kot je lahko le sam Goran Bregović, čigar glasba je preskočila meje republik nekdanje Jugoslavije, zaustavil je ni niti ocean.
Po ozki potki smo se podali proti hiši z zastekljenim pročeljem. Oaza miru, popolno nasprotje kaosu, ki sicer vlada na beograjskih ulicah. Visoka lesena vrata so se odprla in pred nami se je razprostirala ozka, pa vendar prostorna veža, ki je vodila v svetlo, zastekljeno dnevno sobo s pogledom na zelenico. Duh, ki vlada v prostorih, bi lahko primerjali z najnovejšim Bregovićevim albumom Tri pisma iz Sarajeva. Čuten, raznobarven. Glasbenik je sicer znan po tem, da se lahko pohvali s kar nekaj stanovanji in hišami širom sveta, vse od Beograda do Pariza.
Medtem ko v francoski prestolnici prebiva njegova družina, pa se sam zelo rad zadržuje v svoji beograjski rezidenci, kjer v domačem studiu skupaj s številnimi drugimi glasbeniki ustvarja nove mojstrovine. Njegova najstarejša hčerka Ema je v nekem intervjuju povedala, da se je sicer privadila na francosko kulturo, vendar je v njihovi hiši vedno vladal balkanski duh. Prav ta mešanica vlada tudi v beograjski hiši, ki ni pretirano opremljena. Ravno prav. Tako da obiskovalcu zadihati.
"Rad gradim hiše. Imam jih veliko. Njihov največji problem je sicer v tem, da traja kar nekaj časa, da iz faze gradbišča preidejo v tisto fazo, kjer se jim lahko reče dom," mi iskreno prizna Bregović in nadaljuje: "Mislim, da mi je to v tem primeru uspelo. Vsa je sestavljena iz starih opek, vrat, podov ... Imaš občutek, kot da si prišel nekam, kjer se res živi, nekam, kar ni le gradbišče." Hiša, v kateri smo, je zrasla pred dobrim desetletjem, na njenem mestu pa je pred tem stala manjša, starejša hišica. Pri načrtovanju hiše je v veliki meri, kolikor mu je dopuščal čas, sodeloval tudi sam. "Prispeval sem kar nekaj idej. To sicer ni družinska hiša, če želiš tukaj prespati, moraš spati skupaj z menoj, v moji postelji," nasmejano prizna in doda, da tu preživlja kar velik del svojega časa. "Rad delam tu, hiša je kot atelje, v katerem se venomer ustvarja," pove ponosno, kar mi je dobro znano, pred tem sem že smuknila v prostore poleg, kjer so ves čas neumorno vadili glasbeniki. Hišo že zjutraj napolnijo zvoki glasbil, ki se ne utrudijo, vse dokler se ne znoči.
Med glasbo, ki odzvanja, je mogoče prepoznati številne pesmi z Bregovićevega najnovejšega albuma Tri pisma iz Sarajeva, ki ga je izdala francoska založniška hiša in k ustvarjanju katerega je legendarni glasbenik povabil številne glasbenike z vsega sveta – Izraela, Španije, Tunizije ... Album zaseda najvišja mesta na multimedijskih knjižnicah, dobro ga je sprejelo tudi ameriško občinstvo. "Tri pisma iz Sarajeva so po nekem čudežu prva na lestvici najbolje prodajanih albumov na iTunes in Amazon World Musicu. S koncertno turnejo jih zdaj želimo še bolj približati občinstvu," pove Bregović in v isti sapi doda: "Komu se je to že zgodilo? To ni nekaj, kar se dogaja." Res je, le redki glasbeniki se lahko pohvalijo s tako bogato in pisano kariero, ki bi dosegla množice na šestih kontinentih. "Vsi skupaj smo bili presenečeni. Nimam namreč videa na kanalu YouTube, ki bi imel milijone ogledov ... Sem starinski skladatelj. Predstavljam glasbo, kot se je to počelo pred 50 leti. Tako da potujem po svetu in igram. Ne nastopam na televiziji, moji intervjuji so le redki, ne maram družabnih mrež. Nisem del estrade, ne tu ne kjerkoli drugje," prizna glasbenik in doda: "Meni se taki čudeži pač dogajajo!" Ob tem velikem uspehu se ne morem izogniti vprašanju, ki kar kliče po tem, da bi bilo izrečeno.
Podražim ga, ali ob odličnih odzivih in ob tem, da je občinstvo tako dobro sprejelo album, morda pomisli tudi na laskavo nagrado grammy. "Sem časten meščan več mest po svetu, tega sem že vajen. Veš, nekateri dobijo uro, preden gredo v pokoj. Takšne stvari se pač dogajajo v določenih letih. Tako je tudi z grammyjem," mi odvrne suvereno ter z dobro mero samokritike doda: "Jaz mislim, da imam še veliko časa, da napišem nekaj odličnega. Zdaj sem na dobri poti." Morda se velik delež njegovega uspeha skriva tudi v načinu, kako ustvarja svoje pesmi, v veliki meri pa se sam rad zahvali sreči, po zaslugi katere je dosegel svoj staž, prepoznavnost in svetovno slavo: "Imam srečo, tako je že vse življenje. Ne razmišljam tako. Ni um tisti, ki me vodi, temveč srce. Pesmi ne moreš skladati z možgani, temveč z drugimi deli telesa. Možgani so le v napoto."
Tako kot družabna omrežja, ki se jim pridno izogiba. Ta ga enostavno ne zanimajo. S kančkom cinizma me vpraša: "Kaj bi me lahko zanimalo na Facebooku?" in se nasmehne. Ni uporabnih sodobnih komunikacijskih sredstev, v dnevnem prostoru je mogoče opaziti le računalnik, televizije ni. "Če gledaš televizijo, imaš občutek, da je vsak dan zgodovinskega pomena. Da se vsak dan dogaja nekaj zelo važnega. Po določenem času se utrudiš, dovolj imaš tega," pojasni, zakaj že več let ne spremlja dogajanja na malih zaslonih.
Namesto teh njegov dom krasijo čudovite slike, velike, barvite. Ena izmed njih je razobešena tudi v dnevni sobi. "Največji problem danes je najti vesele slike, nihče več ne slika veselih slik," se pritoži in me povabi, naj se mu pridružim na kratkem sprehodu v spalnico, kjer je razobešena čudovita slika dveh zaljubljencev. Najrajši ima slike, ki mu v srcu budijo prav posebne spomine, čustva, takšna, kakršna je tudi njegova glasba. Barvita, polna življenja in veselja.
Foto: Matej Pušnik, Goran Antley
