Hrvaški glasbeni virtuoz Massimo Savić je eden izmed tistih sogovornikov, ki te s svojo karizmo in prijetnim glasom zaplete v pogovor.
Strastno govori o glasbi, prav poseben nasmešek pa se mu nariše na obrazu, ko beseda nanese na njegovega ’najboljšega kosmatega prijatelja’, nemškega bokserja Manga.
Kdaj ste se zavedli, da se želite ukvarjati z glasbo?
Že od nekdaj se ukvarjam z glasbo, ritmom, zvokom. Ko pa sem začel igrati kitaro, mi je bilo 17 let. Pri meni je vse to potekalo zelo hitro. Pred časom sva se o tem pogovarjala z Vlatkom Stefanovskim. Vprašal sem ga, koliko časa je potreboval, da je dosegel raven, na kateri je danes. “Mesec dni,” mi je odgovoril. Jaz tudi. Mesec dni. Neverjetno. Talent je neverjetna stvar. Kitaro sem igral 15 ur dnevno, v mesecu dni pa sem lahko igral Hendrixa, Santano.
Zasluge pripisujete trdemu delu ali talentu?
Če imaš talent, takrat ne čutiš trdega dela. Vse je užitek. Občutiš le, da te po nekaj urah igranja vse boli. Potem se šele zaveš, da je minilo že pol dneva. Hitro mine, če je vmešan talent. Je nezaustavljiv.
Ko sem brskala po preteklih intervjujih, nisem zasledila kaj dosti o vaših hobijih. Ali ob poklicu, ki vam zagotavlja tovrstno zadovoljstvo, sploh potrebujete hobije?
Seveda. Slikam. Sem zelo likovno nadarjen. Marsikaj me zanima. Umetnost. Moj hobi je znanje, želim vedeti čim več. Rad razdelim zaslon na osem različnih kanalov in z zanimanjem spremljam dogajanje. Rad tudi pišem, igram kitaro. Alora, znanje je moj pes. Moj Mango. Nemški bokser. To je ljubezen mojega življenja.
Se zamisli porodijo tudi med sprehodi v naravo?
Naravo ljubim kot nor. Že sam fenomen življenja. Moj pes je bitje, ki ohranja instinkt. Tega smo ljudje skozi stoletja zanemarili. Ko spoznaš osebo in takoj začutiš, da gre za slabo namernega človeka. Začutiš, da to ni dobro. Instinkt ti da vedeti, da ni dobro. Jaz sem se naučil verjeti svojemu občutku. Ni bilo lahko, a … Potreboval sem verjetno kar 50 let.
Psi so pri tem odlični!
Ja. Če sem slabe volje, to občuti tudi moj Mango. Ne, ker bi se me bal, ampak čuti, da nisem najbolj vesel. Najbolj ljubo mu je, ko sem stoodstotno vesel. Težko si predstavljam življenje brez Manga. Bolj jaz potrebujem njega kot on mene.
Svoje otroštvo ste v veliki meri preživeli v Istri. Razmišljate, da bi se kdaj vrnili?
Ne. V Istro grem rad na obisk, a Zagreb je mesto po mojem okusu. Dovolj velik, a dovolj majhen, da se počutiš dobro. Veliko je zelenja, vsaj v mojem okolišu. Narava. Zagreb mi je prav všeč.
Si predstavljate, da bi glasbo ustvarjali vse do konca življenja? Ali imate namen nekoč potegniti ločnico?
Zagotovo se bom z glasbo ukvarjal do konca življenja, vprašanje je le, ali bom nastopal vse do konca. Kitaro bom igral vse do zadnjih dni. Še danes igram vsaj dve urni dnevno. Kar med gledanjem filma. Vprašanje je torej, ali bom v starosti še lahko nastopal. Verjetno ne.
Torej vprašanje fizične, ne psihične narave.
Tako je. Samo fizične prepreke mi bodo to lahko odtegnile. Zamisli mi namreč nikdar ne zmanjka.
Maja v Ljubljani
Massimo bo 5. maja s svojim glasom razvajal poslušalce v Cankarjevem domu. Glasbenik pa obljublja tudi pravi spektakel za oči. Koncert, ki ga ne smete zamuditi, ne glede na to, ali ste Massimov oboževalec ali pa poznate samo katero izmed njegovih zimzelenih uspešnic.
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografiji: Primož Predalič, osebni arhiv
