Več kot 240 upodobitev v desetih letih v humoristični nanizanki Prijatelji so zanj asociacija bitke za življenje. Navidezno zasidran v obdobju devetdesetih, v idili newyorškega življenja in liku Chandlerja Binga je bila v Matthewu Perryju kljub astronomskim zaslužkom na epizodo želja po opojnih substancah, ki so zapečatile njegov videz, odnose in igralsko kariero.

Ljudem ne smemo očitati, zakaj se ga še vedno spominjajo in doživljajo kot prikupno nerodnega Chandlerja z zvrhano mero sarkazma. Za Perryja je to laskavo, vendar druge polovice življenja ne želi posvetiti le standardnim situacijskim TV-komedijam. Vloge želi ustvarjati sam; zase in za druge, z njimi hoditi po robu temačnosti in dramatičnosti. Skratka, išče nasprotje tega, po čemer se ga je oprijel sloves.

"Če želiš biti dober komik, moraš imeti malo temačne preteklosti," pove. Matthew je perfekcionist. Lastnost izvira iz otroštva v Kanadi, ko je bil še uspešen na teniških igriščih. Med mladinci je veljal za enega od najbolj talentiranih in uvrščenih igralcev. "Stremel sem k uspehu, karkoli sem že delal. Predvsem zato, da bi imel boljše mnenje o sebi. Teniško igrišče je v meni vzbujalo neverjeten zagon, ki sem ga pozneje prezrcalil na igro," pove.

Poznana je anekdota o tem, kako je več ur preždel v sobi, da bi posnel kar se da smešen telefonski odzivnik.

"Tako zelo sem hotel postati slaven. Želel sem pozornost, denar, najboljšo mizo v restavraciji," je iskren. Ko so bili Prijatelji na vrhuncu slave, se je počutil kot v zabaviščnem parku. Nepopisen občutek je trajal približno osem mesecev: "Vedenje, da mi je uspelo, da ni nobenih težav več. Potem sem spoznal, da uspeh ne nadomesti ničesar in ne zapolni lukenj v življenju."

Rojen 19. avgusta leta 1969 v Williamstownu v Massachusettsu je od prvega leta naprej živel z mamo Suzanne. Suzanne in John Bennet Perry sta se namreč sporazumno odločila končati skupno pot in skrbništvo nad Matthewem je dobila ona. Igralska žilica mu je bila položena v zibelko; oče je svoj mir prav tako našel za zavesami in pred kamero (v mladosti celo na modnih brveh) in z rahlo spodbudo je petnajstletni Matthew zapustil dom v Ottawi in kupil letalsko vozovnico do Los Angelesa. Zaživel je pri očetu in tam obiskoval manjšo srednjo šolo.

"V družbi kul otrok in nerodnežev sem, predvidevam, spadal med slednje. V svoj bran: bil sem najbolj kul nerodnež," se pošali in obenem brez dlake na jeziku pove, da je bil v šoli velikokrat kaznovan. Zaradi stresanja šal, seveda. Ko nastopi tišina, se jo pač trudi zapolniti na najrazličnejše načine in njegov talent ni ostal neopažen.

Prvih igralskih vlog se je nadejal ravno v tistem obdobju. V A night in a life of Jimmy Reardon (1988) je dobil stransko vlogo ob Riverju Phoenixu, preminulem bratu velikega hollywoodskega igralca Joaquina Phoenixa. Premiera filma se je predvajala brez posebno naklonjenih kritik, kar igralec jemlje kot korak nazaj od vloge pred tem - televizijska komedija Second Chance je namreč doživela fantastičen odziv, režiserji pa so v njenem nadaljevanju celo odpustili glavnega igralca in se osredotočili na stranski Perryjev lik. Serijo so nato poimenovali v Boys will be boys, a žal ni obdržala dovoljšnega dela publike, da bi lahko konkurirala na sceni. Matthewu je nato naproti prišlo nekaj manjših vlog, leta 1990 pa ga je odlikovala televizijska biografija igralke Patty Duke, imenovana Call me Anna. Hkrati je nastopil v poskusni epizodi serije LAX 2194 s futurističnim pogledom na svet vesoljcev. Še preden je postalo jasno, da ta ne bo doživela predvajanja, je imel Perry v žepu že zmagovalno srečko. Čeprav se je avdiciji za Prijatelje zaradi nje skorajda odpovedal, je ustvarjalce navdušil s svojo pristnostjo. Dobil je glavno vlogo Chandlerja Binga in postal ljubljenec ljudskih src. Predvsem ženskih. Ženske se mu niso mogle upreti: "Ko sem dekle peljal na zmenek, sem bil pravi šarmer. Je pa veliko žensk pričakovalo Chandlerjev humor, kar je bil velik pritisk. Če se nisem šalil nekaj minut, so že pomislile, da je nekaj narobe. Od takrat sem se naučil, da je ženskam pomembno posvetiti pozornost in jim dejati, da nimam komikov, ki mi pišejo šale za najino večerjo.

"Že leta 1997 pa je okusil grenak priokus blišča. Po hudi nesreči s sanmi so mu zdravniki predpisali vicodin, močno protibolečinsko zdravilo na recept. Vicodin je bil skrita past - ni se mu mogel odpovedati še dolgo po tem, ko tablet ni bilo več treba jemati, in vase ga je posrkal začaran krog odvisnosti. Nekoč je v intervjuju za revijo People dejal, da se je zaradi zdravil počutil bolje kot kdaj prej. Videti je bilo, da se mu iz krempljev ne bo uspelo rešiti, zlasti zato, ker je tablete rad poplaknil z alkoholom. Odvisnost je tudi razlog za drastično nihanje telesne teže in spremembe videza iz sezone v sezono Prijateljev. Težave z opojnimi substancami so ga sicer pestile že pred nesrečo, in čeprav mu na kameri nikoli ni spodletelo prikazati se v šarmantni luči, je resnica ležala daleč od tega: "Iz zunanje perspektive je morda delovalo, da sem imel vse, a alkoholizem je prinesel veliko osamljenost."

Takrat je prvič prestopil prag rehabilitacijskega centra. Skozi terapijo se je razvilo kronično vnetje trebušne slinavke, in kot da ti ni bilo dovolj, je takoj po odhodu iz bolnišnice doživel prometno nesrečo. Po uspešno zaključenem 28-dnevnem programu za odvisnike je z avtom zapeljal v hišo, ostal nepoškodovan, v krvi pa niso našli sledu ne drog ne alkohola. Metadon, amfetamini in liter vodke so kmalu zatem znova našli pot v Perryjev vsakdan. Film Fools rush in, v katerem igra ob Salmi Hayek, ga je pahnil pod nepričakovan pritisk. Spominja se nekega dne leta 1996, ko je zapuščal snemanje: "Ustavil sem se ob cesti, šlo mi je na bruhanje. Po glavi mi je rojila samo ena misel: kako sem se lahko spustil v kaj takšnega." Do konca snemanja je bilo le še 13 dni, ko je doživel ljubeč trenutek razsvetljenja. Vsaj tako pravi.

"Za trenutek se je zdelo vse kristalno jasno. Doumel sem, da moram obvarovati samega sebe. Poklical sem ljudi, ki so mi bili pripravljeni pomagati."

Že prihodnji dan ga je čakalo zasebno letalo do Los Angelesa in preostali ekipi se je, ironično, menda zdelo čudno, ko se ni pojavil na snemanju, ki so ga pozneje prestavili za nekaj mesecev. Znova je pristal na terapiji in potem še enkrat, leta 2001, ko je zaradi nje zapustil snemanje filma Poziv za Saro. Tudi zakulisje Prijateljev je velikokrat postalo prizorišče odvajalne krize. Pestili so ga tesnoba, potenje, tresenje. Soigralka Lisa Kudrow je pozneje priznala, da so vedeli za igralčeve resne težave, Perry pa v zagovor dejal, da so mu želeli pomagati, vendar težav nikoli ni priznal samemu sebi. "Ko je bil Matthew bolan, je vse zelo bolelo. Je eden od najbolj smešnih ljudi, kar sem jih spoznala do zdaj, in zasluge za večino nasmejanih skupnih trenutkov gredo prav njemu."

Na začetku svojih štiridesetih je dokončno oznanil treznost in vse od takrat velikodušno ponuja roko vsem pomoči potrebnim v boju z odvisnostmi. V svojem nekdanjem domu v kalifornijskem Malibuju je ustanovil rehabilitacijski center The Perry house in z ameriškim kongresom stopil v dogovor, ki s 45 milijoni zelencev omogoča poseben program, prek katerega so posamezniki z nekriminalno preteklostjo, obtoženi preprodaje drog, deležni rehabilitacije. Vlada pod predsednikom Barackom Obamo ga je celo nagradila z nagrado Champion of Recovery, ki mu je bila predana v Beli hiši.

Po koncu snemanja Prijateljev večina njegovih televizijskih projektov ni dosegla prav velikega razmaha, je pa v njih dobil izkušnje za naslednjo fazo kariere. Težavo pri snemanju filmov mu je predstavljalo le pomanjkanje krohota v ozadju, značilnega za serije, a to ni bila ovira. Matthew je želel ustvarjati, ne le igrati. Postal je izvršni producent del, kot so Go On, Nenavaden par in The Kennedys: Decline and fall. Ustvarjati in pisati kot podpora igranja je zagotovo področje, kjer njegovo srce najde mir. Lani je bila njegova igra The end of longing deležna spodbudnih in obetavnih kritik ter se preselila z londonskega West Enda na newyorški Broadway. "Neko poletje, že pred leti, sem se iz ljubega miru odločil, da se spopadem s scenarijem. Sedel sem pred računalnikom in nisem imel pojma, kaj bom napisal. Porajali so se monologi, kar je nekaj, kar spada v teater. Vedel sem, da bo šlo za igro," pove.

Satirična komedija je bila dokončana v desetih dneh, sebi pa je dodelil vlogo Jacka, ki je po njegovih besedah pijanec v drugačnem pogledu, kot je bil on sam. Kot smo vajeni Chandlerja, je uporabil humor kot obrambni mehanizem za pripoved zgodbe o odvisnosti in tem, kako težko jo je bilo premagati. "Obstajata dva načina, ko prispeš do razpotja v življenju: slabši, ko se predaš usodi, in težji, ko se boriš proti slabim stvarem. Izbral sem težjo pot in danes mi gre dobro," ponosno pove.

"Je pa res, da ne maram ogledati Prijateljev ravno zaradi nihanja kilogramov. Ko pogledam četrto sezono, vem, da je zabuhel obraz kazalnik alkohola, v tretji sezoni pa je izguba kilogramov posledica jemanja tablet. Resnica je, da si tega nisem želel. Šest igralcev, jaz pa sem bil tisti, ki se je spopadal z vsem, medtem ko so preostali srečno živeli svoje sanje."

O tem sicer ne govori rad z novinarji, saj meni, da mora biti zabaven, te teme pa so daleč od tega. Marta Kauffman, ena od treh izvršnih producentk Prijateljev, je izkušnjo z njegovo odvisnostjo opisala kot grozečo in srce parajočo izkušnjo: "Oddahnila sem si, ko je nehal. Spomnim se, kako sem prvo epizodo zadnje sezone pristopila do njega in mu dejala, kako veseli smo, da se je vrnil med nas. Nismo opazili, kako se je oddaljil od ekipe."

Dejala pa je tudi to, da se ponovna združitev ne bo zgodila, ne glede na nešteto prošenj oboževalcev. Ampak Matthewev razlog za 'bojkot' združitve je na las podoben nečemu, kar bi si lahko zamislil tudi Chandler. Ni dobro, da karakterje primerjamo z njihovimi pristnimi človeškimi liki, a znova ni lahko iti mimo Perryjevega racionalnega razmišljanja, ki spominja na kanček dvoma, ki ga v sebi nosi tudi njegov ljubljeni alter ego. Tlačijo ga nočne more: "Velikokrat se mi pripeti, da serijo znova snemamo, vendar nikomur ni mar za to. Zato vedno odgovorim z ne. Ker smo končali na svojem vrhuncu, ki ga ne moremo preseči."

Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Profimedia

11. september 2018 Trači › Tuji trači foto: Profimedia
Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story19/2018

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Playboy

6-mesečna naročnina (3 izvodi)

Cena s popustom: 14,38 €

REDNA CENA: 17,97 €

NAROČITE ZDAJ

Avto magazin

3-mesečna naročnina (3 izvodi)

Cena s popustom: 13,47 €

REDNA CENA: 14,97 €

NAROČITE ZDAJ

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri